četrtek, 08. december 2016

Koliko pa vi zaslužite

Tako in drugače skoraj vsi merimo svoj zaslužek v denarju. Še v pogovornem jeziku rečemo: pridejo dinarčki. Verjetno ta valuta naše preteklosti še dolgo ne bo izpuhtela. Zvesto jo prenašamo iz roda v rod. No, nič ni narobe z zgodovino. Če izbrišemo zgodovino, ne bomo nikoli vedeli kje smo bili in kje smo zdaj. Tudi temu lahko rečemo zaslužek. No, a to ni tema mojega tokratnega razmišljala. Naj se valuta prenaša iz  roda v rod. Količina, le ta je izziv. Kako iz roda v rod povečati količino izraženo v valuti. Zaslužiti.  


Avtor: Vasja Grabner

Koliko pa ti zaslužiš? Joj, samo tega ne sprašuj. To je tabu tema. Ups, ne to pa ne. O tem se ne govori. In potem je cel kup zafrustriranih posameznikov, ki ne govorijo o problemu, želijo si pa rešitev. Kako lahko nekaj rešiš, če sploh ne veš, da je problem. Oziroma, kje je problem, če sem bolj natančna.

Mnogi pravijo, da nič ne zaslužijo. Oni delajo zato da plačujejo. In ko potegnejo črto ni zaslužka. Nič ne ostane. Nič se ne plemeniti.

Hmmm,  in tu je moj material za raziskovanje in razmišljanje. Zakaj postavljamo vprašanje,  kaj pa delaš? Rišem, vozim, učim, zidam, … Odlične odskočne deske za zaslužek. Ne vem, samo razmišljam. Jaz, ki si vedno želim poiskati napako v sami osnovi. Pa naj bo ta osnova v delu ali posamezniku. In tu, na tej točki ugotavljam, da bi bilo potrebno prestrukturirati vprašanje.

Vprašanje se nebi smelo glasiti: Kaj pa ti delaš temveč, kaj pa ti prodajaš? Čudno in nesmiselno boste rekli, saj niso vsi zaposleni v prodaji? Da, drži, toda vsi prodajajo. Kakorkoli obrnem, tisti ki vozi, riše, uči ali zida, prodaja svoje znanje. In če nič ne zasluži potem ne zna prodati svoje znanje. No, ne na meni začet izvajati voodoo obred, jaz samo razmišljam.

V bistvu me moti to, da (si) ne postavljamo velikih vprašanj. To so težka vprašanja, a odgovori na ta vprašanja nosijo zaslužek.

Kaj pa ti prodajaš? Ja, to je veliko vprašanje. Eno največjih in najbolj pomembnih, če želiš zaslužiti in ne delati zato, da plačuješ.  Ko zaključimo določeno vrsto izobraževanja nismo edini s tovrstno izobrazbo. Zato ne moremo prodajati samo in izključno znanja in izobrazbe. Temveč prodajamo tisto posebnost, ki je samo nam lastna. Torej, kaj prodajaš poleg izobrazbe?

Če ne znaš odgovoriti na to vprašanje ne boš nikoli zaslužil. Tisti, ki so zaslužili, vedo kako prodati, tisto, kar je njihova posebnost predvsem zato, ker so si zastavili veliko vprašanje in zmogli toliko poguma, da so si odgovorili. Iskreno. Odgovorili so edini osebi na tem svetu do katere so lahko 100% iskreni in jim ne bo zamerila, jih odpustila ali pa znižala zaslužek. Sebi.

Postavite si veliko vprašanje, nihče razen vas ne bo vedel. In odgovor boste vedeli samo vi. Kaj z odgovorom? Prodajte ga, nehali boste plačevati položnice in začeli boste služiti.



petek, 25. november 2016

Dej mi en burek



Gane me. Vedno me gane zgodba. Zgodba, ki ima zaplet in razplet. In teh zgod je veliko. Imeti otroka ali ne imeti otroka? Noseča sem, ne vem pa ali si želim biti? On je, da krasen a ne vem ali je to to? Samo za trenutek, en sam trenutek sem bil nepozoren in…. Želel sem ji samo pomagati, zdaj pa to….



Avtor: Vasja Grabner

Za vsako trditvijo in vsakim vprašanjem je zgodba. Da, to so vse zgodbe. Že to, da je stavek ali vprašanje izgovorjeno pomeni, da je zadaj zgodba. Da se je nekoga nekaj dotaknilo, da čustva stopajo na tron in izrivajo razum. Vprašanja, ki si jih tu na tem mestu pogosto postavljam. Kako dolgo? Kako dolgo bodo kraljevala čustva? Katero čustvo? Kaj je vzrok, da se je čustvo razbohotilo? In tisto zadnje vprašanje kako lahko pomagam?

Če je zgodba,sploh če je zgodba, ki ne vodi v ugodna doživetja, nasmeh in pozitivna čustva, v poslušalcu budijo reševalca. Kot, da bi v sebi slišal sirene rešilca. Misli, naredi nekaj, pomagaj, …..

Za vsako pomočjo se skriva resnica, ki je resnica. Tista prava in edina resnica. Ni sprenevedanje, ni varanje in ni laž. Resnica, ki je enostavno samo brutalna resnica. In ta resnica je resnični kazalec tega, zakaj je posameznik trditev ali vprašanje sploh izgovoril. In ta namen je samo en. Olajšanje. Povedati zgodbo ali zainteresirati za zgodbo in to je to. Olajšati se. Prenesti bolečino ali vsaj deliti jo s poslušalcem.

Rešilec. Tisti zvok sirene rešilca je pogosto, zelo pogosto napačno razumljen. Tista sirena je, izključno in samo budnica poslušalcu naj bo tiho, naj ne misli, naj nič ne naredi in v nobenem primeru naj ne pomaga. Naj ostane kruto brezsrčen in egoistično svoj, če ne želi prejeti klofute, ki je posledica reševanja, ki ni zaželeno.

Bedno? Ne. Tako je. Misliš nasprotno? Tudi jaz, a če ne želiš klofute, zvok sirene rešilca poslušaj egoistično. Ne misli, ne delaj in ne pomagaj v nasprotnem bo tvoje reševanje postalo tista žrtev. In tisti rešilec bo namenjen tebi.

Ne moreš? Tudi jaz, a sem iznašla recept. Beden in butast: pojdi na burek. Ugrizni začuti okus, uživaj in razmišljaj kako je dober ali nezdrav. Bolje in manj boli, kot klofuta za ponujeno pomoč. Ob bureku pa dobro razmisli o tistem četrtem vprašanju: Kako lahko pomagam?

Sem v fazi odločanja, v popolnosti izbrisati četrto vprašanje ali pa dosedanje: »Kako lahko pomagam?«, zamenjati za »Si želiš, da ti pomagam?«

Zdaj grem pa na burek.



sreda, 31. avgust 2016

Uspeh ni v uniformi


Razmišljala sem….res sem dolgo razmišljala,  o tem zakaj včasih nismo uspešni. Vsi. Res, vsi. Nihče ni popoln. Nihče ni vedno uspešen. Nikomur vedno ne uspe. Res, da je na koncu lahko srečen konec. A je do konca moral tudi preko etapnih neuspehov.

Odgovor sem iskala v svojih razmišljanjih. Pa ga nisem našla. Zato sem intenzivno začela opazovati. Predvsem posameznike, ki jih vidim ali srečam pogosto. Kaj delajo in kako to kar delajo, delajo? Na različnih področjih. Z različnimi cilji.



Preden se lotijo zadeve, nekaj znajo. So strokovnjaki na svojem področju. Imajo talente in spretnosti. Polagajo keramične ploščice, pišejo, vodijo, prodajajo, gradijo, slikajo, šivajo, ……nekaj delajo. In to kar delajo,  delajo dobro. No, da ne bom kritična, nekateri to kar delajo,  delajo vrhunsko. Bolje kot drugi ali celo najbolje od vseh. Toda, tu in tam so neuspešni.

Za uspeh, za izpeljavo načrta, za to,  da zadevi dodajo končno medaljo morajo zadevo prodati. Pa naj bo stvaritev v obliki izdelka, pridelka, produkta ali ideje. Za uspeh potrebujemo nekoga,  ki bo to kupil ali  pa »kupil«.  In ti,  ki kupujejo so ti, ki nam z nakupom omogočajo uspeh. In ti so majhni, veliki, moški, ženske, mame, očetje, hčerke, sinovi, veseli, kritični, nasmejani, osorni, pametni in »prepametni«. Zapakirani so različne obleke z različnimi polnili. In od njih je odvisen naš uspeh.

Hmmmm, kako oni vedo kaj je dobro položena keramična ploščica, če to nikoli niso storili? Kako oni vedo kaj je dobra knjiga, če je nikoli niso napisali? Kako oni vedo, kaj pomeni voditi svojo ekipo sodelavcev, če to nikoli niso počeli? Kako oni vedo? A so kljub temu,  oni ti,  ki odločajo ali bomo uspešni ali ne.

Opazovala sem, opazovala sem kaj delajo, ti,  ki so najbolj pogosto uspešni. Ti, ki najbolj pogosto rečejo. Yes, uspelo mi je. Pa sem ga. Prebil sem led. Jaz sem car. Ti, ki si lahko privoščijo najbolj pogosto izgovoriti, no vzklikniti,  te ali podobne trditve. Ti, ki sami sebi lahko upravičeno pojejo slavospeve. Kaj jim daje to pravico?

Znanje. Da odgovor je znanje, vendar ne znanje, ki so ga imeli do trenutka dokler niso srečali svojega kupca ali »kupca«. Temveč sveže znanje. Tako sveže, kot je sveža vroča dišeča žemlja.

O čem govorim. Oni so pozabili vse dosedanje kupce in »kupce«  in začeli od začetka. S kupcem in »kupcem«, ki je tisti trenutek pred njim. Začeli so se učiti in spoznavati svojega novega kupca in »kupca«. Kdo je on? Kaj dela? Kaj ga zanima? Na kaj se odziva? Kaj mu je pomembno? Kaj ga jezi? Kaj ga veseli? Kaj mu predstavlja izziv? Vse to in še več.

Oni so majhni in vedo,  da v tistem trenutku, ko je pred njimi nov kupec ali »kupec« ne vedo nič. So popolnoma nevedni in neinformirani. Oni so pustili preteklost tam,  kjer mora biti, v preteklosti  in dopustili prihodnosti, da jim omogoči nov uspeh.

Oni ne unificirajo, uniformirajo, ne  posplošujejo , ne kopirajo, ne varajo in ne znajo. Oni spoznavajo in vedno znova ustvarjajo na novo, ker nihče ni enak nobenemu od že znanih kupcev in »kupcev«.

Oni vedo,  da ima vsaka pravljica svoj začetek, svoj zaplet in razplet in svoj srečen konec.  Uspeh.

Oni ne enačijo in ne uniformirajo svojih kupcev in »kupcev«. Oni  ne uporabljajo ene in iste formule za dosego svojih ciljev. Oni ne delajo z osebami, temveč z osebnostmi. In ti so uspešni. Bravo.  

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.

ponedeljek, 25. julij 2016

Voziti traktor ali kuhati turško kavo


Ona je močna ženska. Ko napišem ali pomislim močna mislim na notranjo moč. Za soočanje s seboj. Ona je moč v malem telesu. Ona je mehkoba poezije in moč nadnaravnih sil. Ona je moč v besedi, v akciji in v volji. Ona je moč humorja, ki razbije vsak mrak, konflikt, manipulacijo. Ona je dokaz, da velikost telesa ne definira moč uma. Ona je nekdo, ki jo ustrahuje veličina narave izražena v malih bitjih, neprivlačne zunanjosti. A nekdo, ki vseeno najde moč za soočiti se z njimi. Ona je nekdo, ki je Nekdo. Ona je nekdo, ki tudi v meni v stotinski sekunde najde, moč razigranega, naivnega otroka.



Tistih šestdeset minut, ki si jih najdeva za klepet, kavo in dobro hrano. Pisan čas, nenačrtovan z vsebino, a vedno ponudi arhitekturni dosežek, zvoke uspeha, rast delnic v najinem odnosu, sozvočje okusov hrane, idej, razmišljanj, smeha, iskanj, opažanj, nakupov, …. . Hrana ne pomeni polnjenje želodca, temveč energije za obvladovanja in razumevanja.

Ona je sposobna obdati me z močjo naravnih sil z eno samo izjavo. Pa useka. A veš kaj si jaz želim naučiti, saj ne vem, če bi ti povedala? Bog, kaj si boš mislila o meni? Jo gledam, tako z viška, z zanimanjem. Z viška, ker je med nama izrazita višinska razlika, z zanimanjem, ker me preseneti njena zmedenost. A useka. Jaz bi se res rada naučila voziti traktor.

Začuden pogled in glasen smeh.

On je utelešenje možatosti. Visok, močan in odločen moški. Struktura telesa zna marsikoga ustrahovati in preslepiti. A, če si le dovoli pogledati v oči tega medveda. Spozna, da je njegova večja moč v dostopnosti, razumevanju in prijaznosti, kot v močnem, možatem telesu. On je moč. Moč uma. Moč argumenta. Moč prijaznosti. Moč pomoči. On je moč, moč prijatelja, ideje in ciljne usmerjenosti. On je zbirka moči ekonomije in mehkobe psihologije. On je moč, ki se reflektira v človečnosti.

Pa pravi njegova boljša polovica. Poslušaj, delavci so prišli zgodaj. Jaz sem še spala. Sobota pač. On pa poskrbi za psa in potem stopi na plano njegova človečnost. Jim bom pa skuhal kavo. No, nameraval je skuhati kavo delavcem. Nameraval. Pridem jaz v kuhinjo ona pa gleda v tablico. Kakšno tablico, vsi v en glas? Tablični računalnik in bere navodila. Pazi,  bere navodila,  kako se skuha turška kava?

Začuden pogled in glasen smeh.

Naj bo ovira izražena v tonaži traktorja ali spretnosti kuhanja turške kave. Ti moji prijatelji. Ko jih opazujem. Močni. Odločni. Polni znanja. A še vedno nevedni. In sprejemajo to svojo nevednost. Zmedeno. Prikupno. In analitično.

Ona bi vozila traktor, ker bo v naravi, ker se ji to zdi zanimivo. Zanimivo? Da njej zanimivo. On sledi svoji človečnosti. Turška kava je lahko izziv, ki ga lahko reši pa četudi s pomočjo tabličnega računalnika.

Tako, normalno. Iščejo in raziskujejo. Vsled svojim željam ali situacijam v katerih se znajdejo. Naj bo traktor ali kava. Ne obupajo. In taki so vedno in povsod.

Združuje jih le moč. Moč do življenja in znanja. Voziti traktor. Kuhati turško kavo. Nič posebnega. Nič prestižnega. Nič mogočnega. Nič fascinantnega.


Kar pa je fascinantno je to, da nobena želja ni čudna ali nesprejemljiva in nobena situacija nerešljiva. Moč. Moč ne izvira z telesne moči. Moč izvira iz moči želje posameznika.   

nedelja, 17. julij 2016

Najraje imam lažnivke

Všeč so mi ljudje z govorečimi očmi. A veste, to so tisti, ki jim iz oči prebereš ali so žalostni, veseli , presenečeni, jezni, zaskrbljeni, …., kakršnikoli.

Zakaj? Ker mi z očmi povedo, da doživljajo svet, okolico, informacijo posameznika, karkoli. Da niso stroji, roboti, da se zavedajo svoje prisotnosti v tem svetu in okolju. Da poslušajo in opažajo in da imajo čustva. Imajo in jih pokažejo. No vedno ne, to verjetno tudi nebi bilo fajn, a všeč mi je ko zaznam, da se pogled spremeni.



Zaskrbljenost? Zato, ker mi povedo, da jim je mar. Mar za situacijo, človeka, dogodek, ….za nekaj. Da jim ni vseeno. Ker mi pokažejo, da so navdušeni nad nečem ali nekom. Neskromno in iskreno. Ker obstajajo še posamezniki, ki jih lahko presenetiš. Ker se ne sramujejo biti žalostni ali jezni.

Oči, ki govorijo mi dajejo navodila, kako nadaljevati pogovor. Povedo mi, kdaj naj neham. Dajejo mi navodila za dinamiko pogovora, pogajanja, vodenja in usmerjanja. In jaz jim sledim. Povedo mi kaj naj preverim. Zakaj so jezni, žalostni presenečeni. Te oči, povedo več, kot bi povedala beseda.
Všeč so mi ljudje z govorečimi očmi. Všeč mi je energija. Všeč mi je življenje, ki ga zaznavam v njih.

A sem dosledna sami sebi in svoji stroki. Informacije uporabljam in jih ne zlorabljam.

Čudno, a najbolj všeč so mi lažnive oči. Lažnivke. Tiste, ki bi želele nekaj skriti in prikriti. In veste kaj? V prvi polovici svojega življenja sem napadala in iskala pravico, vso pravico tega sveta. Zdaj pa jih pustim, naj skrivajo in prikrivajo. Ne iščem pravice, ne dokazujem svoj prav. Zdaj spremljam dramo zapletov in razpletov in čakam. Kaj? Zaključek. Zanima me, kaj bo na koncu? Tragedija, komedija, drama, psihodrama, ……

Vse ostale govoreče oči, mi nekaj povedo ali si nekaj želijo od mene. Lažnivke, pa ne. Te želijo ostati skrite, zakrite. Te želijo ostati v polju zasebno. Samo zame in ne zate. Te so se odločile, da sem neodrasla in nedorasla resnici. Lažnivke, mi pravijo pusti me pri miru. In jaz jih ubogam.

Ubogam, se ne odzivam, ne sprašujem, kar pa ne pomeni, da ne poslušam. Poslušam in opazujem. In to slednje je najbolj zanimivo. Opazovati. Zanima me, kdaj se bodo spremenile? Kdaj bodo, govoreče oči iz lažnivk prešle v presenečenje, dvom in …… (vstavi emocijo po želji).

Sem manipulatorka? Ne. Sledila sem samo zahtevam posameznika. Pustila sem pri miru. A čakala sem razplet. To je vse kar me zanima.  Lažnivke, so si vse zakuhale same. Se motim?


četrtek, 14. julij 2016

10.000€ za frizerja je premalo


Hmmmm, navadno ne komentiram aktualnega dogajanja, kar ne pomeni, da jih ne spremljam, a tole me je vrglo. Ravno v teh dneh me je nekdo vprašal za kateri poklic bi se odločila, če bi bila ponovno strara 15 let. Bila bi frizerka.

Na francoskega predsednika se je usul plaz kritik zaradi frizerja. Vsak mesec zapravi 10.000€ za frizerja.

Meni se zdi čisto zaslužen znesek. A ste si vi ogledali kolikšna je količina las francoskega predsednika. Bemtiš, da je s tem treba znati upravljati, kot z majhno plačo. No ali pa, ali ste kdaj imeli kilogram testenin in 10 lačnih ust. To ni lahko.

Kako je zdaj s temi lasmi. Po moje mora imeti ta frizer nadnaravne sposobnosti. Glede na količino las francoskega predsednika mora biti res vrhunski analitik. Kako? Ja lepo, zelo dobro mora razmisliti, kam bo postavil kak las, da predsednik zgleda,  kot kak gostolas latino lover. Hja, danes je tako ali drugače bolj pomembno biti lep kot pameten. Ali pač.



No in mislite, da je to delo za enkrat na dan. Po moje ne. Če pogledam moške okoli sebe, se nenehno nekje čohajo. No, nekateri tudi po lasišču. Če las ni, da bi to področje lahko imenovali lasišče, potem je to pleša oz. kot je moja sestra nekoč izjavila, pristajalna steza za muhe. Če pa na tem lasišču nekaj je, potem ……..drama za frizerja, ko se predsednik počoha. Delo se začne od začetka. Potem obstaja možnost, da se pojavi nek piš vetra ali pa celo prepih. No bog ne daj da se sprehodi v bližini klima naprave.

Aja pa na to, da je urejen, se verjetno tudi preobleče večkrat, kot nepredsedniški moški. In seveda, če se sreča s tušem, smo pa tako ali drugače spet na začetku.

Ni lahko delo. Poleg tega, da mora biti dober analitik, poznavalec zakonov fizike, meteorolog v prostem času, psiholog,  da čimbolj omili naglavna čohanja in velik navdušenec športa. Zakaj športa? Ja ker mora nenehno tekati okoli ustoličene glave, držati roke v luft  in mahati s glavničkom pa verjetno tudi s kakim trivremenskim taftom. Čeprav morda zaradi zgodovine med Nemci in Francozi ne deluje na francoske gene. Kaj pa veš? Danes je vse mogoče.


In ko vse to zložiš skupaj, se vam ne zdi, da je to res težko prigaran denar? Toliko znanja in sposobnosti pa še celodnevni delovnik. Buhhhh, bom rekla, po moje je pa preslabo plačan J J J.
  . 

sreda, 13. julij 2016

Paaaa, sej sem vam dala 10€!

Prijatelji mi rečejo rentgen. Opazovalka. Zakaj? V poplavi učenja čustvene inteligence, komunikacijski in vodstvenih veščin, me zanima kaj in koliko se ljudje naučijo.

Stojim v vrsti na pošti. Saj veste, danes pošta deluje kot samopostrežna trgovina. Razgledujem si knjige, igrače, pisala, …. Pa me predrami zadirčno nesramno: Pa sej sem vam že dala 10€!!

Vsi prisotni v pošti usmerimo pogled v žensko bitje, ki je izgovorila stavek, ki v osnovi nebi bil nič posebnega, če nebi zvenel nekako tako: Paaaa, sej sem vam dala 10! Boldano beri z močnim poudarkom in ne pozabite prebrati klicaj.

Ženska, bi rekla tam okoli štirideset, urejena. Zelo urejena. Oblačila dajejo vtis poslovne ženske. Odločne poslovne ženske. Odločne poslovne ženske, ki ve kaj dela. Odločne poslovne ženske, ki ve kaj dela in zna upravljati s podjetjem. Odločne poslovne ženske, ki ve kaj dela in zna upravljati s podjetjem in s seboj.



Res je, da njena zunanja podoba daje vtis resne poslovne ženske, ki ve kaj dela in zna upravljati s podjetjem in s seboj. A njen način izražanja je takoj demantiral zadnje, »upravljati s seboj«. Če bi dotična gospa znala upravljati s seboj se nebi nikoli,  nikoli odzvala,  s tako dozo nevljudnosti. Tako pa je situacija vodila v analitično razmišljanje.  

Ali obstajajo pravila obnašanja v pošti? Obstajajo. Tista črta, ki preprečuje naslednjemu, da diha za ovratnik. V pošti ne smemo kaditi in prepovedan je vstop psom.  Kaj pa pravila komunikacije, ali obstajajo? Ne. Še nikoli nikjer nisem prebrala, da obstajajo pravila komunikacije za pošto. Nikjer ne piše: Ne derite se na uslužbence pošte ali Prosim, bodite vljudni do uslužbencev pošte. Zakaj? Verjetno zato, ker naj bi bila to osnova vzgoje.

Ali obstajajo neka splošna pravila komunikacije, ki naj bi izhajala iz družbe same in bi bilo splošno razumljivo, da veljajo tudi za pošto? Pravila sporazumevanja z ne tako eminentnimi uslužbenci, ki pa si ravno tako, kot vsi zaslužijo spoštljiv odnos. Obstajajo. Če smo le primerno socializirani in razumemo pomen dostojanstva. In zakaj to ne spoštujemo?

Na pošti se izgubi pomen vljudnosti??? Tiste osnovne vljudnosti, ki si jo zaslužimo vsi. In jaz, kot opazovalka ugotavljam, da vljudnost velja samo tam, kjer nam koristi, tam kjer pa od tega nimamo nič, pa smo lahko nevljudni. Neandertalci.

In tu ključno zaključna ugotovitev mojega razmišljanja. Če bi nas nekdo vprašal ali smo vljudni kot oseba, bi brez dvoma potrdili.

Naj bodo prve sekunde še tako pomembne za prvi vtis, a so naslednje sekunde še toliko bolj pomembne za ohranitev in celo graditev odnosa in predvsem tega, da svetu in ljudem okoli nas pokažemo, da znamo upravljati s seboj. Da naš stil za oblačenje ne prikriva odrezavosti, nespoštljivosti, nevljudnosti, mentalne zanemarjenosti, ……, vse te lastnosti nikoli niso in ne bodo dober temelj za učenje komunikacijskih veščin. Kdorkoli smo (revni, bogati, šolani, nešolani, beli, rumeni, upravljalci, izvrševalci, urejeni, neurejeni, ….), in kjerkoli smo (doma, v službi, na rekreaciji, v restavraciji, ….)?


Zakaj? Zato ker je upravljanje s samim seboj ključ do uspeha. Kjerkoli smo in karkoli delamo? Tudi na pošti. 

ponedeljek, 11. julij 2016

A me zanima kaj bo potem……

Ni mi jasno, zakaj bi to koga sploh zanimalo? Malo sem opazovala ljudi s katerimi se veliko družim.

Sestra. Živi. Polno živi. Vzgaja otroke. Odločno in mehko istočasno. A vztrajno in dosledno sledi ciljem otroka in jih vodi. Medtem je služba in dom in pes in tisoč in ena aktivnost. Ob koncu dneva ujame trenutek zase in zaspi. Jutri je nov dan v katerega se ponovno zbudi. Živa in ga živi.

Prijateljica Sonja. Športnica. Mama. Žena. Finančnica. Vrtec, služba, dom. Trening. Druženje. Smeh. Raziskovanje v kuhinji. Družina. Primarna in sekundarna. Dinamika, ki nama tu in tam dovoljuje kvalitetno druženje ob kavi in zanimivimi pogovori. Hmmm, priznam vedno me graja, da preveč delam. A jo imam…..rada ker živi. Zaspi, mirno. Moto: če ne moreš spati potem je tvoj problem, pusti druge živeti.

Prijateljica Ana. Uffff!!! Tempirana bomba. Mojem vprašanju kje si, je vedno sledi odgovor z drugega konca sveta. Pač jo življenje preizkuša. Želi si dinamično življenje in ne dinamično službo, a je vedno bolj na strani dinamične službe. Kljub temu jo vedno obdaja rumena barva, barva sonca in energije. Energija življenja pravi.

Nina. Managerka. Uspešna. Žena. Uspešna. Mati. Nenormalno uspešna. Hči. Čudaško hvaležna in dostopna. Prijateljica. Sanjska. Vedno in povsod. Živi, diha in uživa. Ne išče mladost in ne čaka starost. Živi in se bori, potem pa bo, pravi. In je.

Jan, Boštjan in Marko. Norci, norci, norci. V vseh pogledih. Lahko jih srečaš na vsakem vogalu v vsaki družbi in v vseh opravah. Živeti, smejati se in  raziskovati. Akcija jih komaj dohaja. Ljubijo in so ljubljeni. Norci J. Njihov moto: Kaj naj s tem kar je bilo, vplivam lahko na tisto kar bo.

Živijo in so živi. Zdaj. Tu. Ta trenutek. Nihče ne razmišlja, kaj bo po smrti? In jaz?




Lagala bi če bi rekla, da se kdaj nisem spraševala, kaj je tam v onostranstvu. Sem, takrat ko sem najbolj intenzivno mentalno odraščala, v obdobju najstništva. Takrat me je tako ali drugače vse zanimalo.

Zakaj bi me to zanimalo? Kaj bi mi v tem trenutku, ko sem v štiridesetih letih koristilo? Zdaj, ko se še vedno rastem in razvijam. Delam. Kupujem in prodajam. Vzgajam. Spoznavam. Zakaj bi me zanimalo kako je po smrti? Zdaj me zanima kaj nosi nov dan? Kaj se bom naučila? Koga bom spoznala?


Ufffff, komaj čakam nov dan…..

sreda, 29. junij 2016

Moj r.d. bi morala praznovati moja starša

Vsako leto ene in iste zgodbe za rojstni dan. Vedno se najde nekdo, ki bi slavil, ker imam jaz rojstni dan. Čemu?

Diham, a to sem tudi včeraj delala, prebava deluje, noge mi tudi dobro služijo tako kot včeraj, čreva so na svojem mestu, možgani delajo na polno tako,  kot celo življenje, jem, pijem, težim, …..skratka nebi rekla, da sem nek presežek, da bi za to morala organizirati zabavo.  

Ok, že dolgo ne praznujem rojstnega dneva. Zakaj?  Ker pač ne morem biti vesela in praznovati na ukaz.
Moje mnenje je, če ima kdo razlog, da bi praznoval moj rojstni dan, sta to moja starša. Želela sta si otroka in ga dobila. Juuuuuhuuuuu. Nisem pa prepričana,  ali sem res to kar sta si želela? A otrok sem, pogosto še danes. V eno sem zagotovo prepričana, dolgčas jima ni bilo nikoli.

Sicer sem bila bolj ali manj, knjižni molj, a vse tiste knjige so mi budile domišljijo, tako, da so v moji glavi nastajala velika dramska dela, ki sem jih redno preizkušala na ubogem očetu in mami. No oče, ta je bil zelo strog, zato sem si ga zelo rada privoščila.

Spomnim se, ko mi je nekoč zaskrbljeno pristopil in poskušal ugotoviti, kaj je razlog moji zamišljenosti? Jaz pa, kot iz topa ustrelim: zaljubljena sem. V koga, bo očka vse uredil in jaz nazaj, ne moreš, ker je gospod poročen in ima dva otroka, rečem pri trinajstih.

Seveda je bila vse skupaj čista izmišljotina.  Očeta je skoraj kap. Slišati kaj takega od najstnice, si ne želi noben oče. Jaz v glasen krohot, on pa k mami, globoko dihajoč in jo prosit za sladkano vodo (ta je baje pomaga za srce ob takih šokih). In potem je sledil, meni, najbolj zabaven del. Ko ga je mati tolažila, pa kako ji lahko vedno nasedeš, veš, da ji spet dela domišljija on pa, ti ne veš ona je vsega zmožna.

In to ni konec. Ko je zadihal, sem bila klicana na zagovor.

Kdo je on?

Jaz resna, kot da stojim pred spomenikom padlih borcev.

Kdo je on?

Ah, pusti ga, naj vsaj on uživa v življenju, če je meni usojeno trpeti, sem nadaljevala svojo dramo.

Aaaaaaa to, da sem očeta našponala, to je pa bil razlog za žur. In ta dan bi lahko praznovala. Mogoče tudi izmišljeni rojstni dan. Ali dan sladkornih vodic J.

Hmmmm pa, če malo pomislim, mogoče tudi starša nimata pravega razloga za praznovanje. Dolgčas jima ni bilo, sta si pa verjetno želela normalnega otroka, kar pa jaz zagotovo nisem bila. In mislim da tudi danes močno odstopam od povprečja.

Za takega otroka bi morala prejemati pokojnino za posebne zasluge.


ponedeljek, 27. junij 2016

Nogomet, Moto GP in Neandertalci


Te dni me je v razmišljanju samo premetavalo. Ker sem se odločila, da bo knjiga do konca dopusta napisana se zame več ali manj vse dogaja na terasi. A tu in tam me glasovi okolice potegnejo iz sveta domišljije v realnost. Sosedje Hrvati se že cel dan pripravljajo na nogometno tekmo. To je »the dogodek« . Njihovo navdušenje me potegne, da pozorno začnem spremljati dogajanja.

S terase imam lep razgled na prostor za druženje.  Z zanimanjem opazujem. Toliko navdušenja. Moški skačejo okoli roštilja, seveda v družbi »Žuje« (pivo) in kompletna debata se vrti okoli tekme in tega kako bodo danes slavili. Medtem, ko ženski del populacije skrbi, da je vse na mizi. Hrana, in še ohlajene »žuje« in še prigrizki za po hrani. 
Opazim, da so tudi oprave navijaške. Ne manjkajo kockice. Tako v obliki dekliške oblekice, kot tudi v obliki ostalih navijaških rekvizitov. Vzdušje na vrhuncu in tudi po tekmi ostane na vrhuncu, le da na drugi, negativni, strani čustvene lestvice.

Tisti, ki niso navdušenci nogometa naslednji dan z zanimanjem spremljajo Moto GP. Tudi tu so priprave. Otroka spat, če pa že ne uspe zaspati, ga bomo pa navdušili. Spremljanje dirke z očijem je zelo zabavno J. In navijali bomo za Rossija. Kakopak, v družini naj ostane enotnost.

Otrok zaspi in oče se lahko sprosti in prepusti spremljanju dirke v deževnih pogojih. Očitno se je preveč sprostil ali pa je dež v Assnu deloval zelo uspavalno.

Tišina iz sobe v meni prebudi firbec. Res je, dež je deloval uspavalno na oba. Ujamem mučenje motoristov. V takem nalivu motoristična tekma. Človeka kar stisne. Pa odleti en in drug. Vsakič stisnem zobe in rdeča zastava. Končno, si mislim. Življenje je premagalo kapital. A ne za dolgo. Medtem se oče panično zbudi in…..ja, ja Rossi je še v igri, ga potolažim. In ne za dolgo, sledi razočaranje. Rezultat enak, kot pri sosedih Hrvatih, vzdušje na vrhuncu le, da na drugi, negativni strani čustvene lestvice.

Zanimivo je, da vedno po tekmi ali dirki sledi analiza. V smislu, kaj bi bilo, če bi bilo. Puuuuuuuhhhhh ali smo se sploh premaknili od neandertalca. Še vedno nas vodijo čustva. Meni samo ni jasno kaj tu komu ni jasno. Bemtiš, nogometaši in motoristi delajo svoje delo in potem mi vsi nekaj meljemo, kaj in kako bi morali opravljati svoje delo.

A si predstavljate, da bi vi opravljali svoje delo in bi potem cela Slovenija ali pa celo svet razpravljal o tem, kaj ste naredili narobe, brez, da bi pred tem sešili eno obleko (šivilja) , zgradili hišo (gradbeništvo), napisali elaborat (ekonomija , pravo), …ipd.  

Še vedno se dogajanja in informacije iz okolice ne prebijajo do razumskega dela naših možganov. Ne obsojam, vsak ima svojo zabavo. A ne razumem, da moje razpoloženje upravlja nekdo, ki dela svoje delo.

Nogomet, gledalcem je to zabava,  medtem, ko je nogometni igralec opravljal samo svoje delo, tako kot tisti motoristi.  Oddelal je svoje. Pogledam, vidim rezultat in zdaj grem naprej živeti. Ne vem, če bi jokala ali se smejala. Za vraga, zame je zmaga, ko uspem štiriletnico prepričati, da če ji pomagamo se bo prej nekaj naučila in če se prebijem skozi dan brez ……ravno v tem trenutku je gospodična pametna pogledala in svoje sobe in rekla. Ne vem kako si vidva to predstavljata, pred počitkom (popoldansko spanje) sem vedno jedla, danes pa ne. Pa vama samo povem, da bom verjetno lačna cel počitek.


No zame je zmaga, če se uspem prebiti skozi dan, brez, da bi mi štiriletnica uspela prebuditi občutek krivde. 

nedelja, 26. junij 2016

Kakšne se znebi štiriletnica


Večer ob morju. Večerno idilo kvarijo mušice in ostala leteča druščina. Moram priznati, da niso nič kaj prijetna družba. Sedem  in se odločim vpijati pogled s terase, ki je, moram priznati, vse kar potrebujem na dopustu. Voda, ki oddaja pomirjujoče zvoke in plutanje  čolničkov pa do jadrnic in jaht velikih. V  času strmenja se pred moje oči pripelje jadrnica, ogromna jadrnica. Poznavalci pravijo preko 24 m, jaz samo naivno verjamem, ko o kakšnih rečeh nimam pojma. Kaj pa bi lahko? Vzela meter in merila. Organ vida mi, da vedeti, da ni klasične velikosti in da je ogrooooomnaaa. Tako velika, da te zaboli.

Pa ne od foušije do plovila, temveč je foušija rezultat želje, da bi si enkrat lahko privoščila dva meseca na Jadranu.  Plovilo bi takoj vrnila nazaj. Si ne želim posedovati take premičnine. Si pa želim posedovati čas, da bi lahko dva meseca plula po Jadranu.  Dva meseca uživanja po mojem okusu. Plujemo, se ustavimo, plavamo, kaj pojemo in spijemo. V čas, med navedenimi aktivnostmi, pa kaj dobrega preberem in zapišem. No, medtem, ko ta ogromna jadrnica sidra na sredini zaliva, in jaz sanjarim o nedosegljivem, zaslišim tanek prodoren otroški glasek:

»Očiiiiii jaz pa vem zakaj so vse te mušice umrle v sveči«.

»Zakaj«?

»One niso vedele, da se bo njim zgodilo to isto, kar se je njihovim prijateljicam«.  (dobesedno ta stavek je izgovorila štiriletna deklica)  
       
Se spogledava. Ona pa nadaljuje: »Veš oči, če ena punčka pade in se poškoduje. Potem bi druga punčka morala paziti, ker bi morala vedeti, da je tam nevarno. In te mušice so mislile narobe. Ker niso bile pozorne, kaj se je zgodilo njihovim prijateljicam«? Je dete nadaljevalo z razlago. Modro razlago, bi rekla. Medtem, ko je zrla v oči svojega očija. V tistem trenutku je zgledala, kot najpametnejša punčka na svetu. Kot vsak drug otrok. 




Jaz sem ju opazovala, takoj zagrabila računalnik in si zabeležila to modrost. In kot vedno razmišljala. Pa ne prav dolgo. Kje in kdaj za vraga v procesu odraščanja se izgubi to modro razmišljanje? Kot bi rekla ena moja sodelavka ZKP (zdrava kmečka pamet) nas zapusti.  Mi odrasli smo kot mušice, brez pameti. En za drugim padamo na ene in iste fore. Potem pa sedemo v družbi kake opojne substance in en drugemu jamramo kako smo bogi.

Pa naj mi še kdo reče, da otrok nekaj ne ve.



petek, 24. junij 2016

Kako zgleda oglas za delovno mesto »Supermana«

Že dolga leta redno spremljam oglase. Pa ne vse po vrsti. Zanimajo me razpisi za prosta delovna mesta. Več ali manj preberem vse. Če iščejo peka, računovodjo, komercialista, frizerko ali pa top managerja. Zakaj?

Kaj pa vem. Iskanje sodelavca enačim z iskanjem partnerja. Pa ne dobesedno. A v tem najdem neko podobnost.
In danes je dan, ko je v moj mailbox spet padel »čudovit oglas«. Iščejo strokovnjaka za poslovno računovodstvo v večjem slovenskem podjetju.

Tako se išče sodelavca - Supermana:

Prednost imajo kandidati, ki imajo 5 let delovnih izkušenj in ustrezno izobrazbo, ter izkazujejo visoko sposobnost medsebojnega povezovanja različnih področij, so pri svojem delu timsko naravnani, izkazujejo visoko stopnjo razvojne usmerjenosti in natančnosti.

Zahtevane sposobnosti: zanesljivost in odgovornost, etičnost, samoiniciativnost, sodelovanje z drugimi, usmerjenost na stranko, čustvena inteligentnost, samostojnost, reševanje problemov, celovit pregled, govorna komunikacija, predstavitev, prepričljivost, koordinacija, raziskovanje, analitično mišljenje, pisna komunikacija, odločanje, izvirnost, organiziranje.
V zameno vam ponujamo strokovni in osebni razvoj. Osebni razvoj?????

20 sposobnosti. Še enkrat: 20 sposobnosti in ena od teh je, odločanje. Mislim, da je TA ključna. Nekdo se mora odločiti, katerih pet sposobnosti je ključnih. Drugače službo lahko dobi samo Supermen.

Tako se išče moža - Supermana:
Star, ne več kot 30 let. Izobražen in z lepo postavo. Zaželeno je, da ima vozilo, a ne vem pod NNV 30.000€ in naj ima svoje stanovanje, po možnosti vsaj dvosobno.

Osebnostne lastnosti:
Zelo dobro bi bilo, če bi imel smisel za humor, tako da bi me nasmejal vsak dan in da zna kuhati Da je družaben in da me zna poslušati in tudi tu in tam kdaj presenetiti. Da zna poskrbeti zame, da je urejen  in romantičen. Da je samostojen in ni mamin sin. Na živce mi gredo vsi tisti, ki vsak teden kličejo mamo. In seveda, da je odločen,da ni zapečkar, da je moderen in da se zna postaviti zame. Prav tako pa bi bilo fino če bi znal kaj popraviti. Vsaj tiste manjše stvari.
Jaz bi pa skrbela za vse ostalo.
Tako kot vedno ne bom sodila, a nič ne razumem. Zato samo vprašam: In kaj je ostalo?

Vidite podobnost?

Ob takem branju in poslušanju se vedno spomnim risanke Barbapapa: Hip hip hip strašni trik in sem kdor hočeš in kar hočeš.









četrtek, 23. junij 2016

Ko zmanjka elektrike, sem lahko tvoja teta, hči, mama samo…….

Običajno dan začnem s kavico. Uf, lažem. Vedno dan začnem s kavico. Še preden vtaknem zobno krtačko v usta je že voda na štedilniku. Vse ostalo ni pomembno. Kava. Jutro brez kave bi rekla, da je kot pizza brez sira ali ketchupa. Nenormalna, bi rekel moj nečak J. Jaz pa bi rekla drugačna , personalizirana.

Ko se zbudim,  je moj gospod že pripravil ta napitek. Rano prav sladek in ravno prav izrazitega okusa. A tokrat me počaka z informacijo:«Smo brez elektrike«. »Hmmm, pa nič bom pa kavo spila«, usekam. Zelo očitno, da brez razmišljanja L.

Ne nočete vedeti, kako me je ta moški osebek pogledal. Ne vem kako lahko od mene pričakuje, da bi brez kave povezala elektriko in kavo. No njemu je to logično. Meni pa brez kave nič ni logično. Še manj pa kako bi začela jutro. Tudi to mi ni logično, da pač če ni kave lahko dan začnem z zajtrkom. 

Bilo bi logično. A kako naj vem, kaj je logično, če očitno mojo logiko prebudi kava.

Kaj pa če bi šla na kavo, nadaljujem še vedno z očitnim pomanjkanjem logike. 

Lili, tudi v lokalu kuhajo kavo na elektriko.

Ja a verjetno imajo tudi plin pa bodo turško naredili. Sem se na vse pretege trudila dobiti substanco, ki bi mi pomagala zbuditi logiko.

Hja, ko si ženska želi in je moški prijazen se zgodi tranzit v bližnji lokal. Pogledujem po mizah. Vse polno raznih stekleničk. Rumene, oranžne, rdeče, mehurčkaste nikjer pa šalic za kavo. Ne dam se, vem da obstaja rešitev. Vedno delujem na enak način. Vztrajno. Ahaaaaa, v enem od treh lokalčkov pa opazim šalice za kavo na mizi. Tja. Sedem in gledam v natakarja, kot kužek v moje kosilo.

Pristopi natakar. Prototip mlade podobe v Dalmaciji. Zelo mlad in zelo čeden. Usločen hrbet in izbočena zadnjica. Premika se počasi. Dvigne nogo in potem imaš občutek, da čaka neko silo, da jo premakne naprej (lahko je tudi veter) in jo počasi spusti na tla. Pa se vse skupaj ponovi in to dela tako dolgo, dokler sem pred njim samo jaz.

Še pred njegovim specifičnim pogledom, ki namesto besed sprašuje »kaj bi?« rečem: Jaz bi kavico.

A, gospa ne bo šlo, ni elektrike.

Se ne dam, videla sem, da imajo tisti gospodje šalice za kavo na mizi.

A to, to je moja mati skuhala na štedilniku turško kavo.

No pa naj jo še meni skuha, se nasmehnem, kot mali otrok,ki hoče še en sladoled.

Ne bo šlo, to je kuhala samo za strica in mojega bratranca.

Zakaj, a pijeta posebno kavo. No če bo pa materi lažje skuhati turško kavo še za naju, sem lahko tudi jaz vaša teta.

No pa mi je uspelo. Nasmehne se. Celo bi rekla, da se nasmeji. In v svojem »hitrem« slogu odjadra nazaj v lokal. Verjetno k mami.

Jaz pa nadaljujem z opazujem. Še vedno analiziram njegovo gibanje.  Ta dalmatinsko usločen hrbet. Če bi risali črko »S« bi bil spodnji del črke »S« zelo trebušast. In verjetno se giblje zato tako počasi, ko je na kopnem. V vodi se bolje znajde. Sem prepričana. No medtem, ko jaz analiziram njegovo obliko telesa, se ta mlada dalmatinska podoba prikaže. Mama me je vzela za sestro, mladi natakar za teto in kava gre počasi proti nama. Noro, vam povem tisto šalico sem zagrabila, kot odvisnik. Ja odvisnik. Uuuuuupsss. Sem odvisnik?


No verjetno sem. Spet lažem. Ne verjetno, temveč sigurno. Toda odvisnik od koga ali česa? Kave? Elektrike? Ali logike? Še dobro, da imam ves čas tega sveta, da to ugotovim. Čeprav imam občutek, da se bom vrtela okoli te uganke, kot se vrtijo tisti, ki ne vedo, kaj je bilo prej, kokoš ali jajce?

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.

torek, 21. junij 2016

Zakaj ne verjamem v »srečo«


Imaš srečo, ker si upaš izraziti svoje mnenje, pred tem dolga pot do razumevanja samospoštovanja in spoštovanja.

Imaš srečo, da vedno najdeš zanimivo idejo, pred tem toliko na videz nepomembnih opažanj, ki jim drugi sploh nebi pripisali pomen.  

Imaš srečo, da znaš tako zanimivo pripovedovati, pred tem dolga leta trdega dela na močni samopodobi.

Imaš srečo, da toliko znaš, pred tem toliko radovednosti, raziskovanja in učenja.

Imaš srečo, da te imajo ljudje radi, pred tem dolgoletno učenje poslušanja, da v še tako hudi kritiki znam zaznati pozitivno stran človeka, situacije ali predmeta.

Imaš srečo, da si tako visoka, pred tem toliko prejokanih noči, ker sem tako drugačna od sovrstnikov.

Imaš srečo, da imaš toliko prijateljev, pred tem veliko zaupanih skrivnosti, ki sem jih znala zadržati samo zase in upravičiti njihovo zaupanje.

Imaš srečo, da veliko stvari razumeš, pred tem na tisoče vprašanj, na katere sem iskala odgovore.

Imaš srečo, da si tako kreativna, pred zadnjim, končnim izdelkom, ki ga vi vidite zavrgla 1000 drugih izdelkov.

Imaš srečo, da znaš tako učinkovito odgovarjati, pred tem zanetila 1 mio prepirov.

Imaš srečo da tako lahkotno spoznavaš ljudi, pred tem dolgoletni dvoboji z lastno sramežljivostjo.

Imaš srečo, da te ni strah, preden sem se odločila soočiti s strahom na tisoče izgubljenih priložnosti.

Imaš srečo, da si taka.

Tako zelo posplošen izraz »Si pa imel/a srečo.« Toda ali se vam je kdaj zgodilo, da vem je kdo pojasnil pot do srečnega dogodka? Da bi vam razložil to svojo pot? Da bi podrobno opisal vse padce, vse zavrnitve, vse neprespane noči, vsa obupovanja, vse občutke, ki posameznika preplavijo, ko ga oklofuta zavrnitev, sram ali posmeh?  Če jih vprašate: kako ti je uspelo, se ponavadi rahlo nasmehnejo, dvignejo roke in dodajo kako šaljivo domislico. Le zakaj?

Ljudje neradi priznavamo svojih slabosti. Ljudje ne pojasnjujemo svojih dvomov, neprespanih noči, solza, jeze, negativnih presenečenj. Ljudje smo pred drugimi radi lepi (urejeni), pametni in uspešni.

Ne, ne verjamem v srečo. Ker nisem imela sreče, temveč voljo do dela, učenja in treninga. In to ni samo moja zgodba, to je zgodba vseh za katere smatramo, da so imeli srečo.

Torej je za »srečo« v tem pomenu potrebno dvoje, volja, v psihološkem pomenu in v fizičnem pomenu,  delo, karkoli že to pomeni (učenje, risanje, krojenje, programiranje, pogovarjanje, prijavljanje,  pisanje, …). A pozor, to ni univerzalna formula. Potrebno je včasih povečati intenzivnost volje in upočasniti delo, včasih pa obvladovati voljo in okrepiti ali celo spreminjati način dela. Eno pa je gotovo, ne čakajte na srečo. Vsaj jaz še nisem spoznala nikogar, ki bi imel slepo srečo…..Dovolim, popravite me.


"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.

ponedeljek, 20. junij 2016

Kako vzgojiti avto gumo


Jutro. Tako kot običajno, ko me budilka vrže v dan. Zmedena. Tuš edina budnica, ki vrže telo v pogon. Sledi jutranja rutina, ki me kot robota nosi od kave do omare pa v hladilnik  in me izpljune v nov delovni dan.

Avto. Star a zabrni, ooooo ja moja manekenka, kot ljubkovalno imenujem staro prijateljico, brni. To je uspeh. Bi jo zamenjala? Mah danes bi jutri nebi. Z manekenko sva obrnili veliko kilometrov, pogoltnili cisterno goriva in spoznavali trdnost ograj, okrasnih lončkov in tudi garažnih stebričkov. Pa kaj, ugotovili sva, da so bolj trdni, midve pa zaznamovani z brazgotinami, ki nama budijo nasmeh na obrazu. Ja veliko je teh nespretnih doživetij.

To jutro »manekenka« ni enako mehko zapeljala v prvi ovinek. Trdo in togo je vlekla v nasprotno smer. Ustavim in ja…..manekenka brni , malce bolj glasno, kot njene mlajše kolegice a brni enakomerno. Izstopim in ugotovim, da se je prednja guma odločila malce boj zbližati  z asfaltom. No malce bolj bi bilo neprimerno. V celoti, se mu je približala in se prilepila nanj, kot jaz, ko se po napornem delovniku »razlepim« po vsej  širini kavča.

Pnevmatika (v nadaljevanju guma) je adijo, kaput. Spremenila obliko, kar pomeni, da kotaljenje ni mogoče. Telo je budno, a možgani…. Ejjj možgani moji dobro jutro. Jaaaaa, aja. Asistenca. Signal za glas, klic in pridejo. 

Strici, ki znajo in ne razmišljajo o zlomljenem nohtu. Prijazni. Vedno. Vesela, da ti zavarovalničarji razmišljajo ciljno usmerjeno…..takrat, ko telo in um nista sinhronizirana in ko padem v področje, ko bi lahko naredila veliko več škode, od male praske ali celo več njih. Avto asistenca. Vleka na klic in manekenka, jaz in stric prevoznik k vulkanizerju, ki še dobro ni začutil okus jutranje kave.

Stric vulkanizer  vesel kot trobenta, zgovoren, dinamičen. Mislim, da ne potrebuje kave. Je pač tak. Vzame stvar resno, odstrani »špičast« tujek iz moje gume. Vse skupaj zgleda kot malo manj nežen kirurški poseg. Popravilo steče. Guma dobi prvotno obliko. Jaz veliko dozo smeha in temu sledi navodilo: Evo gospa, zdaj pa se usedite in počakajte 20 min.

Aja se mora malo skupaj vzet, da bom varna na cesti, poskusim združiti navodila z mojo logiko. Ponavadi lepilo potrebuje nekaj časa da »zadiha« na vsa pljuča (prime po domače).

Ne, gospa blagajna še ne dela. Aktivacija blagajne je odvisna od delavnika delavnice. Je pač tako, rad pomagam, a zdaj je tako, da bo za račun potrebno poklepetati, ker pač , urad tako »zahteva«. 

Aktivacija blagajne je odvisna od delovnika delavnice. In če vam pomagajo ob dveh zjutraj ste lahko srečni, da guma opravlja svojo funkcijo, v nadaljevanju pa lahko greste domov taksijem ali pa z gospodom vulkanizerjem klepetate do začetka obratovanja blagajne.


Guma moje manekenke ne pozna pravil in ne delovnega časa. Kaj naj se pritožujem? Verjetno sem nekje v procesu vzgoje gume zgrešila.  Kakorkoli, če kdo ve, kako vzgojiti gumo, naj mi sporoči.    


"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.

sreda, 01. junij 2016

Ne vem zakaj se nam vsem tako mudi, je rekla….

Petrol črpalka. Trzinska obvoznica v smeri iz Ljubljane proti Domžalam. Verjetno ima neko »uradno« ime a jaz jo imenujem »črpalka razvad«. Vsak ima svoje razvade. Čokolada, cigareti, osvežilne pijačke, dišavice, slani prigrizki, …. Pač, karkoli si posameznik izbere.

V večernih urah, ko se utrujena vračam proti domu se v meni pojavi sla po…… No ne bom o vseh razvadah. Naj vas ne uspavam, a ena od pogostih razvad so gumijasti medvedki. Njam. Morda utrujenost zahteva sladkor, ali pa je tu užitek grizljanja barvnih medvedkov, ne vem, vem samo, da jih telo zahteva J.  In če moje telo ne ve kaj potrebuje, potem res ne vem kdo bo vedel. Tako daaaaaa.

No medtem, ko sem se zamišljeno posvečala nakupu »razvad« sploh ne opazim zaposlenih. Ne vzpostavljam očesnega stika. Lahko rečem, da iz mene, v obliki glasovnih sporočil izstopajo samo kratke stavčne zloženke, obarvane samo s formalno vljudnostjo. Plačam. Hiter pogled čez rame, »ah ni nikogar v vrsti zato lahko mirno pospravim«, izgovorim na glas. In me preseneti komentar uslužbenke: Seveda, saj sploh ne vem zakaj se nam vsem tako mudi?

Wauuuu. Zbudi me, predrami. Sleče z mene tisto formalno vljudnost. Po 12 urnem delovniku celo nasmeh nariše na moj obraz. Jo pogledam. Prvič. Mlada, prijazna in nasmejana. Z rahlo stisnjenimi očmi, ki se smejijo nekako hudomušno, zvedavo in dostopno. Celo preveč dostopno za ta hitri svet.
Tema za razmišljanje. Res, zakaj se nam vsem tako mudi?

Kaj sem danes naredila mirno in počasi? Čemu sem se posvetila v tolikšni meri, da bi uživala v tem? Da bi začutila trenutek in izkušnjo. Komu sem namenila več kot formalno vljudnost, pogovor o dejstvih, ki so ali bi morala biti? Kako okolica deluje name? Name,  ki sem v osnovi razmišljujoča in umirjena oseba.

V celoti sem se posvetila elementom v procesu nakupa. Ko kupujem, karkoli si vzamem čas. Si ogledam, preberem, razmislim. Vzamem si čas za odločitev za ali proti nakupu. Po nekih svojih kriterijih, ki……mah niti niso pomembni.

A zadnja faza v procesu nakupa je …… . Kako bi jo poimenovala: »zdravo in čao«. Razmišljam, ko sem med policami, me artikli po policah sistematično vodijo k novim in novim nakupnim odločitvam, potem me »pozove« blagajna, kjer me stisnejo skozi »bip-bip« zvoke, zasujejo z artikli, ki sem jih skrbno izbrala in ki imajo zame uporabno vrednost - mi nekaj pomenijo. A je tisti »bip bip« tako intenzivno hiter, da me je ob hitrosti premetavanja skrbno izbranega blaga, strah, da ga ne poškodujejo in potem,  »zdravo in čao«. Prisilili so me k novi navadi. Popolnoma nezavedno so mi vsilili navado,  ki bi ji moj učitelj za fiziko rekel »furjanje«. Nisem ponosna, da jim je to uspelo.

Nazaj na »črpalko za razvade«. Tisto prijazno žensko bitje, z zvedavimi očmi. Me je "poklicalo" nazaj. »Sej ne vem zakaj se nam vsem tako mudi?«, je signal za budnico.

Mlada dama, hvala za opozorilo. Hvala za res lepo nakupno izkušnjo. Od prve do zadnje faze. Hvala za človečnost. Hvala za razmišljanje in hvala za dovoljenje biti človek. Človek v času, ko se vse odvija prepočasi, le ura se vrti prehitro.  


Tudi sama ne vem kdaj jim je uspelo izničiti profesorja fizike in njegov pameten nauk? Furjasta? 

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.

ponedeljek, 30. maj 2016

Kdaj se KRAVICA spremeni v KRAVO

Kaj me jezi? Ufffffff ja. Nevljudnost in nepotrpežljivost. Dolge čakalne vrste. Lakota in nakup pidjame.

Da, nakup pidjame. To me jezi že dolga leta. Zelo rada imam mehke in udobne pidjame. Zame pidjama pomeni, da sem doma, pomeni udobje, konec dnevnih obveznost. Delovna maska in oprava uradne, odločne in poslovne ženske ostane tam nekje. V pidjami je udobje domačnosti in mehkobe, tako intenzivno, da ne zaznavam spon in pravil zunanjega sveta. In pidjama mora biti lepa. Lepa, mehka in za odrasle ženske.

In tu nastane težava, izziv včasih zelo hud problem. Zakaj sem se tega spomnila. Prejšnji teden zasledim velik napis: razprodaja pidjam. Tudi če nebi bila razprodaja je to eden od artiklov, ki ga vedno pogledam in z veseljem kupim. Hmmm takoj za čevlji J. Aaaaaaa ta problem je velik.

Prodajalka mi prijazno ponudi  pomoč. Pidjame bi pogledala. Pokaže prvo. Ali je to vse? In se pred menoj znajdejo še tri. Očitno je gospa opazila začuden pogled. In gledam štiri pidjame pred menoj. Modra z motivom zajčka, roza, z motivom kravice, sivo roza, z motivom mucke in belo zelena, z motivom srnice. Gledam in temu sledi globok vdih.

Gospa so to pidjame za odrasle? Želim si namreč pidjamo zase. Da to so ŽENSKE pidjame, poudari ona. Gledam in v glavi dilema. Naj bom humorna ali razmišljujoča, kar si nekateri lahko razložijo tudi nesramna.

Odločitev: humorna. Pa so ti motivi z namenom, da bi pomagali mojem partnerju? Gospa sprejme, ha lahko, da boste po novem njegova zajčica, doda hudomušno. Jaz pa nadaljujem, ja razumem zajčka in srnico in mucke toda kravica se lahko hitro spremeni v KRAVO! Lahko si mislite kako je moj komentar vplival na vse v trgovini? V trgovini je nastal vsesplošni smeh. V dobrem vzdušju se zahvalim in odidem.



A meni res ni jasno? In to nič jasno. Zajčki, srnice, mucke in kravice? Zdaj ko sem velika. No, ne bo šlo. In se začne iskanje odrasle pidjame. Črtaste, kockaste, enobarvne, pikaste, ….nekaj kar bi kazalo, da sem se odcepila od otroštva in da sem odrasla. Sicer doma, v udobju doma, v mehki pidjami. A naj bo lepa. Ta trenutek razmišljam ali naj iskreno napišem to, kar si resno mislim o pidjamah z otroškimi motivi za odrasle ženske. Ne, ne morem, so me vzgojili s preveliko dozo vljudnosti. (Verjemite mi, dragi bralci, sem napisala in izbrisala.)  

Bom pa napisala tole. Dragi moji, kdorkoli ste tisti, ki snujete motive za pidjame prosim pomislite na nas odrasle ženske, ki bi bile tako rade odrasle in lepe in privlačne v udobni bombažni pidjami in ne smešne. Nikakor ne smešne. Ali veste kako je težko najti mehko bombažno pidjamo, ki ima tudi lep design in nima motiva za otroke. To me vedno jezi, ampak res razjezi.


A to je le moj okus.  

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.

nedelja, 29. maj 2016

Zakaj raje seciram, kot se sekiram

Veliko razmišljam in temu nekateri moji prijatelji pravijo »seciranje«. Tako lahko rečem, da sem se odločila, da je zame bolje secirati, kot se sekirati.

Na osnovi »seciranja« - analize vedno pridem do razpotja.  Razumeti in/ali sprejeti?

V nasprotnem: 

Bi prepogosto uporabila sredinec v prometu, dobila cvetočo rano na želodcu, »tapecirano« ožilje, napad tesnobe, povešena ramena, prepogosto obiskovanje kopalnice, pogled »mrtve ribe«, ploščato rit, hiperaktivne »odvodne kanale« za solze, slovo od seratonina, invazijo kortizola, deficit v volji do dela in življenja, obglodane nohte, »pozornost« mimoidočih, etiketo »živčnosti«, Šmarno goro na trebuhu,  blokado v kreativnosti, glasno izmenjavo mnenj v družini, pomanjkanje volje do dotika, neukrotljive lase, živčne otroke, »avtocesto« na najlonkah, »vibrirajoče« roke,  spolzek spomin, kreativno odrezavosti, …….in na koncu vsega, lahko dobim še nepozaben kompliment, »neuravnovešena krava.«

Nič od naštetega si ne želim dobiti, imeti ali biti.

Že to da razmišljam, pomeni, da se me je zadeva o kateri razmišljam dotaknila. A o »globini« dotika odločam sama. Zadevo malce "premečem", kot palačinko z ene in drugo stran. Spremeniti je ne morem, torej…..

Vprašam se ali imam JAZ tak vpliv, da lahko obstoječo situacijo spremenim? Kaj lahko JAZ storim, da bo bolje ali drugače? In če je odgovor na prvo vprašanje, »ne« in na drugo vprašanje,«nič«, je odločitev dokončna.

Seciranje, da. Sekiranje, ne.


"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.

petek, 27. maj 2016

R.E.S. = Razum, Egoizem in Samozavest

Petek. Konec tedna. Dedek, hči in vnuk. Prijetno druženje ob koncu tedna. Vnuk, najstnik, ki vstopa v svet odraslih. Poln idealov in sanj. Lahko bi rekla uresničljivih. Kupiti avto. Kaj pa je to takega? Delati je pripravljen, ni zapravljiv in vzgojen, da je ciljno usmerjen. Nato vstopa dedek, moj oče, z življenjskimi nasveti:

Ne bodi brezobziren. Ni lepo biti brezobrazen. Pošteno delaj. In bodi iskren. Pa boš vse imel.

Poslušam in razmišljam. Koliko je res pameten nasvet dedka? Če slediš vsebini nasvetov brez življenjskih izkušenj, bi rekla, da so nasveti pametni, modri in polni človečnosti. Zdaj pa stopim na drugo stran. Koliko so ti nasveti koristni? Koristni v današnjem času?

Ne bodi brezobziren. Potem moramo biti vedno obzirni do drugih. Do njihovih čustev, ciljev, želja in potreb. Potem moram vedno biti tiho. Zanemariti svoje mnenje in svoj pogled na situacijo ali posameznika.

Ni lepo biti brezobrazen. Ne glede na to, kaj kdo reče, stisni rep med noge, bodi tiho. Naj ukazujejo, se derejo, ponižujejo ali žalijo. Bodi tiho. Ne vrni.

Pošteno delaj. Dosledno upoštevaj  vse pogodbene obveznosti in izpolni vse obljube, ki so bile dane v besedni obliki.

In bodi iskren. Iskrenost gradi odnos. Povej vedno po pravici, tako kot je. Pomembno je, da si iskren in da lahko mirno zaspiš.

Waaauuuuuu sem se zelo hitro odzvala. Prosim, ne postavljaj tako togih okvirjev v to glavo najstnika.
 
Dedek je rojen na začetku prejšnjega stoletja. Za preživetje v zelo zahtevnih krajih, kjer je sosedski odnos predstavljal poglavitno osnovo za preživetje. Sodelovanje in soseski odnosi so pomenili varstvo otrok, skrb za živino, postavitev doma, delo na njivah in v sadovnjakih. Tam je veljal zakon narave in lepe besede.

Danes velja zakon moči. Kakršnekoli. Fizične, psihične, finančne, lepotne, socialne, pravne,  …

Otrok moj, sem rekla, danes velja zakon moči in preračunavanja. In sreča, da si R.E.S. dober v matematiki, preračunaj oz. razsodi, kdaj bo v določenem trenutku R.E.S. koristno zate. 

Žalosti me, da je tako. A ko dobro razmislim, vem, da bo še prevečkrat občutil moč nemoči.


"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.

četrtek, 26. maj 2016

Ledena kava, zavarovalništvo in kozmetika

Nedelja. Sanjsko sončna. Idealna za odpiranje sezone posedanja in opazovanja mimoidočih, ki so verjetno tako kot jaz odpirali sezono pohajkovanja po mestu, družinskih sprehodov ali pa oblizovanja sladoleda.

Ledena kava z dodatkom sladoleda z okusom lešnika. Kombinacija, ki vsaj pri meni ne prekaša nobene druge sladice. Uživam v okusu in opazujem, zaznavam in razmišljam. Pa me iz razmišljanja potegne gospa za sosednjo mizo, ki zelo naglas reče: »Tile zavarovalničarji. Kličejo me in vse bi mi razložili. Mir naj mi dajo, tako nič ne vem o tem! Zakaj bi jih potem poslušala?«

Me je kar malce odbilo od stola. Ampak res. V meni je zvenelo, tako nič ne vem o tem , zakaj bi jih potem poslušala? A ni nekako logično, da če nič ne veš o nečem, poslušaš in se učiš, pa se za tem odločiš. Kako zanimivo, zanima me kaj bi gospa rekla svojem otroku, če bi ji le-ta kaj takega rekel?

In jaz? Pred dnevi ugotovila, da bo potrebno okrepiti znanja s področja negovalne kozmetike. Leta in izkušnje puščajo zanimive sledi na mojem obrazu in morda bi bilo dobro spoznati »svet kremic«. Če mi že ne morejo vrniti mladosti in odvzeti »črtastih vzorcev« , morda pa vsaj odpravi utrujenost z obraza.

Drogerija. Prijazna gospa, ki sem ji pojasnila, da se moje znanje konča pri kremi za suho in mastno kožo. Vse ostalo serumi, toniki, mleka in vse ostalo z zelo kompleksnimi imeni. Ne vem kaj bi z njimi in predvsem ne vem kakšen naj bi bil vrstni red pri uporabi. Me prač prej ni zanimalo. Je bila mati narava prijazna do mene. Poslušam informacije prodajalke, ki mi zelo slikovito razloži pomen in namen vsake negovalne substance.

Z zdravim razumom , sem presodila, kaj bi morda preizkusila.  A ne bom pozabila njenega začudenega pogled,a ko sem jo na koncu vprašala: Gospa, kakšno funkcijo pa sploh ima tonik za obraz?«

Še danes se glasno nasmejim, ko se spomnim njenega obraza.  Mislim, da so se v mikro sekundi zvrstili, začudenost, zgroženost, dvom in presenečenje na njenem obrazu. Verjetno gospa ni navajena takih nevednic kot sem jaz. A kaj, razložila mi je in zdaj vem. Hmmm, vsaj mislim.


Pa gospa in zavarovalničar? Ta se je odločila ostati nevedna a polna obtožb in obsodb.  In ko se bo prvič nekaj zgodilo, verjamem, da jo bom zagledala nekje na TV ekranu, ko bo glasno izjavljala: Država nič ne da! Ne vem, a tako kot jaz zaznavam in razmišljam bo vedno manj dala. Upam, da se motim. 

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.

sreda, 25. maj 2016

Kdaj je "samo" odločilnega pomena


Samozavest je, ko se zavedamo svojih sposobnosti, fizičnih in psihičnih. 

Samovšečnost je, ko se zavedamo samo svojih sposobnosti, fizičnih in psihičnih.  

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.

nedelja, 22. maj 2016

S posluhom do dobička

Motivacija kot investicija. Ja ali ne? Najprej naj pomislim, kaj je to motivacija? Motivacija nekako pomeni gibati se, če to iz izvirne latinščine vržemo v slovenščino. Dobro. Razumem. To je tisto, kar sem dobila doma, ko je mati rekla: Lili uči se, v nasprotnem boš delala v tovarni tako kot jaz.

Sramotno? Ne. So pa bili časi, ko sem preživljala čas v istem delovnem okolju, kjer je moja mati zaslužila pokojnino. Študentsko delo pač. Ni važno kaj, le da zaslužiš za počitnice.

Tudi delo mi ni nikoli smrdelo. Pač delaš, kar delaš. Tudi to so me doma naučili, da nobeno delo ni sramotno. A me je nekaj v tem delovnem okolju zelo motilo. Hrup. Tovarna v kateri so izdelovali konzerve. Hrup, grozno glasen hrup. Tako glasno, da tudi svojih misli nisem slišala.

Omemba tovarne je v meni vedno prebudila grozno neprijeten občutek, ki ga je v meni pustil tisti glasen hrup. In pri meni je ta motivacija: »Uči se v nasprotnem boš delala v tovarni«, delovala. Pa ne zato, ker bi bilo to delo sramotno, temveč zato, ker me moti hrup in tako je še  danes. Ko grem na dopust, na kavo ali na sprehod bom vedno izbrala mesto, kjer ni hrupa. In če povzamem na kratko, če me nekdo želi motivirati, po domače brcniti v rit , je hrup pri meni ena od pravih tarč. Obljubi mi nekaj, kjer bodo zvoki, ki me ne motijo in velja, dogovorjeno, vse bom storila……

Torej, da motivacija obrodi sadove, mora biti ciljno usmerjena. Kako to vemo? Enostavno, da spoznamo svoje sodelavce. Spoznamo pa jih, če jih poslušamo in aktivno slišimo tisto, kar nam pripovedujejo.

Kje imam čas za to? Hmmm, res, priznam čas je danes dragocen, a tako izgubljate dobiček. Kako? Poglejmo. Imate sodelavca, ki ga slišite reči: »To ni moje delo!«

Kaj boste? Trditev razumeli, da je len? Lahko. Bolj profitabilno bi bilo ugotoviti, zakaj je to izgovoril? Možnosti je veliko: Morda ne zna (znanje), morda je v časovni stiski (organizacijske sposobnosti), morda misli, da ni sposoben (samopodoba) ali pa tudi to, da ni plačan za to delo (finance).

Če aktivno poslušamo, ugotovimo,  da je lahko vzrok pomanjkanje znanja, organizacijskih sposobnosti, nizka samopodoba ali ekonomski vidik. Zakaj je to dobro ugotoviti. Ker je ceneje za vsakega delodajalca.

No, naj se vsak odloči sam. Obdržati nemotiviranega zaposlenega, ki ne samo, da ne dela, temveč poleg vsega ustvarja tudi negativno vzdušje ali se naučiti aktivno poslušati in zaznavati zaposlenega.
Torej je moja mati investirala. Svoj motivacijski stavek je usmerila in zadela. A takrat ni vedela kaj dela in ni vedela zakaj ta stavek pri meni deluje. Ni se spuščala v to, ni analizirala.  Tudi jaz nisem.
Skozi življenje se je ta motivacija spremenila v samomotivacijo. Z leti sem spoznala, da je pri meni  hrup zelo pomemben vzvod. Storila bom vse, da se mu le izognem.  

Torej, kako investirati v motivacijo? Kako motivirati zaposlene? Potrebno je znati izbrati pravo tarčo in takrat se investicija povrne. Vedno. Preverite, splačalo se vam bo.



"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.