Te dni me je v razmišljanju samo premetavalo. Ker sem se
odločila, da bo knjiga do konca dopusta napisana se zame več ali manj vse
dogaja na terasi. A tu in tam me glasovi okolice potegnejo iz sveta domišljije
v realnost. Sosedje Hrvati se že cel dan pripravljajo na nogometno tekmo. To je
»the dogodek« . Njihovo navdušenje me potegne, da pozorno začnem spremljati
dogajanja.
S terase imam lep razgled na prostor za druženje. Z zanimanjem opazujem. Toliko navdušenja.
Moški skačejo okoli roštilja, seveda v družbi »Žuje« (pivo) in kompletna debata
se vrti okoli tekme in tega kako bodo danes slavili. Medtem, ko ženski del
populacije skrbi, da je vse na mizi. Hrana, in še ohlajene »žuje« in še
prigrizki za po hrani.
Opazim, da so tudi oprave navijaške. Ne manjkajo
kockice. Tako v obliki dekliške oblekice, kot tudi v obliki ostalih navijaških
rekvizitov. Vzdušje na vrhuncu in tudi po tekmi ostane na vrhuncu, le da na
drugi, negativni, strani čustvene lestvice.
Tisti, ki niso navdušenci nogometa naslednji dan z
zanimanjem spremljajo Moto GP. Tudi tu so priprave. Otroka spat, če pa že ne
uspe zaspati, ga bomo pa navdušili. Spremljanje dirke z očijem je zelo zabavno J. In navijali bomo za Rossija.
Kakopak, v družini naj ostane enotnost.
Otrok zaspi in oče se lahko sprosti in prepusti spremljanju
dirke v deževnih pogojih. Očitno se je preveč sprostil ali pa je dež v Assnu deloval
zelo uspavalno.
Tišina iz sobe v meni prebudi firbec. Res je, dež je deloval
uspavalno na oba. Ujamem mučenje motoristov. V takem nalivu motoristična tekma.
Človeka kar stisne. Pa odleti en in drug. Vsakič stisnem zobe in rdeča zastava.
Končno, si mislim. Življenje je premagalo kapital. A ne za dolgo. Medtem se oče
panično zbudi in…..ja, ja Rossi je še v igri, ga potolažim. In ne za dolgo,
sledi razočaranje. Rezultat enak, kot pri sosedih Hrvatih, vzdušje na vrhuncu
le, da na drugi, negativni strani čustvene lestvice.
Zanimivo je, da vedno po tekmi ali dirki sledi analiza. V
smislu, kaj bi bilo, če bi bilo. Puuuuuuuhhhhh ali smo se sploh premaknili od
neandertalca. Še vedno nas vodijo čustva. Meni samo ni jasno kaj tu komu ni
jasno. Bemtiš, nogometaši in motoristi delajo svoje delo in potem mi vsi nekaj
meljemo, kaj in kako bi morali opravljati svoje delo.
A si predstavljate, da bi vi opravljali svoje delo in bi
potem cela Slovenija ali pa celo svet razpravljal o tem, kaj ste naredili
narobe, brez, da bi pred tem sešili eno obleko (šivilja) , zgradili hišo
(gradbeništvo), napisali elaborat (ekonomija , pravo), …ipd.
Še vedno se dogajanja in informacije iz okolice ne prebijajo
do razumskega dela naših možganov. Ne obsojam, vsak ima svojo zabavo. A ne
razumem, da moje razpoloženje upravlja nekdo, ki dela svoje delo.
Nogomet, gledalcem je to zabava, medtem, ko je nogometni igralec opravljal samo
svoje delo, tako kot tisti motoristi. Oddelal
je svoje. Pogledam, vidim rezultat in zdaj grem naprej živeti. Ne vem, če bi
jokala ali se smejala. Za vraga, zame je zmaga, ko uspem štiriletnico
prepričati, da če ji pomagamo se bo prej nekaj naučila in če se prebijem skozi
dan brez ……ravno v tem trenutku je gospodična pametna pogledala in svoje sobe
in rekla. Ne vem kako si vidva to predstavljata, pred počitkom (popoldansko
spanje) sem vedno jedla, danes pa ne. Pa vama samo povem, da bom verjetno lačna
cel počitek.
No zame je zmaga, če se uspem prebiti skozi dan, brez, da bi
mi štiriletnica uspela prebuditi občutek krivde.
Ni komentarjev:
Objavite komentar