Zgodbe z mojega kauča.....

Gledam in črpam iz izkušenj. Mojih, mojih sodelavcev in tistih, ki se ukvarjajo s podobnim poslom. Zapiski, grafi, markerji, misli, opombe. Veliko se je nabralo v 26 letih. Res, da že nekaj časa kreiram svoje izkušnje in poskušam formirati smiselno zanimivo knjigo, a bom tokrat nekaj ugotovitev strnila v krajše objave. 

Prodajalci. Eden od najbolj osovraženih poklicev v Sloveniji, če ne tudi širše. Po meni pa ena bolj zanimiva skupina posameznikov. In, če to strnem v ta en stavek s katerim izražam svoje mnenje o prodajalcih, ugotovim, da sem zajela (skoraj) vso populacijo sveta. Kaj nismo vsi prodajalci? Bolj kot opazujem, bolj se mi zdi, da bi ta trditev zdržala. Nekateri prodajajo svojo igrano predstavo, nekateri burek, nekateri češnje, nekateri aplikacijo, nekateri laži. V različnih oblikah.

Prodajalci. Moja strast. Ja, zveni patološko, a priznam. Izziv, po meni, več kot zanimiv. Že leta se ukvarjam z razvojem prodajnih in vodstvenih osebnosti. Prav tako spremljam različna izobraževanja za prodajalce. Mnogih sem se tudi udeležila, nekatere poslušala do konca, pri nekaterih pa sem enostavno sprejela odločitev in odšla.  

Odnos, potreba, prezentacija, zaključek. 80% trenerjev prodaje razlaga tovrstno teorijo v različnih oblikah, z različnimi pojmi, z različnimi metodami in vse….delujejo ali pa ne. Odvisno od predavatelja? Da, vendar odvisno tudi od slušatelja.  Toda le mali odstotek prodajalcev prebije tisto zgornjo mejo uspeha v svojem delu. Ne glede na to kaj prodajajo.

Ko sem vstopala v tovrstna znanja sem imela samo eno samo vprašanje: Če je to tako enostavno zakaj od vsake prodajne skupine samo mali odstotek zacveti, ostali pa…..?

Proučevala sem, testirala in dokončno formirala svojo metodo. Slovensko. Pisano na kožo tipičnemu predstavniku slovenske družbe. A da mi je to uspelo sem najprej morala ugotoviti kje so ovire?

In tu se zgodba iz mojih zapiskov začne.

Ugotovitev št. 1

Vprašanje, ki ga udeleženec izobraževanj, ki ne doživi prodajnega razcveta, ne postavi predavatelju: No, in po vsej tej teoriji kako naj vzpostavim odnos? Kaj naj vprašam? Kako naj se približam? Kako naj ga nagovorim?

Težava v prodajalcu: ovira ga sramežljivost, zadržanost, skromnost, dvom, morebitne obtožbe in obsodbe, negotovost, nezaupanje, spontanost, …..

Ugotovitev št. 2

Vprašanje, ki ga udeleženec izobraževanj ne postavi predavatelju: No in kako naj ugotovim, kaj je potreba pri vsakem kupcu posebej? Kaj je tisto, kar mi bo dalo usmeritev in koliko je možnosti?

Ovira ga natančnost, perfekcionizem, organiziranost, nepotrpežljivost, ne-samospoštovanje, tekmovalnost, ….

Ugotovitev št. 3

Vprašanje, ki ga udeleženec izobraževanj ne postavi predavatelju: No, ali to pomeni, da ne morem uporabiti že pripravljeno predstavitev? Ovira ga točnost, potreba po nadzoru nad situacijo, prilagodljivost, urejenost, skrbnost,……

Ugotovitev št. 4

Kako naj vprašam, ali bo stranka kupila? Ključna ugotovitev, če nebi imel vse zgoraj naštete ovire, vprašanje sploh nebi potreboval.

Po vseh ugotovljenih ovirah pa sem ovrgla vso prodajno teorijo in začela z razvojem prodajalcev. Osebnim razvojem prodajnikov. Ne z izobraževanjem prodajnih tehnik, temveč sem z osebnim razvojem komercialista omogočila prodajni tehniki, da zaživi v popolnosti. Ko sem strla negotovost, aktivirala spontanost in okrepila samospoštovanje sem uspela. Dobila sem uspešnega posameznika.

Kaj sem potrebovala?

Aktivirati 100% dostojanstvo. Tako, da je spoznal, da delam zanj.

Zgraditi čvrsto in 100% zaupanje. Tako, da je spoznal in začel verjetni napotkom.

100% sposobnosti aktivnega poslušanja. Tako sem lahko zaznala njegovo kritično točko.

Način s katerim lahko dosežeš avtoriteto vodje, učitelja, vzornika. Uspešno.

Koliko pa vi zaslužite

Tako in drugače skoraj vsi merimo svoj zaslužek v denarju. Še v pogovornem jeziku rečemo: pridejo dinarčki. Verjetno ta valuta naše preteklosti še dolgo ne bo izpuhtela. Zvesto jo prenašamo iz roda v rod. No, nič ni narobe z zgodovino. Če izbrišemo zgodovino, ne bomo nikoli vedeli kje smo bili in kje smo zdaj. Tudi temu lahko rečemo zaslužek. No, a to ni tema mojega tokratnega razmišljala. Naj se valuta prenaša iz  roda v rod. Količina, le ta je izziv. Kako iz roda v rod povečati količino izraženo v valuti. Zaslužiti.  

Avtor: Vasja Grabner

Koliko pa ti zaslužiš? Joj, samo tega ne sprašuj. To je tabu tema. Ups, ne to pa ne. O tem se ne govori. In potem je cel kup zafrustriranih posameznikov, ki ne govorijo o problemu, želijo si pa rešitev. Kako lahko nekaj rešiš, če sploh ne veš, da je problem. Oziroma, kje je problem, če sem bolj natančna.

Mnogi pravijo, da nič ne zaslužijo. Oni delajo zato da plačujejo. In ko potegnejo črto ni zaslužka. Nič ne ostane. Nič se ne plemeniti.

Hmmm,  in tu je moj material za raziskovanje in razmišljanje. Zakaj postavljamo vprašanje,  kaj pa delaš? Rišem, vozim, učim, zidam, … Odlične odskočne deske za zaslužek. Ne vem, samo razmišljam. Jaz, ki si vedno želim poiskati napako v sami osnovi. Pa naj bo ta osnova v delu ali posamezniku. In tu, na tej točki ugotavljam, da bi bilo potrebno prestrukturirati vprašanje.

Vprašanje se nebi smelo glasiti: Kaj pa ti delaš temveč, kaj pa ti prodajaš? Čudno in nesmiselno boste rekli, saj niso vsi zaposleni v prodaji? Da, drži, toda vsi prodajajo. Kakorkoli obrnem, tisti ki vozi, riše, uči ali zida, prodaja svoje znanje. In če nič ne zasluži potem ne zna prodati svoje znanje. No, ne na meni začet izvajati voodoo obred, jaz samo razmišljam.

V bistvu me moti to, da (si) ne postavljamo velikih vprašanj. To so težka vprašanja, a odgovori na ta vprašanja nosijo zaslužek.

Kaj pa ti prodajaš? Ja, to je veliko vprašanje. Eno največjih in najbolj pomembnih, če želiš zaslužiti in ne delati zato, da plačuješ.  Ko zaključimo določeno vrsto izobraževanja nismo edini s tovrstno izobrazbo. Zato ne moremo prodajati samo in izključno znanja in izobrazbe. Temveč prodajamo tisto posebnost, ki je samo nam lastna. Torej, kaj prodajaš poleg izobrazbe?

Če ne znaš odgovoriti na to vprašanje ne boš nikoli zaslužil. Tisti, ki so zaslužili, vedo kako prodati, tisto, kar je njihova posebnost predvsem zato, ker so si zastavili veliko vprašanje in zmogli toliko poguma, da so si odgovorili. Iskreno. Odgovorili so edini osebi na tem svetu do katere so lahko 100% iskreni in jim ne bo zamerila, jih odpustila ali pa znižala zaslužek. Sebi.

Postavite si veliko vprašanje, nihče razen vas ne bo vedel. In odgovor boste vedeli samo vi. Kaj z odgovorom? Prodajte ga, nehali boste plačevati položnice in začeli boste služiti.

Uspeh ni v uniformi

Razmišljala sem….res sem dolgo razmišljala,  o tem zakaj včasih nismo uspešni. Vsi. Res, vsi. Nihče ni popoln. Nihče ni vedno uspešen. Nikomur vedno ne uspe. Res, da je na koncu lahko srečen konec. A je do konca moral tudi preko etapnih neuspehov.

Odgovor sem iskala v svojih razmišljanjih. Pa ga nisem našla. Zato sem intenzivno začela opazovati. Predvsem posameznike, ki jih vidim ali srečam pogosto. Kaj delajo in kako to kar delajo, delajo? Na različnih področjih. Z različnimi cilji.

Preden se lotijo zadeve, nekaj znajo. So strokovnjaki na svojem področju. Imajo talente in spretnosti. Polagajo keramične ploščice, pišejo, vodijo, prodajajo, gradijo, slikajo, šivajo, ……nekaj delajo. In to kar delajo,  delajo dobro. No, da ne bom kritična, nekateri to kar delajo,  delajo vrhunsko. Bolje kot drugi ali celo najbolje od vseh. Toda, tu in tam so neuspešni.

Za uspeh, za izpeljavo načrta, za to,  da zadevi dodajo končno medaljo morajo zadevo prodati. Pa naj bo stvaritev v obliki izdelka, pridelka, produkta ali ideje. Za uspeh potrebujemo nekoga,  ki bo to kupil ali  pa »kupil«.  In ti,  ki kupujejo so ti, ki nam z nakupom omogočajo uspeh. In ti so majhni, veliki, moški, ženske, mame, očetje, hčerke, sinovi, veseli, kritični, nasmejani, osorni, pametni in »prepametni«. Zapakirani so različne obleke z različnimi polnili. In od njih je odvisen naš uspeh.

Hmmmm, kako oni vedo kaj je dobro položena keramična ploščica, če to nikoli niso storili? Kako oni vedo kaj je dobra knjiga, če je nikoli niso napisali? Kako oni vedo, kaj pomeni voditi svojo ekipo sodelavcev, če to nikoli niso počeli? Kako oni vedo? A so kljub temu,  oni ti,  ki odločajo ali bomo uspešni ali ne.

Opazovala sem, opazovala sem kaj delajo, ti,  ki so najbolj pogosto uspešni. Ti, ki najbolj pogosto rečejo. Yes, uspelo mi je. Pa sem ga. Prebil sem led. Jaz sem car. Ti, ki si lahko privoščijo najbolj pogosto izgovoriti, no vzklikniti,  te ali podobne trditve. Ti, ki sami sebi lahko upravičeno pojejo slavospeve. Kaj jim daje to pravico?

Znanje. Da odgovor je znanje, vendar ne znanje, ki so ga imeli do trenutka dokler niso srečali svojega kupca ali »kupca«. Temveč sveže znanje. Tako sveže, kot je sveža vroča dišeča žemlja.

O čem govorim. Oni so pozabili vse dosedanje kupce in »kupce«  in začeli od začetka. S kupcem in »kupcem«, ki je tisti trenutek pred njim. Začeli so se učiti in spoznavati svojega novega kupca in »kupca«. Kdo je on? Kaj dela? Kaj ga zanima? Na kaj se odziva? Kaj mu je pomembno? Kaj ga jezi? Kaj ga veseli? Kaj mu predstavlja izziv? Vse to in še več.

Oni so majhni in vedo,  da v tistem trenutku, ko je pred njimi nov kupec ali »kupec« ne vedo nič. So popolnoma nevedni in neinformirani. Oni so pustili preteklost tam,  kjer mora biti, v preteklosti  in dopustili prihodnosti, da jim omogoči nov uspeh.

Oni ne unificirajo, uniformirajo, ne  posplošujejo , ne kopirajo, ne varajo in ne znajo. Oni spoznavajo in vedno znova ustvarjajo na novo, ker nihče ni enak nobenemu od že znanih kupcev in »kupcev«.

Oni vedo,  da ima vsaka pravljica svoj začetek, svoj zaplet in razplet in svoj srečen konec.  Uspeh.

Oni ne enačijo in ne uniformirajo svojih kupcev in »kupcev«. Oni  ne uporabljajo ene in iste formule za dosego svojih ciljev. Oni ne delajo z osebami, temveč z osebnostmi. In ti so uspešni. Bravo.  

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.

Kdaj se KRAVICA spremeni v KRAVO

Kaj me jezi? Ufffffff ja. Nevljudnost in nepotrpežljivost. Dolge čakalne vrste. Lakota in nakup pidjame.

Da, nakup pidjame. To me jezi že dolga leta. Zelo rada imam mehke in udobne pidjame. Zame pidjama pomeni, da sem doma, pomeni udobje, konec dnevnih obveznost. Delovna maska in oprava uradne, odločne in poslovne ženske ostane tam nekje. V pidjami je udobje domačnosti in mehkobe, tako intenzivno, da ne zaznavam spon in pravil zunanjega sveta. In pidjama mora biti lepa. Lepa, mehka in za odrasle ženske.

In tu nastane težava, izziv včasih zelo hud problem. Zakaj sem se tega spomnila. Prejšnji teden zasledim velik napis: razprodaja pidjam. Tudi če nebi bila razprodaja je to eden od artiklov, ki ga vedno pogledam in z veseljem kupim. Hmmm takoj za čevlji J. Aaaaaaa ta problem je velik.

Prodajalka mi prijazno ponudi  pomoč. Pidjame bi pogledala. Pokaže prvo. Ali je to vse? In se pred menoj znajdejo še tri. Očitno je gospa opazila začuden pogled. In gledam štiri pidjame pred menoj. Modra z motivom zajčka, roza, z motivom kravice, sivo roza, z motivom mucke in belo zelena, z motivom srnice. Gledam in temu sledi globok vdih.

Gospa so to pidjame za odrasle? Želim si namreč pidjamo zase. Da to so ŽENSKE pidjame, poudari ona. Gledam in v glavi dilema. Naj bom humorna ali razmišljujoča, kar si nekateri lahko razložijo tudi nesramna.

Odločitev: humorna. Pa so ti motivi z namenom, da bi pomagali mojem partnerju? Gospa sprejme, ha lahko, da boste po novem njegova zajčica, doda hudomušno. Jaz pa nadaljujem, ja razumem zajčka in srnico in mucke toda kravica se lahko hitro spremeni v KRAVO! Lahko si mislite kako je moj komentar vplival na vse v trgovini? V trgovini je nastal vsesplošni smeh. V dobrem vzdušju se zahvalim in odidem.

A meni res ni jasno? In to nič jasno. Zajčki, srnice, mucke in kravice? Zdaj ko sem velika. No, ne bo šlo. In se začne iskanje odrasle pidjame. Črtaste, kockaste, enobarvne, pikaste, ….nekaj kar bi kazalo, da sem se odcepila od otroštva in da sem odrasla. Sicer doma, v udobju doma, v mehki pidjami. A naj bo lepa. Ta trenutek razmišljam ali naj iskreno napišem to, kar si resno mislim o pidjamah z otroškimi motivi za odrasle ženske. Ne, ne morem, so me vzgojili s preveliko dozo vljudnosti. (Verjemite mi, dragi bralci, sem napisala in izbrisala.)  

Bom pa napisala tole. Dragi moji, kdorkoli ste tisti, ki snujete motive za pidjame prosim pomislite na nas odrasle ženske, ki bi bile tako rade odrasle in lepe in privlačne v udobni bombažni pidjami in ne smešne. Nikakor ne smešne. Ali veste kako je težko najti mehko bombažno pidjamo, ki ima tudi lep design in nima motiva za otroke. To me vedno jezi, ampak res razjezi.

A to je le moj okus.  

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.

Zakaj raje seciram, kot se sekiram

Veliko razmišljam in temu nekateri moji prijatelji pravijo »seciranje«. Tako lahko rečem, da sem se odločila, da je zame bolje secirati, kot se sekirati.

Na osnovi »seciranja« - analize vedno pridem do razpotja.  Razumeti in/ali sprejeti?

V nasprotnem: 

Bi prepogosto uporabila sredinec v prometu, dobila cvetočo rano na želodcu, »tapecirano« ožilje, napad tesnobe, povešena ramena, prepogosto obiskovanje kopalnice, pogled »mrtve ribe«, ploščato rit, hiperaktivne »odvodne kanale« za solze, slovo od seratonina, invazijo kortizola, deficit v volji do dela in življenja, obglodane nohte, »pozornost« mimoidočih, etiketo »živčnosti«, Šmarno goro na trebuhu,  blokado v kreativnosti, glasno izmenjavo mnenj v družini, pomanjkanje volje do dotika, neukrotljive lase, živčne otroke, »avtocesto« na najlonkah, »vibrirajoče« roke,  spolzek spomin, kreativno odrezavosti, …….in na koncu vsega, lahko dobim še nepozaben kompliment, »neuravnovešena krava.«

Nič od naštetega si ne želim dobiti, imeti ali biti.

Že to da razmišljam, pomeni, da se me je zadeva o kateri razmišljam dotaknila. A o »globini« dotika odločam sama. Zadevo malce "premečem", kot palačinko z ene in drugo stran. Spremeniti je ne morem, torej…..

Vprašam se ali imam JAZ tak vpliv, da lahko obstoječo situacijo spremenim? Kaj lahko JAZ storim, da bo bolje ali drugače? In če je odgovor na prvo vprašanje, »ne« in na drugo vprašanje,«nič«, je odločitev dokončna.

Seciranje, da. Sekiranje, ne.

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.

Ledena kava, zavarovalništvo in kozmetika

Nedelja. Sanjsko sončna. Idealna za odpiranje sezone posedanja in opazovanja mimoidočih, ki so verjetno tako kot jaz odpirali sezono pohajkovanja po mestu, družinskih sprehodov ali pa oblizovanja sladoleda.

Ledena kava z dodatkom sladoleda z okusom lešnika. Kombinacija, ki vsaj pri meni ne prekaša nobene druge sladice. Uživam v okusu in opazujem, zaznavam in razmišljam. Pa me iz razmišljanja potegne gospa za sosednjo mizo, ki zelo naglas reče: »Tile zavarovalničarji. Kličejo me in vse bi mi razložili. Mir naj mi dajo, tako nič ne vem o tem! Zakaj bi jih potem poslušala?«

Me je kar malce odbilo od stola. Ampak res. V meni je zvenelo, tako nič ne vem o tem , zakaj bi jih potem poslušala? A ni nekako logično, da če nič ne veš o nečem, poslušaš in se učiš, pa se za tem odločiš. Kako zanimivo, zanima me kaj bi gospa rekla svojem otroku, če bi ji le-ta kaj takega rekel?

In jaz? Pred dnevi ugotovila, da bo potrebno okrepiti znanja s področja negovalne kozmetike. Leta in izkušnje puščajo zanimive sledi na mojem obrazu in morda bi bilo dobro spoznati »svet kremic«. Če mi že ne morejo vrniti mladosti in odvzeti »črtastih vzorcev« , morda pa vsaj odpravi utrujenost z obraza.

Drogerija. Prijazna gospa, ki sem ji pojasnila, da se moje znanje konča pri kremi za suho in mastno kožo. Vse ostalo serumi, toniki, mleka in vse ostalo z zelo kompleksnimi imeni. Ne vem kaj bi z njimi in predvsem ne vem kakšen naj bi bil vrstni red pri uporabi. Me prač prej ni zanimalo. Je bila mati narava prijazna do mene. Poslušam informacije prodajalke, ki mi zelo slikovito razloži pomen in namen vsake negovalne substance.

Z zdravim razumom , sem presodila, kaj bi morda preizkusila.  A ne bom pozabila njenega začudenega pogled,a ko sem jo na koncu vprašala: Gospa, kakšno funkcijo pa sploh ima tonik za obraz?«

Še danes se glasno nasmejim, ko se spomnim njenega obraza.  Mislim, da so se v mikro sekundi zvrstili, začudenost, zgroženost, dvom in presenečenje na njenem obrazu. Verjetno gospa ni navajena takih nevednic kot sem jaz. A kaj, razložila mi je in zdaj vem. Hmmm, vsaj mislim.

Pa gospa in zavarovalničar? Ta se je odločila ostati nevedna a polna obtožb in obsodb.  In ko se bo prvič nekaj zgodilo, verjamem, da jo bom zagledala nekje na TV ekranu, ko bo glasno izjavljala: Država nič ne da! Ne vem, a tako kot jaz zaznavam in razmišljam bo vedno manj dala. Upam, da se motim. 

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.

S posluhom do dobička

Motivacija kot investicija. Ja ali ne? Najprej naj pomislim, kaj je to motivacija? Motivacija nekako pomeni gibati se, če to iz izvirne latinščine vržemo v slovenščino. Dobro. Razumem. To je tisto, kar sem dobila doma, ko je mati rekla: Lili uči se, v nasprotnem boš delala v tovarni tako kot jaz.

Sramotno? Ne. So pa bili časi, ko sem preživljala čas v istem delovnem okolju, kjer je moja mati zaslužila pokojnino. Študentsko delo pač. Ni važno kaj, le da zaslužiš za počitnice.

Tudi delo mi ni nikoli smrdelo. Pač delaš, kar delaš. Tudi to so me doma naučili, da nobeno delo ni sramotno. A me je nekaj v tem delovnem okolju zelo motilo. Hrup. Tovarna v kateri so izdelovali konzerve. Hrup, grozno glasen hrup. Tako glasno, da tudi svojih misli nisem slišala.

Omemba tovarne je v meni vedno prebudila grozno neprijeten občutek, ki ga je v meni pustil tisti glasen hrup. In pri meni je ta motivacija: »Uči se v nasprotnem boš delala v tovarni«, delovala. Pa ne zato, ker bi bilo to delo sramotno, temveč zato, ker me moti hrup in tako je še  danes. Ko grem na dopust, na kavo ali na sprehod bom vedno izbrala mesto, kjer ni hrupa. In če povzamem na kratko, če me nekdo želi motivirati, po domače brcniti v rit , je hrup pri meni ena od pravih tarč. Obljubi mi nekaj, kjer bodo zvoki, ki me ne motijo in velja, dogovorjeno, vse bom storila……

Torej, da motivacija obrodi sadove, mora biti ciljno usmerjena. Kako to vemo? Enostavno, da spoznamo svoje sodelavce. Spoznamo pa jih, če jih poslušamo in aktivno slišimo tisto, kar nam pripovedujejo.

Kje imam čas za to? Hmmm, res, priznam čas je danes dragocen, a tako izgubljate dobiček. Kako? Poglejmo. Imate sodelavca, ki ga slišite reči: »To ni moje delo!«

Kaj boste? Trditev razumeli, da je len? Lahko. Bolj profitabilno bi bilo ugotoviti, zakaj je to izgovoril? Možnosti je veliko: Morda ne zna (znanje), morda je v časovni stiski (organizacijske sposobnosti), morda misli, da ni sposoben (samopodoba) ali pa tudi to, da ni plačan za to delo (finance).

Če aktivno poslušamo, ugotovimo,  da je lahko vzrok pomanjkanje znanja, organizacijskih sposobnosti, nizka samopodoba ali ekonomski vidik. Zakaj je to dobro ugotoviti. Ker je ceneje za vsakega delodajalca.

No, naj se vsak odloči sam. Obdržati nemotiviranega zaposlenega, ki ne samo, da ne dela, temveč poleg vsega ustvarja tudi negativno vzdušje ali se naučiti aktivno poslušati in zaznavati zaposlenega.

Torej je moja mati investirala. Svoj motivacijski stavek je usmerila in zadela. A takrat ni vedela kaj dela in ni vedela zakaj ta stavek pri meni deluje. Ni se spuščala v to, ni analizirala.  Tudi jaz nisem.

Skozi življenje se je ta motivacija spremenila v samomotivacijo. Z leti sem spoznala, da je pri meni  hrup zelo pomemben vzvod. Storila bom vse, da se mu le izognem.  

Torej, kako investirati v motivacijo? Kako motivirati zaposlene? Potrebno je znati izbrati pravo tarčo in takrat se investicija povrne. Vedno. Preverite, splačalo se vam bo.

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.

Kje se skriva profit

On je len! In tu novo  vprašanje: Ali ta trditev pomeni, da je lenoba prisotna tudi na strani osebe, ki trditev izgovarja.

Če je posameznik len, je potrebno spodbuditi delovne navade. Kako to storiti? Iskanje rešitve za nastalo situacijo (lenobo) je delo. Delo pa zahteva napor. In zakaj do tega ne pride? Zakaj obupamo na poti iskanja ustreznega vzvoda, ki bi spodbudil delovne navade pri posamezniku.

Motivacija ni lahko delo. Motivacija niso zgolj lepe zgodbe in prepričevanje v smislu: Ti zmoreš, Ti znaš, Verjemi vase, ipd.

Prava motivacija zahteva visoko stopnjo zaznavanja osebnosti posameznika, ki ga razvijamo. Temu sledi vztrajnost in sodelovanje tako motivatorja, kot tudi osebe, ki jo motivator razvija. Motivator mora vplivati počasi in dosledno, na vse etape miselnega procesa posameznika. Miselni proces se odraža v vedenju posameznika. Vedenje pa je vzrok za rezultate v komunikaciji, v odzivanja na spremembe, v dinamiki dela, v odnosu do sodelavcev, ….

Torej, če želimo spremeniti vedenje (komunikacijo, odzivanje na spremembe, dinamiko dela, ….) moramo začeti delati z bazo posameznika – miselnim procesom. Miselnost posameznika je baza iz katere izhaja neuspeh, lenoba in neprofitabilno vedenja. To so tiste  ovire, ki si jih skrbno nabiramo celo življenje v obliki svojih prepričanj.  

Posameznik sam se ne zna prebiti preko ovir.  Potrebuje pomoč, motivatorja, trenerja, vodjo, učitelja, ki mu bo pokazal, kako preko ovir. In tu je prostor za delo in ne za lenobo.

Morda drzno od mene, toda pri vsem svojem delu z ljudmi še nisem spoznala lenega posameznika. Spoznala pa sem veliko oseb, ki imajo znanje, izkušnje in talente pa ne vedo kaj bi z njimi. In to niso lene osebe temveč nemotivirane osebe.

Čas za ponoven razmislek. In naj nam tokrat pomaga kraljica današnjega časa – ekonomija. Nova tema za razmišljanje. Kaj je v tej zgodbi vložek in kaj profit? 

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.

Ali je lenoba lahko koristna

Obstajajo aktivnosti oz. dela, ki jih ne maramo početi. Pa kaj? Nekako nisem nikoli obtoževala. 

Ne poznam nikogar na tem svetu, ki bi z veselje počel vse kar je moč početi. Torej, vsi tu in tam izkazujemo malo manj interesa za posamezna opravila. Čudno?

  

Sem pa razmišljala, kako to, da mnogi mislijo, da so vse negativne osebnostne lastnosti slabe ali nekoristne?

Ali ni bolj pomembno to, da posameznik zna z negativnim delom osebnosti pametno upravljati. Zakomplicirano? Niti ni.

Če nečesa ne delamo radi, lahko poiščemo alternativo ali bližnjico (beri: rešitev). Zato pa potrebujem domišljijo, organizacijske sposobnosti in znanje. Kaj pa manjka tem osebnostim lastnostim? Nič. Seveda, če znamo z njimi upravljati in jih uporabljati.

Sicer pa ali ni večina izumov nastala ravno s tem namenom, da nam nekaj ni treba delati oz. da si določena dela olajšamo.

Pralni stroj, pomivalni stroj, tiskalnik, avtomobil, kosilnica, ……… No jaz samo razmišljam.

Res je, lažje je nekomu reči, da je len, kot poiskati njegove pozitivne osebnostne lastnosti (npr. domišljijo, organizacijske sposobnosti in znanje). Ga na osnovi pozitivnih lastnosti motivirati, da jih koristno uporabi. Uppppssss, zdaj pa imam novo temo za razmišljanje? Kdo je zdaj tu bolj len?