Dej mi en burek

Gane me. Vedno me gane zgodba. Zgodba, ki ima zaplet in razplet. In teh zgod je veliko. Imeti otroka ali ne imeti otroka? Noseča sem, ne vem pa ali si želim biti? On je, da krasen a ne vem ali je to to? Samo za trenutek, en sam trenutek sem bil nepozoren in…. Želel sem ji samo pomagati, zdaj pa to….

Avtor: Vasja Grabner

Za vsako trditvijo in vsakim vprašanjem je zgodba. Da, to so vse zgodbe. Že to, da je stavek ali vprašanje izgovorjeno pomeni, da je zadaj zgodba. Da se je nekoga nekaj dotaknilo, da čustva stopajo na tron in izrivajo razum. Vprašanja, ki si jih tu na tem mestu pogosto postavljam. Kako dolgo? Kako dolgo bodo kraljevala čustva? Katero čustvo? Kaj je vzrok, da se je čustvo razbohotilo? In tisto zadnje vprašanje kako lahko pomagam?

Če je zgodba,sploh če je zgodba, ki ne vodi v ugodna doživetja, nasmeh in pozitivna čustva, v poslušalcu budijo reševalca. Kot, da bi v sebi slišal sirene rešilca. Misli, naredi nekaj, pomagaj, …..

Za vsako pomočjo se skriva resnica, ki je resnica. Tista prava in edina resnica. Ni sprenevedanje, ni varanje in ni laž. Resnica, ki je enostavno samo brutalna resnica. In ta resnica je resnični kazalec tega, zakaj je posameznik trditev ali vprašanje sploh izgovoril. In ta namen je samo en. Olajšanje. Povedati zgodbo ali zainteresirati za zgodbo in to je to. Olajšati se. Prenesti bolečino ali vsaj deliti jo s poslušalcem.

Rešilec. Tisti zvok sirene rešilca je pogosto, zelo pogosto napačno razumljen. Tista sirena je, izključno in samo budnica poslušalcu naj bo tiho, naj ne misli, naj nič ne naredi in v nobenem primeru naj ne pomaga. Naj ostane kruto brezsrčen in egoistično svoj, če ne želi prejeti klofute, ki je posledica reševanja, ki ni zaželeno.

Bedno? Ne. Tako je. Misliš nasprotno? Tudi jaz, a če ne želiš klofute, zvok sirene rešilca poslušaj egoistično. Ne misli, ne delaj in ne pomagaj v nasprotnem bo tvoje reševanje postalo tista žrtev. In tisti rešilec bo namenjen tebi.

Ne moreš? Tudi jaz, a sem iznašla recept. Beden in butast: pojdi na burek. Ugrizni začuti okus, uživaj in razmišljaj kako je dober ali nezdrav. Bolje in manj boli, kot klofuta za ponujeno pomoč. Ob bureku pa dobro razmisli o tistem četrtem vprašanju: Kako lahko pomagam?

Sem v fazi odločanja, v popolnosti izbrisati četrto vprašanje ali pa dosedanje: »Kako lahko pomagam?«, zamenjati za »Si želiš, da ti pomagam?«

Zdaj grem pa na burek.

Kakšne se znebi štiriletnica

Večer ob morju. Večerno idilo kvarijo mušice in ostala leteča druščina. Moram priznati, da niso nič kaj prijetna družba. Sedem  in se odločim vpijati pogled s terase, ki je, moram priznati, vse kar potrebujem na dopustu. Voda, ki oddaja pomirjujoče zvoke in plutanje  čolničkov pa do jadrnic in jaht velikih. V  času strmenja se pred moje oči pripelje jadrnica, ogromna jadrnica. Poznavalci pravijo preko 24 m, jaz samo naivno verjamem, ko o kakšnih rečeh nimam pojma. Kaj pa bi lahko? Vzela meter in merila. Organ vida mi, da vedeti, da ni klasične velikosti in da je ogrooooomnaaa. Tako velika, da te zaboli.

Pa ne od foušije do plovila, temveč je foušija rezultat želje, da bi si enkrat lahko privoščila dva meseca na Jadranu.  Plovilo bi takoj vrnila nazaj. Si ne želim posedovati take premičnine. Si pa želim posedovati čas, da bi lahko dva meseca plula po Jadranu.  Dva meseca uživanja po mojem okusu. Plujemo, se ustavimo, plavamo, kaj pojemo in spijemo. V čas, med navedenimi aktivnostmi, pa kaj dobrega preberem in zapišem. No, medtem, ko ta ogromna jadrnica sidra na sredini zaliva, in jaz sanjarim o nedosegljivem, zaslišim tanek prodoren otroški glasek:

»Očiiiiii jaz pa vem zakaj so vse te mušice umrle v sveči«.

»Zakaj«?

»One niso vedele, da se bo njim zgodilo to isto, kar se je njihovim prijateljicam«.  (dobesedno ta stavek je izgovorila štiriletna deklica)  

       

Se spogledava. Ona pa nadaljuje: »Veš oči, če ena punčka pade in se poškoduje. Potem bi druga punčka morala paziti, ker bi morala vedeti, da je tam nevarno. In te mušice so mislile narobe. Ker niso bile pozorne, kaj se je zgodilo njihovim prijateljicam«? Je dete nadaljevalo z razlago. Modro razlago, bi rekla. Medtem, ko je zrla v oči svojega očija. V tistem trenutku je zgledala, kot najpametnejša punčka na svetu. Kot vsak drug otrok. 

Jaz sem ju opazovala, takoj zagrabila računalnik in si zabeležila to modrost. In kot vedno razmišljala. Pa ne prav dolgo. Kje in kdaj za vraga v procesu odraščanja se izgubi to modro razmišljanje? Kot bi rekla ena moja sodelavka ZKP (zdrava kmečka pamet) nas zapusti.  Mi odrasli smo kot mušice, brez pameti. En za drugim padamo na ene in iste fore. Potem pa sedemo v družbi kake opojne substance in en drugemu jamramo kako smo bogi.

Pa naj mi še kdo reče, da otrok nekaj ne ve.

Ledena kava, zavarovalništvo in kozmetika

Nedelja. Sanjsko sončna. Idealna za odpiranje sezone posedanja in opazovanja mimoidočih, ki so verjetno tako kot jaz odpirali sezono pohajkovanja po mestu, družinskih sprehodov ali pa oblizovanja sladoleda.

Ledena kava z dodatkom sladoleda z okusom lešnika. Kombinacija, ki vsaj pri meni ne prekaša nobene druge sladice. Uživam v okusu in opazujem, zaznavam in razmišljam. Pa me iz razmišljanja potegne gospa za sosednjo mizo, ki zelo naglas reče: »Tile zavarovalničarji. Kličejo me in vse bi mi razložili. Mir naj mi dajo, tako nič ne vem o tem! Zakaj bi jih potem poslušala?«

Me je kar malce odbilo od stola. Ampak res. V meni je zvenelo, tako nič ne vem o tem , zakaj bi jih potem poslušala? A ni nekako logično, da če nič ne veš o nečem, poslušaš in se učiš, pa se za tem odločiš. Kako zanimivo, zanima me kaj bi gospa rekla svojem otroku, če bi ji le-ta kaj takega rekel?

In jaz? Pred dnevi ugotovila, da bo potrebno okrepiti znanja s področja negovalne kozmetike. Leta in izkušnje puščajo zanimive sledi na mojem obrazu in morda bi bilo dobro spoznati »svet kremic«. Če mi že ne morejo vrniti mladosti in odvzeti »črtastih vzorcev« , morda pa vsaj odpravi utrujenost z obraza.

Drogerija. Prijazna gospa, ki sem ji pojasnila, da se moje znanje konča pri kremi za suho in mastno kožo. Vse ostalo serumi, toniki, mleka in vse ostalo z zelo kompleksnimi imeni. Ne vem kaj bi z njimi in predvsem ne vem kakšen naj bi bil vrstni red pri uporabi. Me prač prej ni zanimalo. Je bila mati narava prijazna do mene. Poslušam informacije prodajalke, ki mi zelo slikovito razloži pomen in namen vsake negovalne substance.

Z zdravim razumom , sem presodila, kaj bi morda preizkusila.  A ne bom pozabila njenega začudenega pogled,a ko sem jo na koncu vprašala: Gospa, kakšno funkcijo pa sploh ima tonik za obraz?«

Še danes se glasno nasmejim, ko se spomnim njenega obraza.  Mislim, da so se v mikro sekundi zvrstili, začudenost, zgroženost, dvom in presenečenje na njenem obrazu. Verjetno gospa ni navajena takih nevednic kot sem jaz. A kaj, razložila mi je in zdaj vem. Hmmm, vsaj mislim.

Pa gospa in zavarovalničar? Ta se je odločila ostati nevedna a polna obtožb in obsodb.  In ko se bo prvič nekaj zgodilo, verjamem, da jo bom zagledala nekje na TV ekranu, ko bo glasno izjavljala: Država nič ne da! Ne vem, a tako kot jaz zaznavam in razmišljam bo vedno manj dala. Upam, da se motim. 

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.