Zakaj ne verjamem v »srečo«

Imaš srečo, ker si upaš izraziti svoje mnenje, pred tem dolga pot do razumevanja samospoštovanja in spoštovanja.

Imaš srečo, da vedno najdeš zanimivo idejo, pred tem toliko na videz nepomembnih opažanj, ki jim drugi sploh nebi pripisali pomen.  

Imaš srečo, da znaš tako zanimivo pripovedovati, pred tem dolga leta trdega dela na močni samopodobi.

Imaš srečo, da toliko znaš, pred tem toliko radovednosti, raziskovanja in učenja.

Imaš srečo, da te imajo ljudje radi, pred tem dolgoletno učenje poslušanja, da v še tako hudi kritiki znam zaznati pozitivno stran človeka, situacije ali predmeta.

Imaš srečo, da si tako visoka, pred tem toliko prejokanih noči, ker sem tako drugačna od sovrstnikov.

Imaš srečo, da imaš toliko prijateljev, pred tem veliko zaupanih skrivnosti, ki sem jih znala zadržati samo zase in upravičiti njihovo zaupanje.

Imaš srečo, da veliko stvari razumeš, pred tem na tisoče vprašanj, na katere sem iskala odgovore.

Imaš srečo, da si tako kreativna, pred zadnjim, končnim izdelkom, ki ga vi vidite zavrgla 1000 drugih izdelkov.

Imaš srečo, da znaš tako učinkovito odgovarjati, pred tem zanetila 1 mio prepirov.

Imaš srečo da tako lahkotno spoznavaš ljudi, pred tem dolgoletni dvoboji z lastno sramežljivostjo.

Imaš srečo, da te ni strah, preden sem se odločila soočiti s strahom na tisoče izgubljenih priložnosti.

Imaš srečo, da si taka.

Tako zelo posplošen izraz »Si pa imel/a srečo.« Toda ali se vam je kdaj zgodilo, da vem je kdo pojasnil pot do srečnega dogodka? Da bi vam razložil to svojo pot? Da bi podrobno opisal vse padce, vse zavrnitve, vse neprespane noči, vsa obupovanja, vse občutke, ki posameznika preplavijo, ko ga oklofuta zavrnitev, sram ali posmeh?  Če jih vprašate: kako ti je uspelo, se ponavadi rahlo nasmehnejo, dvignejo roke in dodajo kako šaljivo domislico. Le zakaj?

Ljudje neradi priznavamo svojih slabosti. Ljudje ne pojasnjujemo svojih dvomov, neprespanih noči, solza, jeze, negativnih presenečenj. Ljudje smo pred drugimi radi lepi (urejeni), pametni in uspešni.

Ne, ne verjamem v srečo. Ker nisem imela sreče, temveč voljo do dela, učenja in treninga. In to ni samo moja zgodba, to je zgodba vseh za katere smatramo, da so imeli srečo.

Torej je za »srečo« v tem pomenu potrebno dvoje, volja, v psihološkem pomenu in v fizičnem pomenu,  delo, karkoli že to pomeni (učenje, risanje, krojenje, programiranje, pogovarjanje, prijavljanje,  pisanje, …). A pozor, to ni univerzalna formula. Potrebno je včasih povečati intenzivnost volje in upočasniti delo, včasih pa obvladovati voljo in okrepiti ali celo spreminjati način dela. Eno pa je gotovo, ne čakajte na srečo. Vsaj jaz še nisem spoznala nikogar, ki bi imel slepo srečo…..Dovolim, popravite me.

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.