Uspeh ni v uniformi

Razmišljala sem….res sem dolgo razmišljala,  o tem zakaj včasih nismo uspešni. Vsi. Res, vsi. Nihče ni popoln. Nihče ni vedno uspešen. Nikomur vedno ne uspe. Res, da je na koncu lahko srečen konec. A je do konca moral tudi preko etapnih neuspehov.

Odgovor sem iskala v svojih razmišljanjih. Pa ga nisem našla. Zato sem intenzivno začela opazovati. Predvsem posameznike, ki jih vidim ali srečam pogosto. Kaj delajo in kako to kar delajo, delajo? Na različnih področjih. Z različnimi cilji.

Preden se lotijo zadeve, nekaj znajo. So strokovnjaki na svojem področju. Imajo talente in spretnosti. Polagajo keramične ploščice, pišejo, vodijo, prodajajo, gradijo, slikajo, šivajo, ……nekaj delajo. In to kar delajo,  delajo dobro. No, da ne bom kritična, nekateri to kar delajo,  delajo vrhunsko. Bolje kot drugi ali celo najbolje od vseh. Toda, tu in tam so neuspešni.

Za uspeh, za izpeljavo načrta, za to,  da zadevi dodajo končno medaljo morajo zadevo prodati. Pa naj bo stvaritev v obliki izdelka, pridelka, produkta ali ideje. Za uspeh potrebujemo nekoga,  ki bo to kupil ali  pa »kupil«.  In ti,  ki kupujejo so ti, ki nam z nakupom omogočajo uspeh. In ti so majhni, veliki, moški, ženske, mame, očetje, hčerke, sinovi, veseli, kritični, nasmejani, osorni, pametni in »prepametni«. Zapakirani so različne obleke z različnimi polnili. In od njih je odvisen naš uspeh.

Hmmmm, kako oni vedo kaj je dobro položena keramična ploščica, če to nikoli niso storili? Kako oni vedo kaj je dobra knjiga, če je nikoli niso napisali? Kako oni vedo, kaj pomeni voditi svojo ekipo sodelavcev, če to nikoli niso počeli? Kako oni vedo? A so kljub temu,  oni ti,  ki odločajo ali bomo uspešni ali ne.

Opazovala sem, opazovala sem kaj delajo, ti,  ki so najbolj pogosto uspešni. Ti, ki najbolj pogosto rečejo. Yes, uspelo mi je. Pa sem ga. Prebil sem led. Jaz sem car. Ti, ki si lahko privoščijo najbolj pogosto izgovoriti, no vzklikniti,  te ali podobne trditve. Ti, ki sami sebi lahko upravičeno pojejo slavospeve. Kaj jim daje to pravico?

Znanje. Da odgovor je znanje, vendar ne znanje, ki so ga imeli do trenutka dokler niso srečali svojega kupca ali »kupca«. Temveč sveže znanje. Tako sveže, kot je sveža vroča dišeča žemlja.

O čem govorim. Oni so pozabili vse dosedanje kupce in »kupce«  in začeli od začetka. S kupcem in »kupcem«, ki je tisti trenutek pred njim. Začeli so se učiti in spoznavati svojega novega kupca in »kupca«. Kdo je on? Kaj dela? Kaj ga zanima? Na kaj se odziva? Kaj mu je pomembno? Kaj ga jezi? Kaj ga veseli? Kaj mu predstavlja izziv? Vse to in še več.

Oni so majhni in vedo,  da v tistem trenutku, ko je pred njimi nov kupec ali »kupec« ne vedo nič. So popolnoma nevedni in neinformirani. Oni so pustili preteklost tam,  kjer mora biti, v preteklosti  in dopustili prihodnosti, da jim omogoči nov uspeh.

Oni ne unificirajo, uniformirajo, ne  posplošujejo , ne kopirajo, ne varajo in ne znajo. Oni spoznavajo in vedno znova ustvarjajo na novo, ker nihče ni enak nobenemu od že znanih kupcev in »kupcev«.

Oni vedo,  da ima vsaka pravljica svoj začetek, svoj zaplet in razplet in svoj srečen konec.  Uspeh.

Oni ne enačijo in ne uniformirajo svojih kupcev in »kupcev«. Oni  ne uporabljajo ene in iste formule za dosego svojih ciljev. Oni ne delajo z osebami, temveč z osebnostmi. In ti so uspešni. Bravo.  

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.

10.000€ za frizerja je premalo

Hmmmm, navadno ne komentiram aktualnega dogajanja, kar ne pomeni, da jih ne spremljam, a tole me je vrglo. Ravno v teh dneh me je nekdo vprašal za kateri poklic bi se odločila, če bi bila ponovno strara 15 let. Bila bi frizerka.

Na francoskega predsednika se je usul plaz kritik zaradi frizerja. Vsak mesec zapravi 10.000€ za frizerja.

Meni se zdi čisto zaslužen znesek. A ste si vi ogledali kolikšna je količina las francoskega predsednika. Bemtiš, da je s tem treba znati upravljati, kot z majhno plačo. No ali pa, ali ste kdaj imeli kilogram testenin in 10 lačnih ust. To ni lahko.

Kako je zdaj s temi lasmi. Po moje mora imeti ta frizer nadnaravne sposobnosti. Glede na količino las francoskega predsednika mora biti res vrhunski analitik. Kako? Ja lepo, zelo dobro mora razmisliti, kam bo postavil kak las, da predsednik zgleda,  kot kak gostolas latino lover. Hja, danes je tako ali drugače bolj pomembno biti lep kot pameten. Ali pač.

No in mislite, da je to delo za enkrat na dan. Po moje ne. Če pogledam moške okoli sebe, se nenehno nekje čohajo. No, nekateri tudi po lasišču. Če las ni, da bi to področje lahko imenovali lasišče, potem je to pleša oz. kot je moja sestra nekoč izjavila, pristajalna steza za muhe. Če pa na tem lasišču nekaj je, potem ……..drama za frizerja, ko se predsednik počoha. Delo se začne od začetka. Potem obstaja možnost, da se pojavi nek piš vetra ali pa celo prepih. No bog ne daj da se sprehodi v bližini klima naprave.

Aja pa na to, da je urejen, se verjetno tudi preobleče večkrat, kot nepredsedniški moški. In seveda, če se sreča s tušem, smo pa tako ali drugače spet na začetku.

Ni lahko delo. Poleg tega, da mora biti dober analitik, poznavalec zakonov fizike, meteorolog v prostem času, psiholog,  da čimbolj omili naglavna čohanja in velik navdušenec športa. Zakaj športa? Ja ker mora nenehno tekati okoli ustoličene glave, držati roke v luft  in mahati s glavničkom pa verjetno tudi s kakim trivremenskim taftom. Čeprav morda zaradi zgodovine med Nemci in Francozi ne deluje na francoske gene. Kaj pa veš? Danes je vse mogoče.

In ko vse to zložiš skupaj, se vam ne zdi, da je to res težko prigaran denar? Toliko znanja in sposobnosti pa še celodnevni delovnik. Buhhhh, bom rekla, po moje je pa preslabo plačan J J J.

  . 

A me zanima kaj bo potem……

Ni mi jasno, zakaj bi to koga sploh zanimalo? Malo sem opazovala ljudi s katerimi se veliko družim.

Sestra. Živi. Polno živi. Vzgaja otroke. Odločno in mehko istočasno. A vztrajno in dosledno sledi ciljem otroka in jih vodi. Medtem je služba in dom in pes in tisoč in ena aktivnost. Ob koncu dneva ujame trenutek zase in zaspi. Jutri je nov dan v katerega se ponovno zbudi. Živa in ga živi.

Prijateljica Sonja. Športnica. Mama. Žena. Finančnica. Vrtec, služba, dom. Trening. Druženje. Smeh. Raziskovanje v kuhinji. Družina. Primarna in sekundarna. Dinamika, ki nama tu in tam dovoljuje kvalitetno druženje ob kavi in zanimivimi pogovori. Hmmm, priznam vedno me graja, da preveč delam. A jo imam…..rada ker živi. Zaspi, mirno. Moto: če ne moreš spati potem je tvoj problem, pusti druge živeti.

Prijateljica Ana. Uffff!!! Tempirana bomba. Mojem vprašanju kje si, je vedno sledi odgovor z drugega konca sveta. Pač jo življenje preizkuša. Želi si dinamično življenje in ne dinamično službo, a je vedno bolj na strani dinamične službe. Kljub temu jo vedno obdaja rumena barva, barva sonca in energije. Energija življenja pravi.

Nina. Managerka. Uspešna. Žena. Uspešna. Mati. Nenormalno uspešna. Hči. Čudaško hvaležna in dostopna. Prijateljica. Sanjska. Vedno in povsod. Živi, diha in uživa. Ne išče mladost in ne čaka starost. Živi in se bori, potem pa bo, pravi. In je.

Jan, Boštjan in Marko. Norci, norci, norci. V vseh pogledih. Lahko jih srečaš na vsakem vogalu v vsaki družbi in v vseh opravah. Živeti, smejati se in  raziskovati. Akcija jih komaj dohaja. Ljubijo in so ljubljeni. Norci J. Njihov moto: Kaj naj s tem kar je bilo, vplivam lahko na tisto kar bo.

Živijo in so živi. Zdaj. Tu. Ta trenutek. Nihče ne razmišlja, kaj bo po smrti? In jaz?

Lagala bi če bi rekla, da se kdaj nisem spraševala, kaj je tam v onostranstvu. Sem, takrat ko sem najbolj intenzivno mentalno odraščala, v obdobju najstništva. Takrat me je tako ali drugače vse zanimalo.

Zakaj bi me to zanimalo? Kaj bi mi v tem trenutku, ko sem v štiridesetih letih koristilo? Zdaj, ko se še vedno rastem in razvijam. Delam. Kupujem in prodajam. Vzgajam. Spoznavam. Zakaj bi me zanimalo kako je po smrti? Zdaj me zanima kaj nosi nov dan? Kaj se bom naučila? Koga bom spoznala?

Ufffff, komaj čakam nov dan…..

Moj r.d. bi morala praznovati moja starša

Vsako leto ene in iste zgodbe za rojstni dan. Vedno se najde nekdo, ki bi slavil, ker imam jaz rojstni dan. Čemu?

Diham, a to sem tudi včeraj delala, prebava deluje, noge mi tudi dobro služijo tako kot včeraj, čreva so na svojem mestu, možgani delajo na polno tako,  kot celo življenje, jem, pijem, težim, …..skratka nebi rekla, da sem nek presežek, da bi za to morala organizirati zabavo.  

Ok, že dolgo ne praznujem rojstnega dneva. Zakaj?  Ker pač ne morem biti vesela in praznovati na ukaz.

Moje mnenje je, če ima kdo razlog, da bi praznoval moj rojstni dan, sta to moja starša. Želela sta si otroka in ga dobila. Juuuuuhuuuuu. Nisem pa prepričana,  ali sem res to kar sta si želela? A otrok sem, pogosto še danes. V eno sem zagotovo prepričana, dolgčas jima ni bilo nikoli.

Sicer sem bila bolj ali manj, knjižni molj, a vse tiste knjige so mi budile domišljijo, tako, da so v moji glavi nastajala velika dramska dela, ki sem jih redno preizkušala na ubogem očetu in mami. No oče, ta je bil zelo strog, zato sem si ga zelo rada privoščila.

Spomnim se, ko mi je nekoč zaskrbljeno pristopil in poskušal ugotoviti, kaj je razlog moji zamišljenosti? Jaz pa, kot iz topa ustrelim: zaljubljena sem. V koga, bo očka vse uredil in jaz nazaj, ne moreš, ker je gospod poročen in ima dva otroka, rečem pri trinajstih.

Seveda je bila vse skupaj čista izmišljotina.  Očeta je skoraj kap. Slišati kaj takega od najstnice, si ne želi noben oče. Jaz v glasen krohot, on pa k mami, globoko dihajoč in jo prosit za sladkano vodo (ta je baje pomaga za srce ob takih šokih). In potem je sledil, meni, najbolj zabaven del. Ko ga je mati tolažila, pa kako ji lahko vedno nasedeš, veš, da ji spet dela domišljija on pa, ti ne veš ona je vsega zmožna.

In to ni konec. Ko je zadihal, sem bila klicana na zagovor.

Kdo je on?

Jaz resna, kot da stojim pred spomenikom padlih borcev.

Kdo je on?

Ah, pusti ga, naj vsaj on uživa v življenju, če je meni usojeno trpeti, sem nadaljevala svojo dramo.

Aaaaaaa to, da sem očeta našponala, to je pa bil razlog za žur. In ta dan bi lahko praznovala. Mogoče tudi izmišljeni rojstni dan. Ali dan sladkornih vodic J.

Hmmmm pa, če malo pomislim, mogoče tudi starša nimata pravega razloga za praznovanje. Dolgčas jima ni bilo, sta si pa verjetno želela normalnega otroka, kar pa jaz zagotovo nisem bila. In mislim da tudi danes močno odstopam od povprečja.

Za takega otroka bi morala prejemati pokojnino za posebne zasluge.

Nogomet, Moto GP in Neandertalci

Te dni me je v razmišljanju samo premetavalo. Ker sem se odločila, da bo knjiga do konca dopusta napisana se zame več ali manj vse dogaja na terasi. A tu in tam me glasovi okolice potegnejo iz sveta domišljije v realnost. Sosedje Hrvati se že cel dan pripravljajo na nogometno tekmo. To je »the dogodek« . Njihovo navdušenje me potegne, da pozorno začnem spremljati dogajanja.

S terase imam lep razgled na prostor za druženje.  Z zanimanjem opazujem. Toliko navdušenja. Moški skačejo okoli roštilja, seveda v družbi »Žuje« (pivo) in kompletna debata se vrti okoli tekme in tega kako bodo danes slavili. Medtem, ko ženski del populacije skrbi, da je vse na mizi. Hrana, in še ohlajene »žuje« in še prigrizki za po hrani. 

Opazim, da so tudi oprave navijaške. Ne manjkajo kockice. Tako v obliki dekliške oblekice, kot tudi v obliki ostalih navijaških rekvizitov. Vzdušje na vrhuncu in tudi po tekmi ostane na vrhuncu, le da na drugi, negativni, strani čustvene lestvice.

Tisti, ki niso navdušenci nogometa naslednji dan z zanimanjem spremljajo Moto GP. Tudi tu so priprave. Otroka spat, če pa že ne uspe zaspati, ga bomo pa navdušili. Spremljanje dirke z očijem je zelo zabavno J. In navijali bomo za Rossija. Kakopak, v družini naj ostane enotnost.

Otrok zaspi in oče se lahko sprosti in prepusti spremljanju dirke v deževnih pogojih. Očitno se je preveč sprostil ali pa je dež v Assnu deloval zelo uspavalno.

Tišina iz sobe v meni prebudi firbec. Res je, dež je deloval uspavalno na oba. Ujamem mučenje motoristov. V takem nalivu motoristična tekma. Človeka kar stisne. Pa odleti en in drug. Vsakič stisnem zobe in rdeča zastava. Končno, si mislim. Življenje je premagalo kapital. A ne za dolgo. Medtem se oče panično zbudi in…..ja, ja Rossi je še v igri, ga potolažim. In ne za dolgo, sledi razočaranje. Rezultat enak, kot pri sosedih Hrvatih, vzdušje na vrhuncu le, da na drugi, negativni strani čustvene lestvice.

Zanimivo je, da vedno po tekmi ali dirki sledi analiza. V smislu, kaj bi bilo, če bi bilo. Puuuuuuuhhhhh ali smo se sploh premaknili od neandertalca. Še vedno nas vodijo čustva. Meni samo ni jasno kaj tu komu ni jasno. Bemtiš, nogometaši in motoristi delajo svoje delo in potem mi vsi nekaj meljemo, kaj in kako bi morali opravljati svoje delo.

A si predstavljate, da bi vi opravljali svoje delo in bi potem cela Slovenija ali pa celo svet razpravljal o tem, kaj ste naredili narobe, brez, da bi pred tem sešili eno obleko (šivilja) , zgradili hišo (gradbeništvo), napisali elaborat (ekonomija , pravo), …ipd.  

Še vedno se dogajanja in informacije iz okolice ne prebijajo do razumskega dela naših možganov. Ne obsojam, vsak ima svojo zabavo. A ne razumem, da moje razpoloženje upravlja nekdo, ki dela svoje delo.

Nogomet, gledalcem je to zabava,  medtem, ko je nogometni igralec opravljal samo svoje delo, tako kot tisti motoristi.  Oddelal je svoje. Pogledam, vidim rezultat in zdaj grem naprej živeti. Ne vem, če bi jokala ali se smejala. Za vraga, zame je zmaga, ko uspem štiriletnico prepričati, da če ji pomagamo se bo prej nekaj naučila in če se prebijem skozi dan brez ……ravno v tem trenutku je gospodična pametna pogledala in svoje sobe in rekla. Ne vem kako si vidva to predstavljata, pred počitkom (popoldansko spanje) sem vedno jedla, danes pa ne. Pa vama samo povem, da bom verjetno lačna cel počitek.

No zame je zmaga, če se uspem prebiti skozi dan, brez, da bi mi štiriletnica uspela prebuditi občutek krivde. 

Kako zgleda oglas za delovno mesto »Supermana«

Že dolga leta redno spremljam oglase. Pa ne vse po vrsti. Zanimajo me razpisi za prosta delovna mesta. Več ali manj preberem vse. Če iščejo peka, računovodjo, komercialista, frizerko ali pa top managerja. Zakaj?

Kaj pa vem. Iskanje sodelavca enačim z iskanjem partnerja. Pa ne dobesedno. A v tem najdem neko podobnost.

In danes je dan, ko je v moj mailbox spet padel »čudovit oglas«. Iščejo strokovnjaka za poslovno računovodstvo v večjem slovenskem podjetju.

Tako se išče sodelavca - Supermana:

Prednost imajo kandidati, ki imajo 5 let delovnih izkušenj in ustrezno izobrazbo, ter izkazujejo visoko sposobnost medsebojnega povezovanja različnih področij, so pri svojem delu timsko naravnani, izkazujejo visoko stopnjo razvojne usmerjenosti in natančnosti.

Zahtevane sposobnosti: zanesljivost in odgovornost, etičnost, samoiniciativnost, sodelovanje z drugimi, usmerjenost na stranko, čustvena inteligentnost, samostojnost, reševanje problemov, celovit pregled, govorna komunikacija, predstavitev, prepričljivost, koordinacija, raziskovanje, analitično mišljenje, pisna komunikacija, odločanje, izvirnost, organiziranje.

V zameno vam ponujamo strokovni in osebni razvoj. Osebni razvoj?????

20 sposobnosti. Še enkrat: 20 sposobnosti in ena od teh je, odločanje. Mislim, da je TA ključna. Nekdo se mora odločiti, katerih pet sposobnosti je ključnih. Drugače službo lahko dobi samo Supermen.

Tako se išče moža - Supermana:

Star, ne več kot 30 let. Izobražen in z lepo postavo. Zaželeno je, da ima vozilo, a ne vem pod NNV 30.000€ in naj ima svoje stanovanje, po možnosti vsaj dvosobno.

Osebnostne lastnosti:

Zelo dobro bi bilo, če bi imel smisel za humor, tako da bi me nasmejal vsak dan in da zna kuhati Da je družaben in da me zna poslušati in tudi tu in tam kdaj presenetiti. Da zna poskrbeti zame, da je urejen  in romantičen. Da je samostojen in ni mamin sin. Na živce mi gredo vsi tisti, ki vsak teden kličejo mamo. In seveda, da je odločen,da ni zapečkar, da je moderen in da se zna postaviti zame. Prav tako pa bi bilo fino če bi znal kaj popraviti. Vsaj tiste manjše stvari.

Jaz bi pa skrbela za vse ostalo.

Tako kot vedno ne bom sodila, a nič ne razumem. Zato samo vprašam: In kaj je ostalo?

Vidite podobnost?

Ob takem branju in poslušanju se vedno spomnim risanke Barbapapa: Hip hip hip strašni trik in sem kdor hočeš in kar hočeš.

Kako vzgojiti avto gumo

Jutro. Tako kot običajno, ko me budilka vrže v dan. Zmedena. Tuš edina budnica, ki vrže telo v pogon. Sledi jutranja rutina, ki me kot robota nosi od kave do omare pa v hladilnik  in me izpljune v nov delovni dan.

Avto. Star a zabrni, ooooo ja moja manekenka, kot ljubkovalno imenujem staro prijateljico, brni. To je uspeh. Bi jo zamenjala? Mah danes bi jutri nebi. Z manekenko sva obrnili veliko kilometrov, pogoltnili cisterno goriva in spoznavali trdnost ograj, okrasnih lončkov in tudi garažnih stebričkov. Pa kaj, ugotovili sva, da so bolj trdni, midve pa zaznamovani z brazgotinami, ki nama budijo nasmeh na obrazu. Ja veliko je teh nespretnih doživetij.

To jutro »manekenka« ni enako mehko zapeljala v prvi ovinek. Trdo in togo je vlekla v nasprotno smer. Ustavim in ja…..manekenka brni , malce bolj glasno, kot njene mlajše kolegice a brni enakomerno. Izstopim in ugotovim, da se je prednja guma odločila malce boj zbližati  z asfaltom. No malce bolj bi bilo neprimerno. V celoti, se mu je približala in se prilepila nanj, kot jaz, ko se po napornem delovniku »razlepim« po vsej  širini kavča.

Pnevmatika (v nadaljevanju guma) je adijo, kaput. Spremenila obliko, kar pomeni, da kotaljenje ni mogoče. Telo je budno, a možgani…. Ejjj možgani moji dobro jutro. Jaaaaa, aja. Asistenca. Signal za glas, klic in pridejo. 

Strici, ki znajo in ne razmišljajo o zlomljenem nohtu. Prijazni. Vedno. Vesela, da ti zavarovalničarji razmišljajo ciljno usmerjeno…..takrat, ko telo in um nista sinhronizirana in ko padem v področje, ko bi lahko naredila veliko več škode, od male praske ali celo več njih. Avto asistenca. Vleka na klic in manekenka, jaz in stric prevoznik k vulkanizerju, ki še dobro ni začutil okus jutranje kave.

Stric vulkanizer  vesel kot trobenta, zgovoren, dinamičen. Mislim, da ne potrebuje kave. Je pač tak. Vzame stvar resno, odstrani »špičast« tujek iz moje gume. Vse skupaj zgleda kot malo manj nežen kirurški poseg. Popravilo steče. Guma dobi prvotno obliko. Jaz veliko dozo smeha in temu sledi navodilo: Evo gospa, zdaj pa se usedite in počakajte 20 min.

Aja se mora malo skupaj vzet, da bom varna na cesti, poskusim združiti navodila z mojo logiko. Ponavadi lepilo potrebuje nekaj časa da »zadiha« na vsa pljuča (prime po domače).

Ne, gospa blagajna še ne dela. Aktivacija blagajne je odvisna od delavnika delavnice. Je pač tako, rad pomagam, a zdaj je tako, da bo za račun potrebno poklepetati, ker pač , urad tako »zahteva«. 

Aktivacija blagajne je odvisna od delovnika delavnice. In če vam pomagajo ob dveh zjutraj ste lahko srečni, da guma opravlja svojo funkcijo, v nadaljevanju pa lahko greste domov taksijem ali pa z gospodom vulkanizerjem klepetate do začetka obratovanja blagajne.

Guma moje manekenke ne pozna pravil in ne delovnega časa. Kaj naj se pritožujem? Verjetno sem nekje v procesu vzgoje gume zgrešila.  Kakorkoli, če kdo ve, kako vzgojiti gumo, naj mi sporoči.    

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.

Ne vem zakaj se nam vsem tako mudi, je rekla….

Petrol črpalka. Trzinska obvoznica v smeri iz Ljubljane proti Domžalam. Verjetno ima neko »uradno« ime a jaz jo imenujem »črpalka razvad«. Vsak ima svoje razvade. Čokolada, cigareti, osvežilne pijačke, dišavice, slani prigrizki, …. Pač, karkoli si posameznik izbere.

V večernih urah, ko se utrujena vračam proti domu se v meni pojavi sla po…… No ne bom o vseh razvadah. Naj vas ne uspavam, a ena od pogostih razvad so gumijasti medvedki. Njam. Morda utrujenost zahteva sladkor, ali pa je tu užitek grizljanja barvnih medvedkov, ne vem, vem samo, da jih telo zahteva J.  In če moje telo ne ve kaj potrebuje, potem res ne vem kdo bo vedel. Tako daaaaaa.

No medtem, ko sem se zamišljeno posvečala nakupu »razvad« sploh ne opazim zaposlenih. Ne vzpostavljam očesnega stika. Lahko rečem, da iz mene, v obliki glasovnih sporočil izstopajo samo kratke stavčne zloženke, obarvane samo s formalno vljudnostjo. Plačam. Hiter pogled čez rame, »ah ni nikogar v vrsti zato lahko mirno pospravim«, izgovorim na glas. In me preseneti komentar uslužbenke: Seveda, saj sploh ne vem zakaj se nam vsem tako mudi?

Wauuuu. Zbudi me, predrami. Sleče z mene tisto formalno vljudnost. Po 12 urnem delovniku celo nasmeh nariše na moj obraz. Jo pogledam. Prvič. Mlada, prijazna in nasmejana. Z rahlo stisnjenimi očmi, ki se smejijo nekako hudomušno, zvedavo in dostopno. Celo preveč dostopno za ta hitri svet.

Tema za razmišljanje. Res, zakaj se nam vsem tako mudi?

Kaj sem danes naredila mirno in počasi? Čemu sem se posvetila v tolikšni meri, da bi uživala v tem? Da bi začutila trenutek in izkušnjo. Komu sem namenila več kot formalno vljudnost, pogovor o dejstvih, ki so ali bi morala biti? Kako okolica deluje name? Name,  ki sem v osnovi razmišljujoča in umirjena oseba.

V celoti sem se posvetila elementom v procesu nakupa. Ko kupujem, karkoli si vzamem čas. Si ogledam, preberem, razmislim. Vzamem si čas za odločitev za ali proti nakupu. Po nekih svojih kriterijih, ki……mah niti niso pomembni.

A zadnja faza v procesu nakupa je …… . Kako bi jo poimenovala: »zdravo in čao«. Razmišljam, ko sem med policami, me artikli po policah sistematično vodijo k novim in novim nakupnim odločitvam, potem me »pozove« blagajna, kjer me stisnejo skozi »bip-bip« zvoke, zasujejo z artikli, ki sem jih skrbno izbrala in ki imajo zame uporabno vrednost - mi nekaj pomenijo. A je tisti »bip bip« tako intenzivno hiter, da me je ob hitrosti premetavanja skrbno izbranega blaga, strah, da ga ne poškodujejo in potem,  »zdravo in čao«. Prisilili so me k novi navadi. Popolnoma nezavedno so mi vsilili navado,  ki bi ji moj učitelj za fiziko rekel »furjanje«. Nisem ponosna, da jim je to uspelo.

Nazaj na »črpalko za razvade«. Tisto prijazno žensko bitje, z zvedavimi očmi. Me je "poklicalo" nazaj. »Sej ne vem zakaj se nam vsem tako mudi?«, je signal za budnico.

Mlada dama, hvala za opozorilo. Hvala za res lepo nakupno izkušnjo. Od prve do zadnje faze. Hvala za človečnost. Hvala za razmišljanje in hvala za dovoljenje biti človek. Človek v času, ko se vse odvija prepočasi, le ura se vrti prehitro.  

Tudi sama ne vem kdaj jim je uspelo izničiti profesorja fizike in njegov pameten nauk? Furjasta? 

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.

Kdaj se KRAVICA spremeni v KRAVO

Kaj me jezi? Ufffffff ja. Nevljudnost in nepotrpežljivost. Dolge čakalne vrste. Lakota in nakup pidjame.

Da, nakup pidjame. To me jezi že dolga leta. Zelo rada imam mehke in udobne pidjame. Zame pidjama pomeni, da sem doma, pomeni udobje, konec dnevnih obveznost. Delovna maska in oprava uradne, odločne in poslovne ženske ostane tam nekje. V pidjami je udobje domačnosti in mehkobe, tako intenzivno, da ne zaznavam spon in pravil zunanjega sveta. In pidjama mora biti lepa. Lepa, mehka in za odrasle ženske.

In tu nastane težava, izziv včasih zelo hud problem. Zakaj sem se tega spomnila. Prejšnji teden zasledim velik napis: razprodaja pidjam. Tudi če nebi bila razprodaja je to eden od artiklov, ki ga vedno pogledam in z veseljem kupim. Hmmm takoj za čevlji J. Aaaaaaa ta problem je velik.

Prodajalka mi prijazno ponudi  pomoč. Pidjame bi pogledala. Pokaže prvo. Ali je to vse? In se pred menoj znajdejo še tri. Očitno je gospa opazila začuden pogled. In gledam štiri pidjame pred menoj. Modra z motivom zajčka, roza, z motivom kravice, sivo roza, z motivom mucke in belo zelena, z motivom srnice. Gledam in temu sledi globok vdih.

Gospa so to pidjame za odrasle? Želim si namreč pidjamo zase. Da to so ŽENSKE pidjame, poudari ona. Gledam in v glavi dilema. Naj bom humorna ali razmišljujoča, kar si nekateri lahko razložijo tudi nesramna.

Odločitev: humorna. Pa so ti motivi z namenom, da bi pomagali mojem partnerju? Gospa sprejme, ha lahko, da boste po novem njegova zajčica, doda hudomušno. Jaz pa nadaljujem, ja razumem zajčka in srnico in mucke toda kravica se lahko hitro spremeni v KRAVO! Lahko si mislite kako je moj komentar vplival na vse v trgovini? V trgovini je nastal vsesplošni smeh. V dobrem vzdušju se zahvalim in odidem.

A meni res ni jasno? In to nič jasno. Zajčki, srnice, mucke in kravice? Zdaj ko sem velika. No, ne bo šlo. In se začne iskanje odrasle pidjame. Črtaste, kockaste, enobarvne, pikaste, ….nekaj kar bi kazalo, da sem se odcepila od otroštva in da sem odrasla. Sicer doma, v udobju doma, v mehki pidjami. A naj bo lepa. Ta trenutek razmišljam ali naj iskreno napišem to, kar si resno mislim o pidjamah z otroškimi motivi za odrasle ženske. Ne, ne morem, so me vzgojili s preveliko dozo vljudnosti. (Verjemite mi, dragi bralci, sem napisala in izbrisala.)  

Bom pa napisala tole. Dragi moji, kdorkoli ste tisti, ki snujete motive za pidjame prosim pomislite na nas odrasle ženske, ki bi bile tako rade odrasle in lepe in privlačne v udobni bombažni pidjami in ne smešne. Nikakor ne smešne. Ali veste kako je težko najti mehko bombažno pidjamo, ki ima tudi lep design in nima motiva za otroke. To me vedno jezi, ampak res razjezi.

A to je le moj okus.  

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.

Zakaj raje seciram, kot se sekiram

Veliko razmišljam in temu nekateri moji prijatelji pravijo »seciranje«. Tako lahko rečem, da sem se odločila, da je zame bolje secirati, kot se sekirati.

Na osnovi »seciranja« - analize vedno pridem do razpotja.  Razumeti in/ali sprejeti?

V nasprotnem: 

Bi prepogosto uporabila sredinec v prometu, dobila cvetočo rano na želodcu, »tapecirano« ožilje, napad tesnobe, povešena ramena, prepogosto obiskovanje kopalnice, pogled »mrtve ribe«, ploščato rit, hiperaktivne »odvodne kanale« za solze, slovo od seratonina, invazijo kortizola, deficit v volji do dela in življenja, obglodane nohte, »pozornost« mimoidočih, etiketo »živčnosti«, Šmarno goro na trebuhu,  blokado v kreativnosti, glasno izmenjavo mnenj v družini, pomanjkanje volje do dotika, neukrotljive lase, živčne otroke, »avtocesto« na najlonkah, »vibrirajoče« roke,  spolzek spomin, kreativno odrezavosti, …….in na koncu vsega, lahko dobim še nepozaben kompliment, »neuravnovešena krava.«

Nič od naštetega si ne želim dobiti, imeti ali biti.

Že to da razmišljam, pomeni, da se me je zadeva o kateri razmišljam dotaknila. A o »globini« dotika odločam sama. Zadevo malce "premečem", kot palačinko z ene in drugo stran. Spremeniti je ne morem, torej…..

Vprašam se ali imam JAZ tak vpliv, da lahko obstoječo situacijo spremenim? Kaj lahko JAZ storim, da bo bolje ali drugače? In če je odgovor na prvo vprašanje, »ne« in na drugo vprašanje,«nič«, je odločitev dokončna.

Seciranje, da. Sekiranje, ne.

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.

Ledena kava, zavarovalništvo in kozmetika

Nedelja. Sanjsko sončna. Idealna za odpiranje sezone posedanja in opazovanja mimoidočih, ki so verjetno tako kot jaz odpirali sezono pohajkovanja po mestu, družinskih sprehodov ali pa oblizovanja sladoleda.

Ledena kava z dodatkom sladoleda z okusom lešnika. Kombinacija, ki vsaj pri meni ne prekaša nobene druge sladice. Uživam v okusu in opazujem, zaznavam in razmišljam. Pa me iz razmišljanja potegne gospa za sosednjo mizo, ki zelo naglas reče: »Tile zavarovalničarji. Kličejo me in vse bi mi razložili. Mir naj mi dajo, tako nič ne vem o tem! Zakaj bi jih potem poslušala?«

Me je kar malce odbilo od stola. Ampak res. V meni je zvenelo, tako nič ne vem o tem , zakaj bi jih potem poslušala? A ni nekako logično, da če nič ne veš o nečem, poslušaš in se učiš, pa se za tem odločiš. Kako zanimivo, zanima me kaj bi gospa rekla svojem otroku, če bi ji le-ta kaj takega rekel?

In jaz? Pred dnevi ugotovila, da bo potrebno okrepiti znanja s področja negovalne kozmetike. Leta in izkušnje puščajo zanimive sledi na mojem obrazu in morda bi bilo dobro spoznati »svet kremic«. Če mi že ne morejo vrniti mladosti in odvzeti »črtastih vzorcev« , morda pa vsaj odpravi utrujenost z obraza.

Drogerija. Prijazna gospa, ki sem ji pojasnila, da se moje znanje konča pri kremi za suho in mastno kožo. Vse ostalo serumi, toniki, mleka in vse ostalo z zelo kompleksnimi imeni. Ne vem kaj bi z njimi in predvsem ne vem kakšen naj bi bil vrstni red pri uporabi. Me prač prej ni zanimalo. Je bila mati narava prijazna do mene. Poslušam informacije prodajalke, ki mi zelo slikovito razloži pomen in namen vsake negovalne substance.

Z zdravim razumom , sem presodila, kaj bi morda preizkusila.  A ne bom pozabila njenega začudenega pogled,a ko sem jo na koncu vprašala: Gospa, kakšno funkcijo pa sploh ima tonik za obraz?«

Še danes se glasno nasmejim, ko se spomnim njenega obraza.  Mislim, da so se v mikro sekundi zvrstili, začudenost, zgroženost, dvom in presenečenje na njenem obrazu. Verjetno gospa ni navajena takih nevednic kot sem jaz. A kaj, razložila mi je in zdaj vem. Hmmm, vsaj mislim.

Pa gospa in zavarovalničar? Ta se je odločila ostati nevedna a polna obtožb in obsodb.  In ko se bo prvič nekaj zgodilo, verjamem, da jo bom zagledala nekje na TV ekranu, ko bo glasno izjavljala: Država nič ne da! Ne vem, a tako kot jaz zaznavam in razmišljam bo vedno manj dala. Upam, da se motim. 

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.