Koliko pa vi zaslužite

Tako in drugače skoraj vsi merimo svoj zaslužek v denarju. Še v pogovornem jeziku rečemo: pridejo dinarčki. Verjetno ta valuta naše preteklosti še dolgo ne bo izpuhtela. Zvesto jo prenašamo iz roda v rod. No, nič ni narobe z zgodovino. Če izbrišemo zgodovino, ne bomo nikoli vedeli kje smo bili in kje smo zdaj. Tudi temu lahko rečemo zaslužek. No, a to ni tema mojega tokratnega razmišljala. Naj se valuta prenaša iz  roda v rod. Količina, le ta je izziv. Kako iz roda v rod povečati količino izraženo v valuti. Zaslužiti.  

Avtor: Vasja Grabner

Koliko pa ti zaslužiš? Joj, samo tega ne sprašuj. To je tabu tema. Ups, ne to pa ne. O tem se ne govori. In potem je cel kup zafrustriranih posameznikov, ki ne govorijo o problemu, želijo si pa rešitev. Kako lahko nekaj rešiš, če sploh ne veš, da je problem. Oziroma, kje je problem, če sem bolj natančna.

Mnogi pravijo, da nič ne zaslužijo. Oni delajo zato da plačujejo. In ko potegnejo črto ni zaslužka. Nič ne ostane. Nič se ne plemeniti.

Hmmm,  in tu je moj material za raziskovanje in razmišljanje. Zakaj postavljamo vprašanje,  kaj pa delaš? Rišem, vozim, učim, zidam, … Odlične odskočne deske za zaslužek. Ne vem, samo razmišljam. Jaz, ki si vedno želim poiskati napako v sami osnovi. Pa naj bo ta osnova v delu ali posamezniku. In tu, na tej točki ugotavljam, da bi bilo potrebno prestrukturirati vprašanje.

Vprašanje se nebi smelo glasiti: Kaj pa ti delaš temveč, kaj pa ti prodajaš? Čudno in nesmiselno boste rekli, saj niso vsi zaposleni v prodaji? Da, drži, toda vsi prodajajo. Kakorkoli obrnem, tisti ki vozi, riše, uči ali zida, prodaja svoje znanje. In če nič ne zasluži potem ne zna prodati svoje znanje. No, ne na meni začet izvajati voodoo obred, jaz samo razmišljam.

V bistvu me moti to, da (si) ne postavljamo velikih vprašanj. To so težka vprašanja, a odgovori na ta vprašanja nosijo zaslužek.

Kaj pa ti prodajaš? Ja, to je veliko vprašanje. Eno največjih in najbolj pomembnih, če želiš zaslužiti in ne delati zato, da plačuješ.  Ko zaključimo določeno vrsto izobraževanja nismo edini s tovrstno izobrazbo. Zato ne moremo prodajati samo in izključno znanja in izobrazbe. Temveč prodajamo tisto posebnost, ki je samo nam lastna. Torej, kaj prodajaš poleg izobrazbe?

Če ne znaš odgovoriti na to vprašanje ne boš nikoli zaslužil. Tisti, ki so zaslužili, vedo kako prodati, tisto, kar je njihova posebnost predvsem zato, ker so si zastavili veliko vprašanje in zmogli toliko poguma, da so si odgovorili. Iskreno. Odgovorili so edini osebi na tem svetu do katere so lahko 100% iskreni in jim ne bo zamerila, jih odpustila ali pa znižala zaslužek. Sebi.

Postavite si veliko vprašanje, nihče razen vas ne bo vedel. In odgovor boste vedeli samo vi. Kaj z odgovorom? Prodajte ga, nehali boste plačevati položnice in začeli boste služiti.

Uspeh ni v uniformi

Razmišljala sem….res sem dolgo razmišljala,  o tem zakaj včasih nismo uspešni. Vsi. Res, vsi. Nihče ni popoln. Nihče ni vedno uspešen. Nikomur vedno ne uspe. Res, da je na koncu lahko srečen konec. A je do konca moral tudi preko etapnih neuspehov.

Odgovor sem iskala v svojih razmišljanjih. Pa ga nisem našla. Zato sem intenzivno začela opazovati. Predvsem posameznike, ki jih vidim ali srečam pogosto. Kaj delajo in kako to kar delajo, delajo? Na različnih področjih. Z različnimi cilji.

Preden se lotijo zadeve, nekaj znajo. So strokovnjaki na svojem področju. Imajo talente in spretnosti. Polagajo keramične ploščice, pišejo, vodijo, prodajajo, gradijo, slikajo, šivajo, ……nekaj delajo. In to kar delajo,  delajo dobro. No, da ne bom kritična, nekateri to kar delajo,  delajo vrhunsko. Bolje kot drugi ali celo najbolje od vseh. Toda, tu in tam so neuspešni.

Za uspeh, za izpeljavo načrta, za to,  da zadevi dodajo končno medaljo morajo zadevo prodati. Pa naj bo stvaritev v obliki izdelka, pridelka, produkta ali ideje. Za uspeh potrebujemo nekoga,  ki bo to kupil ali  pa »kupil«.  In ti,  ki kupujejo so ti, ki nam z nakupom omogočajo uspeh. In ti so majhni, veliki, moški, ženske, mame, očetje, hčerke, sinovi, veseli, kritični, nasmejani, osorni, pametni in »prepametni«. Zapakirani so različne obleke z različnimi polnili. In od njih je odvisen naš uspeh.

Hmmmm, kako oni vedo kaj je dobro položena keramična ploščica, če to nikoli niso storili? Kako oni vedo kaj je dobra knjiga, če je nikoli niso napisali? Kako oni vedo, kaj pomeni voditi svojo ekipo sodelavcev, če to nikoli niso počeli? Kako oni vedo? A so kljub temu,  oni ti,  ki odločajo ali bomo uspešni ali ne.

Opazovala sem, opazovala sem kaj delajo, ti,  ki so najbolj pogosto uspešni. Ti, ki najbolj pogosto rečejo. Yes, uspelo mi je. Pa sem ga. Prebil sem led. Jaz sem car. Ti, ki si lahko privoščijo najbolj pogosto izgovoriti, no vzklikniti,  te ali podobne trditve. Ti, ki sami sebi lahko upravičeno pojejo slavospeve. Kaj jim daje to pravico?

Znanje. Da odgovor je znanje, vendar ne znanje, ki so ga imeli do trenutka dokler niso srečali svojega kupca ali »kupca«. Temveč sveže znanje. Tako sveže, kot je sveža vroča dišeča žemlja.

O čem govorim. Oni so pozabili vse dosedanje kupce in »kupce«  in začeli od začetka. S kupcem in »kupcem«, ki je tisti trenutek pred njim. Začeli so se učiti in spoznavati svojega novega kupca in »kupca«. Kdo je on? Kaj dela? Kaj ga zanima? Na kaj se odziva? Kaj mu je pomembno? Kaj ga jezi? Kaj ga veseli? Kaj mu predstavlja izziv? Vse to in še več.

Oni so majhni in vedo,  da v tistem trenutku, ko je pred njimi nov kupec ali »kupec« ne vedo nič. So popolnoma nevedni in neinformirani. Oni so pustili preteklost tam,  kjer mora biti, v preteklosti  in dopustili prihodnosti, da jim omogoči nov uspeh.

Oni ne unificirajo, uniformirajo, ne  posplošujejo , ne kopirajo, ne varajo in ne znajo. Oni spoznavajo in vedno znova ustvarjajo na novo, ker nihče ni enak nobenemu od že znanih kupcev in »kupcev«.

Oni vedo,  da ima vsaka pravljica svoj začetek, svoj zaplet in razplet in svoj srečen konec.  Uspeh.

Oni ne enačijo in ne uniformirajo svojih kupcev in »kupcev«. Oni  ne uporabljajo ene in iste formule za dosego svojih ciljev. Oni ne delajo z osebami, temveč z osebnostmi. In ti so uspešni. Bravo.  

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.

Najraje imam lažnivke

Všeč so mi ljudje z govorečimi očmi. A veste, to so tisti, ki jim iz oči prebereš ali so žalostni, veseli , presenečeni, jezni, zaskrbljeni, …., kakršnikoli.

Zakaj? Ker mi z očmi povedo, da doživljajo svet, okolico, informacijo posameznika, karkoli. Da niso stroji, roboti, da se zavedajo svoje prisotnosti v tem svetu in okolju. Da poslušajo in opažajo in da imajo čustva. Imajo in jih pokažejo. No vedno ne, to verjetno tudi nebi bilo fajn, a všeč mi je ko zaznam, da se pogled spremeni.

Zaskrbljenost? Zato, ker mi povedo, da jim je mar. Mar za situacijo, človeka, dogodek, ….za nekaj. Da jim ni vseeno. Ker mi pokažejo, da so navdušeni nad nečem ali nekom. Neskromno in iskreno. Ker obstajajo še posamezniki, ki jih lahko presenetiš. Ker se ne sramujejo biti žalostni ali jezni.

Oči, ki govorijo mi dajejo navodila, kako nadaljevati pogovor. Povedo mi, kdaj naj neham. Dajejo mi navodila za dinamiko pogovora, pogajanja, vodenja in usmerjanja. In jaz jim sledim. Povedo mi kaj naj preverim. Zakaj so jezni, žalostni presenečeni. Te oči, povedo več, kot bi povedala beseda.

Všeč so mi ljudje z govorečimi očmi. Všeč mi je energija. Všeč mi je življenje, ki ga zaznavam v njih.

A sem dosledna sami sebi in svoji stroki. Informacije uporabljam in jih ne zlorabljam.

Čudno, a najbolj všeč so mi lažnive oči. Lažnivke. Tiste, ki bi želele nekaj skriti in prikriti. In veste kaj? V prvi polovici svojega življenja sem napadala in iskala pravico, vso pravico tega sveta. Zdaj pa jih pustim, naj skrivajo in prikrivajo. Ne iščem pravice, ne dokazujem svoj prav. Zdaj spremljam dramo zapletov in razpletov in čakam. Kaj? Zaključek. Zanima me, kaj bo na koncu? Tragedija, komedija, drama, psihodrama, ……

Vse ostale govoreče oči, mi nekaj povedo ali si nekaj želijo od mene. Lažnivke, pa ne. Te želijo ostati skrite, zakrite. Te želijo ostati v polju zasebno. Samo zame in ne zate. Te so se odločile, da sem neodrasla in nedorasla resnici. Lažnivke, mi pravijo pusti me pri miru. In jaz jih ubogam.

Ubogam, se ne odzivam, ne sprašujem, kar pa ne pomeni, da ne poslušam. Poslušam in opazujem. In to slednje je najbolj zanimivo. Opazovati. Zanima me, kdaj se bodo spremenile? Kdaj bodo, govoreče oči iz lažnivk prešle v presenečenje, dvom in …… (vstavi emocijo po želji).

Sem manipulatorka? Ne. Sledila sem samo zahtevam posameznika. Pustila sem pri miru. A čakala sem razplet. To je vse kar me zanima.  Lažnivke, so si vse zakuhale same. Se motim?

Paaaa, sej sem vam dala 10€!

Prijatelji mi rečejo rentgen. Opazovalka. Zakaj? V poplavi učenja čustvene inteligence, komunikacijski in vodstvenih veščin, me zanima kaj in koliko se ljudje naučijo.

Stojim v vrsti na pošti. Saj veste, danes pošta deluje kot samopostrežna trgovina. Razgledujem si knjige, igrače, pisala, …. Pa me predrami zadirčno nesramno: Pa sej sem vam že dala 10€!!

Vsi prisotni v pošti usmerimo pogled v žensko bitje, ki je izgovorila stavek, ki v osnovi nebi bil nič posebnega, če nebi zvenel nekako tako: Paaaa, sej sem vam dala 10€! Boldano beri z močnim poudarkom in ne pozabite prebrati klicaj.

Ženska, bi rekla tam okoli štirideset, urejena. Zelo urejena. Oblačila dajejo vtis poslovne ženske. Odločne poslovne ženske. Odločne poslovne ženske, ki ve kaj dela. Odločne poslovne ženske, ki ve kaj dela in zna upravljati s podjetjem. Odločne poslovne ženske, ki ve kaj dela in zna upravljati s podjetjem in s seboj.

Res je, da njena zunanja podoba daje vtis resne poslovne ženske, ki ve kaj dela in zna upravljati s podjetjem in s seboj. A njen način izražanja je takoj demantiral zadnje, »upravljati s seboj«. Če bi dotična gospa znala upravljati s seboj se nebi nikoli,  nikoli odzvala,  s tako dozo nevljudnosti. Tako pa je situacija vodila v analitično razmišljanje.  

Ali obstajajo pravila obnašanja v pošti? Obstajajo. Tista črta, ki preprečuje naslednjemu, da diha za ovratnik. V pošti ne smemo kaditi in prepovedan je vstop psom.  Kaj pa pravila komunikacije, ali obstajajo? Ne. Še nikoli nikjer nisem prebrala, da obstajajo pravila komunikacije za pošto. Nikjer ne piše: Ne derite se na uslužbence pošte ali Prosim, bodite vljudni do uslužbencev pošte. Zakaj? Verjetno zato, ker naj bi bila to osnova vzgoje.

Ali obstajajo neka splošna pravila komunikacije, ki naj bi izhajala iz družbe same in bi bilo splošno razumljivo, da veljajo tudi za pošto? Pravila sporazumevanja z ne tako eminentnimi uslužbenci, ki pa si ravno tako, kot vsi zaslužijo spoštljiv odnos. Obstajajo. Če smo le primerno socializirani in razumemo pomen dostojanstva. In zakaj to ne spoštujemo?

Na pošti se izgubi pomen vljudnosti??? Tiste osnovne vljudnosti, ki si jo zaslužimo vsi. In jaz, kot opazovalka ugotavljam, da vljudnost velja samo tam, kjer nam koristi, tam kjer pa od tega nimamo nič, pa smo lahko nevljudni. Neandertalci.

In tu ključno zaključna ugotovitev mojega razmišljanja. Če bi nas nekdo vprašal ali smo vljudni kot oseba, bi brez dvoma potrdili.

Naj bodo prve sekunde še tako pomembne za prvi vtis, a so naslednje sekunde še toliko bolj pomembne za ohranitev in celo graditev odnosa in predvsem tega, da svetu in ljudem okoli nas pokažemo, da znamo upravljati s seboj. Da naš stil za oblačenje ne prikriva odrezavosti, nespoštljivosti, nevljudnosti, mentalne zanemarjenosti, ……, vse te lastnosti nikoli niso in ne bodo dober temelj za učenje komunikacijskih veščin. Kdorkoli smo (revni, bogati, šolani, nešolani, beli, rumeni, upravljalci, izvrševalci, urejeni, neurejeni, ….), in kjerkoli smo (doma, v službi, na rekreaciji, v restavraciji, ….)?

Zakaj? Zato ker je upravljanje s samim seboj ključ do uspeha. Kjerkoli smo in karkoli delamo? Tudi na pošti. 

Nogomet, Moto GP in Neandertalci

Te dni me je v razmišljanju samo premetavalo. Ker sem se odločila, da bo knjiga do konca dopusta napisana se zame več ali manj vse dogaja na terasi. A tu in tam me glasovi okolice potegnejo iz sveta domišljije v realnost. Sosedje Hrvati se že cel dan pripravljajo na nogometno tekmo. To je »the dogodek« . Njihovo navdušenje me potegne, da pozorno začnem spremljati dogajanja.

S terase imam lep razgled na prostor za druženje.  Z zanimanjem opazujem. Toliko navdušenja. Moški skačejo okoli roštilja, seveda v družbi »Žuje« (pivo) in kompletna debata se vrti okoli tekme in tega kako bodo danes slavili. Medtem, ko ženski del populacije skrbi, da je vse na mizi. Hrana, in še ohlajene »žuje« in še prigrizki za po hrani. 

Opazim, da so tudi oprave navijaške. Ne manjkajo kockice. Tako v obliki dekliške oblekice, kot tudi v obliki ostalih navijaških rekvizitov. Vzdušje na vrhuncu in tudi po tekmi ostane na vrhuncu, le da na drugi, negativni, strani čustvene lestvice.

Tisti, ki niso navdušenci nogometa naslednji dan z zanimanjem spremljajo Moto GP. Tudi tu so priprave. Otroka spat, če pa že ne uspe zaspati, ga bomo pa navdušili. Spremljanje dirke z očijem je zelo zabavno J. In navijali bomo za Rossija. Kakopak, v družini naj ostane enotnost.

Otrok zaspi in oče se lahko sprosti in prepusti spremljanju dirke v deževnih pogojih. Očitno se je preveč sprostil ali pa je dež v Assnu deloval zelo uspavalno.

Tišina iz sobe v meni prebudi firbec. Res je, dež je deloval uspavalno na oba. Ujamem mučenje motoristov. V takem nalivu motoristična tekma. Človeka kar stisne. Pa odleti en in drug. Vsakič stisnem zobe in rdeča zastava. Končno, si mislim. Življenje je premagalo kapital. A ne za dolgo. Medtem se oče panično zbudi in…..ja, ja Rossi je še v igri, ga potolažim. In ne za dolgo, sledi razočaranje. Rezultat enak, kot pri sosedih Hrvatih, vzdušje na vrhuncu le, da na drugi, negativni strani čustvene lestvice.

Zanimivo je, da vedno po tekmi ali dirki sledi analiza. V smislu, kaj bi bilo, če bi bilo. Puuuuuuuhhhhh ali smo se sploh premaknili od neandertalca. Še vedno nas vodijo čustva. Meni samo ni jasno kaj tu komu ni jasno. Bemtiš, nogometaši in motoristi delajo svoje delo in potem mi vsi nekaj meljemo, kaj in kako bi morali opravljati svoje delo.

A si predstavljate, da bi vi opravljali svoje delo in bi potem cela Slovenija ali pa celo svet razpravljal o tem, kaj ste naredili narobe, brez, da bi pred tem sešili eno obleko (šivilja) , zgradili hišo (gradbeništvo), napisali elaborat (ekonomija , pravo), …ipd.  

Še vedno se dogajanja in informacije iz okolice ne prebijajo do razumskega dela naših možganov. Ne obsojam, vsak ima svojo zabavo. A ne razumem, da moje razpoloženje upravlja nekdo, ki dela svoje delo.

Nogomet, gledalcem je to zabava,  medtem, ko je nogometni igralec opravljal samo svoje delo, tako kot tisti motoristi.  Oddelal je svoje. Pogledam, vidim rezultat in zdaj grem naprej živeti. Ne vem, če bi jokala ali se smejala. Za vraga, zame je zmaga, ko uspem štiriletnico prepričati, da če ji pomagamo se bo prej nekaj naučila in če se prebijem skozi dan brez ……ravno v tem trenutku je gospodična pametna pogledala in svoje sobe in rekla. Ne vem kako si vidva to predstavljata, pred počitkom (popoldansko spanje) sem vedno jedla, danes pa ne. Pa vama samo povem, da bom verjetno lačna cel počitek.

No zame je zmaga, če se uspem prebiti skozi dan, brez, da bi mi štiriletnica uspela prebuditi občutek krivde. 

Kako zgleda oglas za delovno mesto »Supermana«

Že dolga leta redno spremljam oglase. Pa ne vse po vrsti. Zanimajo me razpisi za prosta delovna mesta. Več ali manj preberem vse. Če iščejo peka, računovodjo, komercialista, frizerko ali pa top managerja. Zakaj?

Kaj pa vem. Iskanje sodelavca enačim z iskanjem partnerja. Pa ne dobesedno. A v tem najdem neko podobnost.

In danes je dan, ko je v moj mailbox spet padel »čudovit oglas«. Iščejo strokovnjaka za poslovno računovodstvo v večjem slovenskem podjetju.

Tako se išče sodelavca - Supermana:

Prednost imajo kandidati, ki imajo 5 let delovnih izkušenj in ustrezno izobrazbo, ter izkazujejo visoko sposobnost medsebojnega povezovanja različnih področij, so pri svojem delu timsko naravnani, izkazujejo visoko stopnjo razvojne usmerjenosti in natančnosti.

Zahtevane sposobnosti: zanesljivost in odgovornost, etičnost, samoiniciativnost, sodelovanje z drugimi, usmerjenost na stranko, čustvena inteligentnost, samostojnost, reševanje problemov, celovit pregled, govorna komunikacija, predstavitev, prepričljivost, koordinacija, raziskovanje, analitično mišljenje, pisna komunikacija, odločanje, izvirnost, organiziranje.

V zameno vam ponujamo strokovni in osebni razvoj. Osebni razvoj?????

20 sposobnosti. Še enkrat: 20 sposobnosti in ena od teh je, odločanje. Mislim, da je TA ključna. Nekdo se mora odločiti, katerih pet sposobnosti je ključnih. Drugače službo lahko dobi samo Supermen.

Tako se išče moža - Supermana:

Star, ne več kot 30 let. Izobražen in z lepo postavo. Zaželeno je, da ima vozilo, a ne vem pod NNV 30.000€ in naj ima svoje stanovanje, po možnosti vsaj dvosobno.

Osebnostne lastnosti:

Zelo dobro bi bilo, če bi imel smisel za humor, tako da bi me nasmejal vsak dan in da zna kuhati Da je družaben in da me zna poslušati in tudi tu in tam kdaj presenetiti. Da zna poskrbeti zame, da je urejen  in romantičen. Da je samostojen in ni mamin sin. Na živce mi gredo vsi tisti, ki vsak teden kličejo mamo. In seveda, da je odločen,da ni zapečkar, da je moderen in da se zna postaviti zame. Prav tako pa bi bilo fino če bi znal kaj popraviti. Vsaj tiste manjše stvari.

Jaz bi pa skrbela za vse ostalo.

Tako kot vedno ne bom sodila, a nič ne razumem. Zato samo vprašam: In kaj je ostalo?

Vidite podobnost?

Ob takem branju in poslušanju se vedno spomnim risanke Barbapapa: Hip hip hip strašni trik in sem kdor hočeš in kar hočeš.

Ko zmanjka elektrike, sem lahko tvoja teta, hči, mama samo…….

Običajno dan začnem s kavico. Uf, lažem. Vedno dan začnem s kavico. Še preden vtaknem zobno krtačko v usta je že voda na štedilniku. Vse ostalo ni pomembno. Kava. Jutro brez kave bi rekla, da je kot pizza brez sira ali ketchupa. Nenormalna, bi rekel moj nečak J. Jaz pa bi rekla drugačna , personalizirana.

Ko se zbudim,  je moj gospod že pripravil ta napitek. Rano prav sladek in ravno prav izrazitega okusa. A tokrat me počaka z informacijo:«Smo brez elektrike«. »Hmmm, pa nič bom pa kavo spila«, usekam. Zelo očitno, da brez razmišljanja L.

Ne nočete vedeti, kako me je ta moški osebek pogledal. Ne vem kako lahko od mene pričakuje, da bi brez kave povezala elektriko in kavo. No njemu je to logično. Meni pa brez kave nič ni logično. Še manj pa kako bi začela jutro. Tudi to mi ni logično, da pač če ni kave lahko dan začnem z zajtrkom. 

Bilo bi logično. A kako naj vem, kaj je logično, če očitno mojo logiko prebudi kava.

Kaj pa če bi šla na kavo, nadaljujem še vedno z očitnim pomanjkanjem logike. 

Lili, tudi v lokalu kuhajo kavo na elektriko.

Ja a verjetno imajo tudi plin pa bodo turško naredili. Sem se na vse pretege trudila dobiti substanco, ki bi mi pomagala zbuditi logiko.

Hja, ko si ženska želi in je moški prijazen se zgodi tranzit v bližnji lokal. Pogledujem po mizah. Vse polno raznih stekleničk. Rumene, oranžne, rdeče, mehurčkaste nikjer pa šalic za kavo. Ne dam se, vem da obstaja rešitev. Vedno delujem na enak način. Vztrajno. Ahaaaaa, v enem od treh lokalčkov pa opazim šalice za kavo na mizi. Tja. Sedem in gledam v natakarja, kot kužek v moje kosilo.

Pristopi natakar. Prototip mlade podobe v Dalmaciji. Zelo mlad in zelo čeden. Usločen hrbet in izbočena zadnjica. Premika se počasi. Dvigne nogo in potem imaš občutek, da čaka neko silo, da jo premakne naprej (lahko je tudi veter) in jo počasi spusti na tla. Pa se vse skupaj ponovi in to dela tako dolgo, dokler sem pred njim samo jaz.

Še pred njegovim specifičnim pogledom, ki namesto besed sprašuje »kaj bi?« rečem: Jaz bi kavico.

A, gospa ne bo šlo, ni elektrike.

Se ne dam, videla sem, da imajo tisti gospodje šalice za kavo na mizi.

A to, to je moja mati skuhala na štedilniku turško kavo.

No pa naj jo še meni skuha, se nasmehnem, kot mali otrok,ki hoče še en sladoled.

Ne bo šlo, to je kuhala samo za strica in mojega bratranca.

Zakaj, a pijeta posebno kavo. No če bo pa materi lažje skuhati turško kavo še za naju, sem lahko tudi jaz vaša teta.

No pa mi je uspelo. Nasmehne se. Celo bi rekla, da se nasmeji. In v svojem »hitrem« slogu odjadra nazaj v lokal. Verjetno k mami.

Jaz pa nadaljujem z opazujem. Še vedno analiziram njegovo gibanje.  Ta dalmatinsko usločen hrbet. Če bi risali črko »S« bi bil spodnji del črke »S« zelo trebušast. In verjetno se giblje zato tako počasi, ko je na kopnem. V vodi se bolje znajde. Sem prepričana. No medtem, ko jaz analiziram njegovo obliko telesa, se ta mlada dalmatinska podoba prikaže. Mama me je vzela za sestro, mladi natakar za teto in kava gre počasi proti nama. Noro, vam povem tisto šalico sem zagrabila, kot odvisnik. Ja odvisnik. Uuuuuupsss. Sem odvisnik?

No verjetno sem. Spet lažem. Ne verjetno, temveč sigurno. Toda odvisnik od koga ali česa? Kave? Elektrike? Ali logike? Še dobro, da imam ves čas tega sveta, da to ugotovim. Čeprav imam občutek, da se bom vrtela okoli te uganke, kot se vrtijo tisti, ki ne vedo, kaj je bilo prej, kokoš ali jajce?

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.

R.E.S. = Razum, Egoizem in Samozavest

Petek. Konec tedna. Dedek, hči in vnuk. Prijetno druženje ob koncu tedna. Vnuk, najstnik, ki vstopa v svet odraslih. Poln idealov in sanj. Lahko bi rekla uresničljivih. Kupiti avto. Kaj pa je to takega? Delati je pripravljen, ni zapravljiv in vzgojen, da je ciljno usmerjen. Nato vstopa dedek, moj oče, z življenjskimi nasveti:

Ne bodi brezobziren. Ni lepo biti brezobrazen. Pošteno delaj. In bodi iskren. Pa boš vse imel.

Poslušam in razmišljam. Koliko je res pameten nasvet dedka? Če slediš vsebini nasvetov brez življenjskih izkušenj, bi rekla, da so nasveti pametni, modri in polni človečnosti. Zdaj pa stopim na drugo stran. Koliko so ti nasveti koristni? Koristni v današnjem času?

Ne bodi brezobziren. Potem moramo biti vedno obzirni do drugih. Do njihovih čustev, ciljev, želja in potreb. Potem moram vedno biti tiho. Zanemariti svoje mnenje in svoj pogled na situacijo ali posameznika.

Ni lepo biti brezobrazen. Ne glede na to, kaj kdo reče, stisni rep med noge, bodi tiho. Naj ukazujejo, se derejo, ponižujejo ali žalijo. Bodi tiho. Ne vrni.

Pošteno delaj. Dosledno upoštevaj  vse pogodbene obveznosti in izpolni vse obljube, ki so bile dane v besedni obliki.

In bodi iskren. Iskrenost gradi odnos. Povej vedno po pravici, tako kot je. Pomembno je, da si iskren in da lahko mirno zaspiš.

Waaauuuuuu sem se zelo hitro odzvala. Prosim, ne postavljaj tako togih okvirjev v to glavo najstnika.

 

Dedek je rojen na začetku prejšnjega stoletja. Za preživetje v zelo zahtevnih krajih, kjer je sosedski odnos predstavljal poglavitno osnovo za preživetje. Sodelovanje in soseski odnosi so pomenili varstvo otrok, skrb za živino, postavitev doma, delo na njivah in v sadovnjakih. Tam je veljal zakon narave in lepe besede.

Danes velja zakon moči. Kakršnekoli. Fizične, psihične, finančne, lepotne, socialne, pravne,  …

Otrok moj, sem rekla, danes velja zakon moči in preračunavanja. In sreča, da si R.E.S. dober v matematiki, preračunaj oz. razsodi, kdaj bo v določenem trenutku R.E.S. koristno zate. 

Žalosti me, da je tako. A ko dobro razmislim, vem, da bo še prevečkrat občutil moč nemoči.

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.

Kdaj je "samo" odločilnega pomena

Samozavest je, ko se zavedamo svojih sposobnosti, fizičnih in psihičnih. 

Samovšečnost je, ko se zavedamo samo svojih sposobnosti, fizičnih in psihičnih.  

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.

Ali je lenoba lahko koristna

Obstajajo aktivnosti oz. dela, ki jih ne maramo početi. Pa kaj? Nekako nisem nikoli obtoževala. 

Ne poznam nikogar na tem svetu, ki bi z veselje počel vse kar je moč početi. Torej, vsi tu in tam izkazujemo malo manj interesa za posamezna opravila. Čudno?

  

Sem pa razmišljala, kako to, da mnogi mislijo, da so vse negativne osebnostne lastnosti slabe ali nekoristne?

Ali ni bolj pomembno to, da posameznik zna z negativnim delom osebnosti pametno upravljati. Zakomplicirano? Niti ni.

Če nečesa ne delamo radi, lahko poiščemo alternativo ali bližnjico (beri: rešitev). Zato pa potrebujem domišljijo, organizacijske sposobnosti in znanje. Kaj pa manjka tem osebnostim lastnostim? Nič. Seveda, če znamo z njimi upravljati in jih uporabljati.

Sicer pa ali ni večina izumov nastala ravno s tem namenom, da nam nekaj ni treba delati oz. da si določena dela olajšamo.

Pralni stroj, pomivalni stroj, tiskalnik, avtomobil, kosilnica, ……… No jaz samo razmišljam.

Res je, lažje je nekomu reči, da je len, kot poiskati njegove pozitivne osebnostne lastnosti (npr. domišljijo, organizacijske sposobnosti in znanje). Ga na osnovi pozitivnih lastnosti motivirati, da jih koristno uporabi. Uppppssss, zdaj pa imam novo temo za razmišljanje? Kdo je zdaj tu bolj len?

Danes je pa res vsak lahko »učitelj«

Z dvignjenim glasom.

S palico v roki.

Z grožnjo.

Kje je »učitelj« s posluhom? »Učitelj«, ki zna slišati ali zaznati tisto malo posebnost osebe, ki ga lahko spremeni v prvaka.

Kje je »učitelj« z voljo do dela? »Učitelj«, ki se ne boji delati z malo posebnostjo osebe. »Učitelj«, ki posebnost spreminja v talent.

Kje je »učitelj«, ki ima v sebi moč za presojo, večjo od lastne subjektivnosti? »Učitelj«, ki ne izhaja iz etiketiranja na osnovi prve »ocene«.

Kje je »učitelj«, ki ga odlikuje organizirana vztrajnost? »Učitelj«, ki ima moč voditi posameznika iz tretje lige v superfinale.

Kje je »učitelj«, ki uporablja palico za usmerjanje, navzgor? »Učitelj«, ki zna uporabiti palico kot orodje za odstranitev ovire in ne kot orodje za povzročitev bolečine.

Kje je »učitelj«, ki razume moč besede? »Učitelj«, ki z besedo dvigne srčni utrip in ne prebada želodec.

»Učitelj« ima moč, palico in ne razume, da je grožnja njegov lastni poraz. »Učitelj« je lahko kdorkoli, a le UČITELJ lahko osebo spremeni v osebnost.

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.