Razmišljala sem….res sem dolgo razmišljala, o tem zakaj včasih nismo uspešni. Vsi. Res, vsi.
Nihče ni popoln. Nihče ni vedno uspešen. Nikomur vedno ne uspe. Res, da je na
koncu lahko srečen konec. A je do konca moral tudi preko etapnih neuspehov.
Odgovor sem iskala v svojih razmišljanjih. Pa ga
nisem našla. Zato sem intenzivno začela opazovati. Predvsem posameznike, ki jih
vidim ali srečam pogosto. Kaj delajo in kako to kar delajo, delajo? Na
različnih področjih. Z različnimi cilji.
Preden se lotijo zadeve, nekaj znajo. So
strokovnjaki na svojem področju. Imajo talente in spretnosti. Polagajo
keramične ploščice, pišejo, vodijo, prodajajo, gradijo, slikajo, šivajo, ……nekaj
delajo. In to kar delajo, delajo dobro.
No, da ne bom kritična, nekateri to kar delajo, delajo vrhunsko. Bolje kot drugi ali celo
najbolje od vseh. Toda, tu in tam so neuspešni.
Za uspeh, za izpeljavo načrta, za to, da zadevi dodajo končno medaljo morajo zadevo
prodati. Pa naj bo stvaritev v obliki izdelka, pridelka, produkta ali ideje. Za
uspeh potrebujemo nekoga, ki bo to kupil
ali pa »kupil«. In ti, ki kupujejo so ti, ki nam z nakupom omogočajo uspeh.
In ti so majhni, veliki, moški, ženske, mame, očetje, hčerke, sinovi, veseli,
kritični, nasmejani, osorni, pametni in »prepametni«. Zapakirani so različne
obleke z različnimi polnili. In od njih je odvisen naš uspeh.
Hmmmm, kako oni vedo kaj je dobro položena keramična
ploščica, če to nikoli niso storili? Kako oni vedo kaj je dobra knjiga, če je
nikoli niso napisali? Kako oni vedo, kaj pomeni voditi svojo ekipo sodelavcev,
če to nikoli niso počeli? Kako oni vedo? A so kljub temu, oni ti, ki odločajo ali bomo uspešni ali ne.
Opazovala sem, opazovala sem kaj delajo, ti, ki so najbolj pogosto uspešni. Ti, ki najbolj
pogosto rečejo. Yes, uspelo mi je. Pa sem ga. Prebil sem led. Jaz sem car. Ti,
ki si lahko privoščijo najbolj pogosto izgovoriti, no vzklikniti, te ali podobne trditve. Ti,
ki sami sebi lahko upravičeno pojejo slavospeve. Kaj jim daje to pravico?
Znanje. Da odgovor je znanje, vendar ne znanje, ki
so ga imeli do trenutka dokler niso srečali svojega kupca ali »kupca«. Temveč
sveže znanje. Tako sveže, kot je sveža vroča dišeča žemlja.
O čem govorim. Oni so pozabili vse dosedanje kupce
in »kupce« in začeli od začetka. S
kupcem in »kupcem«, ki je tisti trenutek pred njim. Začeli so se učiti in
spoznavati svojega novega kupca in »kupca«. Kdo je on? Kaj dela? Kaj ga zanima?
Na kaj se odziva? Kaj mu je pomembno? Kaj ga jezi? Kaj ga veseli? Kaj mu predstavlja
izziv? Vse to in še več.
Oni so majhni in vedo, da v tistem trenutku, ko je pred njimi nov
kupec ali »kupec« ne vedo nič. So popolnoma nevedni in neinformirani. Oni so
pustili preteklost tam, kjer mora biti,
v preteklosti in dopustili prihodnosti,
da jim omogoči nov uspeh.
Oni ne unificirajo, uniformirajo, ne posplošujejo , ne kopirajo, ne varajo in ne
znajo. Oni spoznavajo in vedno znova ustvarjajo na novo, ker nihče ni enak
nobenemu od že znanih kupcev in »kupcev«.
Oni vedo, da ima vsaka pravljica svoj začetek, svoj
zaplet in razplet in svoj srečen konec. Uspeh.
Oni ne enačijo in ne uniformirajo svojih kupcev in »kupcev«.
Oni ne uporabljajo ene in iste formule
za dosego svojih ciljev. Oni ne delajo z osebami, temveč z osebnostmi. In ti so
uspešni. Bravo.
"Vsi podatki na
spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p.
Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.
