Kakšne se znebi štiriletnica

Večer ob morju. Večerno idilo kvarijo mušice in ostala leteča druščina. Moram priznati, da niso nič kaj prijetna družba. Sedem  in se odločim vpijati pogled s terase, ki je, moram priznati, vse kar potrebujem na dopustu. Voda, ki oddaja pomirjujoče zvoke in plutanje  čolničkov pa do jadrnic in jaht velikih. V  času strmenja se pred moje oči pripelje jadrnica, ogromna jadrnica. Poznavalci pravijo preko 24 m, jaz samo naivno verjamem, ko o kakšnih rečeh nimam pojma. Kaj pa bi lahko? Vzela meter in merila. Organ vida mi, da vedeti, da ni klasične velikosti in da je ogrooooomnaaa. Tako velika, da te zaboli.

Pa ne od foušije do plovila, temveč je foušija rezultat želje, da bi si enkrat lahko privoščila dva meseca na Jadranu.  Plovilo bi takoj vrnila nazaj. Si ne želim posedovati take premičnine. Si pa želim posedovati čas, da bi lahko dva meseca plula po Jadranu.  Dva meseca uživanja po mojem okusu. Plujemo, se ustavimo, plavamo, kaj pojemo in spijemo. V čas, med navedenimi aktivnostmi, pa kaj dobrega preberem in zapišem. No, medtem, ko ta ogromna jadrnica sidra na sredini zaliva, in jaz sanjarim o nedosegljivem, zaslišim tanek prodoren otroški glasek:

»Očiiiiii jaz pa vem zakaj so vse te mušice umrle v sveči«.

»Zakaj«?

»One niso vedele, da se bo njim zgodilo to isto, kar se je njihovim prijateljicam«.  (dobesedno ta stavek je izgovorila štiriletna deklica)  

       

Se spogledava. Ona pa nadaljuje: »Veš oči, če ena punčka pade in se poškoduje. Potem bi druga punčka morala paziti, ker bi morala vedeti, da je tam nevarno. In te mušice so mislile narobe. Ker niso bile pozorne, kaj se je zgodilo njihovim prijateljicam«? Je dete nadaljevalo z razlago. Modro razlago, bi rekla. Medtem, ko je zrla v oči svojega očija. V tistem trenutku je zgledala, kot najpametnejša punčka na svetu. Kot vsak drug otrok. 

Jaz sem ju opazovala, takoj zagrabila računalnik in si zabeležila to modrost. In kot vedno razmišljala. Pa ne prav dolgo. Kje in kdaj za vraga v procesu odraščanja se izgubi to modro razmišljanje? Kot bi rekla ena moja sodelavka ZKP (zdrava kmečka pamet) nas zapusti.  Mi odrasli smo kot mušice, brez pameti. En za drugim padamo na ene in iste fore. Potem pa sedemo v družbi kake opojne substance in en drugemu jamramo kako smo bogi.

Pa naj mi še kdo reče, da otrok nekaj ne ve.