petek, 21. april 2017

Želela sem si postati avtomehanik, danes sem klepar


Najprej naj napišem nekaj o sebi.  Nikoli, res nikoli nisem razmišljala o tem, da bi delala posel, ki ga delam. Nikoli si nisem želela stati na odru ali za katedrom. Že kot otrok, sem vedno govorila, da nikoli ne bom učiteljica in nikoli me ni zanimal poklic pevke ali igralke. Kot majhna deklica tudi nisem nikoli razmišljala o manekenkah in princeskah. Nikoli nisem razmišljala o nobenem poklicu, ki bi me pahnil v ospredje. Kaj sem si želela? No, svetujem vam, da sedete preden nadaljujete z branjem. Kot majhna deklica sem si želela biti avtomehanik. Kaj mi je bilo tam tako všeč? Iskreno, ne pomnim več tako dobro, kaj me je v tem delu privlačilo? Verjetno sem si  nekje v sebi bolj želela znati nekaj kar ni običajno za deklice. Očitno so pravljice o junakih pustile svojo sled J.

Torej, to kar delam si nikoli nisem želela delati. Zakaj to delam? Ker so skozi življenje moji nadrejeni opazili moje talente in sposobnosti in me razvijali v tej smeri. Jaz sem pa izziv sprejela. Se učila, izpopolnjevala, nadgrajevala in predvsem verjela, da vedo kaj delajo. Če so pač pri svojih letih in karierah rekli, da bi jaz to znala, potem bo držalo. In tako sem namesto avtomehanika, postala »klepar«. Tako v hecu imenujem sama sebe. V  bistvu pa delam kot svetovalec v procesu prodaje in vodenja.




Kaj imata klepar in svetovalec v procesu vodenja in prodaje skupnega? Veliko, bi rekla jaz.

Če je klepar zaposlen v avtomobilski industriji, izdeluje in montira dele avtomobilskih karoserij (nekaj ustvarja), v servisih pa popravlja pokvarjene dele avtomobilskih karoserij ali pa izdela nove dele(nekaj ustvarja in popravlja).

In tu sem jaz našla podobnost, pogosto rečem. Malo za šalo in malo zares.  Včasih naredim vodjo ali prodajalca (ustvarjam), včasih pa potrebuje le rahlo kozmetično korekcijo (popravljam oz. izpopolnjujem že obstoječe sposobnosti). Ni preveč zahtevno, zahteva pa visoko stopno personalizacije, če želiš na koncu občudovati svoje delo na »cesti življenja in dela«.

Personalizacijo? Da. Delo razvoja zaposlenega pogosto zahteva individualne treninge. Kajti le takrat se kot svetovalec dotaknem bistva osebnosti. Tistega notranje ovire, ki vztrajno ne dovoljuje 
posamezniku stopiti stopnico višje. In to personalizirano delo temelji na pogodbi o zaupanju med menoj in zaposlenim. Jaz sem zavezana strogi molčečnosti. Zaposleni pa o vsebini individualnega treninga lahko po lastni presoji govori karkoli želi. Toda, ker je vsebina pogosto osebne narave se to skoraj nikoli ne zgodi. Skoraj. A zgodilo se je.

Smo ljudje, ki opravljamo svoje delo in ne pričakujemo nič več in nič manj kot tisto kar je opredeljeno s pogodbo. In so ljudje, ki so deležni določenih vzporednih elementov v procesu svojega dela, ki jih nekateri zaradi narave svojega dela sploh ne poznamo. In kaj je to? Zahvala in pohvala. In to celo javna. Zahvalo in pohvala, nič takega. Ali celo butasto, da se sploh ukvarjam s tem. In (morda) imate prav . Veste, pri delu in poklicu svetovalca se take in podobne zadeve ne dogajajo. Vsaj meni ne.

Kaj me je tu presenetilo? To, da je nekdo govoril o vsebini osebne narave. Sicer svoje. O tem lahko govori, ima vso pravico. Toda, to da je posameznik pogumno priznal svoje bivše slabosti in s tem povedal, da sem jaz tista, ki mu je omogočila velik karierni preskok. To pa ni ravno človeku lastno.
Človek se sam po sebi zelo rad pohvali, nikakor pa ne rad govori o svojih slabostih. Tudi o bivših ne. In tu  osnova za moje presenečenje.

Jaz klepar, sem v procesu popravila, tisti »prednji desni blatnik«, tako lepo popravila, da mu nova oblika omogoča zelo lahkotno  in tiho »vožnjo« skozi karierno pot. Tu in tam še vedno pade v »gnečo«, prav tako se še vedno pojavljajo nepredvidljive »vremenske razmere«. Včasih je tudi potrebno na »bencinsko črpalko« a vse je mnogo lažje, gladko in brez notranjih frustracij. Ker je »motor« skrbno pripravljen na vse zunanje dejavnike, se ustrezno odziva. Kar pomaga posamezniku da se vedno zna prebiti skozi nenačrtovane situacije.

Ljudje smo družabna, socialna bitja. Radi smo v družbi, radi povemo kaj nas teži, radi povemo kaj nam je uspelo, radi se pohecamo, radi smo tudi tiho ali pa radi modrujemo in pametujemo. Kar pa ne delamo radi? Ne maramo razkrivati svoje slabosti. Pa četudi so bivše.

In ravno to se je tu zgodilo. Na vprašanje svojega nadrejenega: Kako ti je uspelo? Je odgovoril jaz nisem mogel……….., ker………in Lili mi je  pomagala….  Javno je priznal svojo (bivšo) slabost.
V več kot dvajsetih letih mojega dela se mi to še ni zgodilo.

Tebi (jaz sem še vedno zavezana molčečnosti), ki si storil to dobro delo pa naj pošljem še osebno sporočilo. Ni pomembno to, da si bil pogumen in povedal kdo si bil in kakšne so bile tvoje slabosti? Bolj pomembno je to, kaj si mi povedal s tem kdo si danes? Ne gre za zmago nad karierno oviro. Gre za to, da si  hkrati premagal tudi strah in sram pred mnenjem drugih. In to je tisto kar šteje največ. Naj te spremlja vedno in povsod. Ni pomembno kdo si bil, pomembno je to, da se ti zavedaš kdo si danes. Drugi bodo svoj pogled nate spremenili. Morali bodo, tvoje delo jih bo vodilo to.

Jaz? Jaz ostajam »klepar«. Razmišljujoč klepar.


"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.





ponedeljek, 03. april 2017

Kaj pa vas žre?

In tam je ona. Po meni, predstavlja simbol zdrave ženske, katere fizionomija telesa nikoli ne bo dovolila vstop v otroško konfekcijo. Ona, zdrava, reprodukcije sposobne ženske, sedi in razlaga,  uvedbo novih pravil gibanja in hranjenja z izrazito mimiko mučenika, tonom prezira in telesno držo obupanca. Gledam in bijem bitko med, slediti verbalni ali neverbalni vsebini, medtem, ko ona diha samo za svojo (nerealno) željo.





Verbalna vsebina se iz režima prehrane in trdne odločitve po vstopu v otroško konfekcijo preseli k jezi. Dnevno jo prikličejo otroci. Potem je tu otožnost in osamljenost, ki  je, po njeni sodbi, produkt samoumevne zakonske zveze. Pa še, nihče je ne opazi. Tudi v delovnem okolju ni prave vrednosti in priznanja.

Enostavno nevidna sem, zaključi.  

In če kaj lahko dosežem, je vsaj to, da bom lepa, no vitka, ker v teh letih lepa več ne morem biti, nadaljuje.  Poslušam, razumem, sočustvujem a ne ugovarjam. Ne želim k žalosti, osamljenosti, nezadovoljstvu in na moje presenečenje tudi zavisti, priliti tudi občutek krivde.

Utrujena sem pravi, utrujena sem od tega, da mi nič ne uspe, samo zato, ker delam samo za druge.

Dovolj imam, zaključi.

Zagleda se nekam preko mene. In jaz? Če bi si drznila obsojati, bi rekla, počiva, izčrpana od količine izrečenih laži.

Sedim in jo gledam, medtem ko bijem bitko, govoriti ali molčati. Pa prelomim: Te lahko nekaj vprašam?

Pogleda me, kot da bi jo potegnila z Marsa. A vseeno, zaznam, da pričakuje vprašanje. Kljub temu, da dvomim, upam, resnično upam, da bo zmagala modrost.

Draga moja, kaj res ne vidiš, da pri tebi ni problem, to kar ješ, temveč, to kar je tebe? In nadaljujem, Sonce danes v tebi prebuja depresijo. Vse se vrti okoli moram. Prisile. Ciljev, ki ti jih nalagajo tretje osebe. Podlegla si diktaturi današnjega časa. Tvoji vladarji so tihi uroki. Zahteve subkultur, ki počasi a vztrajno postajajo tvoja nova kultura, etika in morala. Kot zapoved, močnejša od hipnoze. Sonce je danes zate signal depresije, bledice in lakote.

Te dni se v tebi razkrivajo resnični vzroki neprespanih noči, ki so posledica podhranjenosti razumevanja same sebe. Te dni se v tebi kaže pravi pomen pripisovanja vrednosti zunanjosti in pomanjkanje popolnega razumevanja tvoje notranjosti. Ki te žre, kot trakulja. In v begu pred to trakuljo iščeš mir in smeh v izstradanosti. Pridružila si se novodobnem prekletstvu. Obsojanju hrane, ki je vir življenja, zadovoljstva in preživetja. Kriviš jo za nezadovoljstvo, jezo, osamljenost, zavist in žalost. Ne zavedajoč se, da je prekletstvo, postavljeno ravno  v obratnem vrstnem redu. Draga moja, v tvojem primeru res ni pomembno kaj ješ, pri tebi bi veljalo ugotoviti kaj in zakaj žre tebe.

Živimo v času, ko sonce postaja vir depresije in ne življenja. Živimo v času, ko sonce razkriva vso resnico nerazumevanja bistva življenja.

Gleda me kot, da bi poskušala formirati nesmiselne želje v nek urejen red. Ali vsaj delno urejen, ki bi ji ponudil neko logiko iz katere bi črpala razumevanje. Prazen pogled. Brez volje. Brez leska v očeh. Ona, lastnica modrosti vesolja, kot sem jo nekoč v hecu imenovala. Me gleda, kot, da bi se izgubila v dvorani dveh resnic. Tiste, ki si jo želi in tiste, ki je realna.


In spregovori: Ja, nekaj me žre in jaz kljub bolečini še vedno mirno sanjam!