Ljubezen ni ljubezen....

Danes bom zaplula v vode v katere navadno ne plujem. Vsaj v pisani besedi ne. Po vseh velikih mislih, ki jih berem…..naj pristavim svoj lonček. Drugačen. Včasih poln cinizma, včasih namerno provokativen, včasih pa tako preračunljiv, da ga enostavno nekateri ne morejo napolniti s tako opevanim čustvom ljubeznijo.

Najbolj enostavne stvari je najtežje razložiti. A jaz bom drzno poskusila. Po moje. Zdaj ko imam za seboj veliko pomladi, veliko izkušenj, veliko znanja in veliko osebnih svetovanj na to temo.

Kaj je ljubezen? Večna dilema. Pomembno je vedeti, da sem pred tem vprašanjem poslušala različne zgodbe. Najverjetneje, če so jih želeli deliti na mojem kavču, niso bile uspešne. So pa mnoge še vedno žive in rehabilitirane. Uspešno. In zato sem si drznila v pisni obliki stopiti na zahteven teren. Ljubezen. Pogosto me sprašujejo, kaj je ljubezen in po neuspešni vezi sledi še vprašanje prizadetega, no, ali je to ljubezen.

Jaz? Jaz najbolj pogosto postavim vprašanje, kaj pričakuje od ljubezni? In nekako na ta način pridem do odgovora, kaj je za posameznika ljubezen. In kot je v moji navadi, ob dogovoru, rahlo stisnem ustnice in pogled, nagnem glavo in zaplujem v podzemlje duše klienta. Kako smo si različni?

Kaj je ljubezen. Naj vas razočaram. Kljub vsemu nisem našla enodimenzionalnega odgovora, ki bi ga lahko stisnila v en stavek in bi veljal za vse. Ljubezen ni kruh, čeprav bi v prispodobi tudi lahko bila.

Dovolite mi, da za trenutek stopim korak v stran in vas morda tudi nasmejim. Izjava petletnika, ki je nikoli ne bom pozabila: ljubezen je, ko oče zjutraj mami skuha kavo ona pa njemu zvečer zmasira noge. Nič rož, nič diamantov, nič luksuza, nič slave. Samo odnos. In iz tega sem in bom črpala.

Po meni je ljubezen odnos. Pika. In tu se začnejo pojavljati variacije. Na tej točki zaživi tista moja, kaj iščeš in pričakuješ ti? V odnosu vsak nekaj išče. Ona jutranjo kavo, on večerno masažo nog. Tretji pa bi se ob tem močno namrdnil. Toda, to je njun odnos. In zakaj ne, če jima tako paše. Naj dopolnim. Ljubezen je odnos med dvema osebama. Gremo naprej.

Torej, kaj iščeš v ljubezni? A danes na moje vprašanje dobim odgovore, kot so: iščem lepoto, lepo telo, status, veljavo v družbi ali službi, popotovanja, finančno stabilnost, brezskrbnost, ………..nekaj. In to mene ne moti. Toda, sledim vprašanju: je to odnos ali pa je to temelj za odnos?

Temelj. Iz dolgoletne prakse svetovanja ugotavljam, da oseba sploh želi začeti graditi odnos mora pred tem biti izpolnjen nek predpogoj. In ta predpogoj ne obsojam. Sledim mu, kaj se zgodi, da se temelj poruši. Gre le za odločitev posameznika in jaz nisem sodnik in razsodnik. Prej bi rekla, da sem vodnik po labirintu ljubezni posameznika. Po njegovi mapi. Sledim miselnosti, ki je vodila v zaljubljenost. Fazo odnosa, ko se nivo delovanja hormonov razbohoti v sfero, da se vse ostale osnovne življenjske potrebe umaknejo in ostane le potreba po telesni prisotnosti druge osebe. Ko hormoni tako močno dvignejo nivo energije, da je vse kar je slabo ali žalostno premagljivo. Ker velja slediti samo enem. Vrniti se v bližino ljubljene osebe.

In ko hormonska nevihta potihne. Ko zaspijo trebušni metuljčki in hrbtne mravljice, telo zahteva svoje. Počitek. Spanje. Medtem ko posameznik zahteva nazaj tisto notranjo energijo. Metulje in mravlje. Globine in širine. A življenje vodi v življenje. Realnost. Izmučeno telo klone, čustva iščejo mirno luko in slika dobi neko novo dimenzijo. Realnost. Vse potihne. Mirnost pa zelo pogosto omogoča kristalno jasnost. Kajti vsaka zaljubljenost mine. In nastopi čas za ljubezen. Če res? Bolj pogosto ugotavljam, da posamezniki to imenujejo navada. A naj jo imenujejo karkoli ostaneta dve osebi v vezi. Odnosu. Ki je.

In tu je temelj za prvo nestabilno stopnico v odnosu dveh. To da sta in ne da rasteta.

Življenje piše romane. Toda vsak roman se zaključi, ko se dva zaljubita. Naprej ne vemo nič. Še iz časov pravljic je tako, …..in živela sta srečno do konca svojih dni. Res? Pogosto na tem mestu nastopi naša domišljija. In te iste pravljice in romane prenašamo v realno življenje. Končajo se tam kjer naj bi se začel graditi odnos. Odnos ljubezni. Življenje piše romane. Morda, a skozi moja svetovanja so ti romani bili tragedije lastne percepcije posameznikov o pravljičnem življenju, ki je temeljil na prvem poglavju. Zaljubljenosti.

Druga zelo pomembna ugotovitev, ki sem se je naučila iz svoje svetovalne prakse je to, da nismo avtentični. Kaj naj bi to pomenilo? V odnos vstopamo z neko teorijo ljubezni, ki izhaja iz videnega, slišanega, branega. Jaz bi tako kot………… . V času, ko nam je na pladnju ponujeno graditi hiše ljubezni iz vseh možnih materialov in vseh možnih oblik na še tako nemogočih krajih, se posamezniki odločajo, da bi ljubezen ko jo ima………in tu sledi primerjava. Tovrstne situacije sem poimenovala »copy/paste« ljubezen.

Ne jaz in ne vi ne moremo ljubiti, kot nekdo drug. Zakaj? Ker nismo nihče drug in nikoli ne bomo. Ljubimo in gradimo odnos lahko samo, kot to znamo mi sami. Svojo ljubezen je potrebno znati oblikovati po svoji lastni meri skupaj z nekom. Ali pač? Kopiranje pomeni, da nisi svoj. In ker nas je malo profesionalnih igralcev smo v takih situacijah zelo transparentni lažnivci. Zato, da to spoznaš ne potrebuješ nikakršno znanje. Laž se prepozna in začuti. Pa četudi s tistim,  »nekaj tu ni tako, kot bi moralo biti«. In če temu dodamo dolgo časovno obdobje, dobimo rezultat z negativnim predznakom.

Zveni kot matematika. No ravno to ni, je pa matematika odnosa. Ljubezen je odnos. Odnos, ki temelji na spontanosti in spoštovanju. Kopirati pa ne pomeni, dajati sebe, temveč dajati nekaj kar si želite biti pa niste.

Mnogo pred menoj je  William Shakespeare zapisal:

Poroka zvestih duš, glej, ne pozna

zadržkov! Ne, ljubezen ni ljubezen,

če varanje jo v varanje peha

in izogibanje v umik oprezen!

O, ne, ljubezen je svetilnik žarki,

ki neomajno na viharje zre,

je zvezda v temi tavajoči barki,

ki kaže smer, čeprav globine ne.

Ljubezen Času ni pavliha bedni,

čeprav ji srp cvet ust in lic dohaja;

o, ne spreminja z dnevi se in tedni,

temveč do koca dni, do groba traja.

Če to ni res, če bom jo kdaj pogubil,

jaz nisem pesnil in nihče ni ljubil!

Ljubezen ni ljubezen, če varanje te v varanje peha. Ko vstopaš v odnos najprej ne varaj sebe, da si to kar nisi. Ker si na tak način takoj prevaral drugo osebo. Zapomnite si, ko varaš sebe, varaš druge. In tu ni prostora za ljubezen.

A kaj je ljubezen? Po meni?

Ljubezen je, po meni, odnos med dvema osebama, ki znata preživeti turbulentne čase. Lepo je uživati ko si mlad in pol sanj in je neskončno veliko možnosti da se sanje izpolnijo. A pride čas, ko spoznaš, da morda ne bo tako, kot si si želel. Ker tako je. V tem pisanju ne bom pisala zakaj. To je tema za nek drug blog. Enostavno se zaradi celotnega spleta okoliščin vmeša še dinamika življenja, ki je ni moč načrtovati. Življenje pač.

Medtem, ko en od partnerje karierno raste, drugi pada ali stagnira. V taki situaciji znati uživati v njegovem uspeh in v sebi ubiti zavist in sprejeti svoj maksimum ali poiskati novo pot. Preživeti svoj neuspeh in tuji uspeh, to je ljubezen.

Medtem ko se vrtijo pomladi, se vrti tudi časovnica telesne podobe. Tisto, kar si občudoval, iz različnih vzrokov spreminja obliko, velikost, težo. A kljub temu ti veš, da je za to podobo še vedno tista zabavna, dinamična, zanimiva oseba, ki jo vidiš, če se ji zazreš globoko v oči, kljub temu, da se je podoba spremenila.

Lepo je uživati v ljubezni, ko je materialna situacija taka, kot si jo želite. Ne razmišljate o neplačanih položnicah in se ne odpovedujete različnim razvadam. A nenadoma se pojavi finančna nestabilnost. Ali je v tebi prisotno zavedanje, da si nekoč v času pravih neviht in strel vedno poiskal zavetje ob tej osebi. Da te je občudoval v novi obleki ali brez nje, v kariernem razvoju ne glede na vse, urejeno in neurejeno, veselo ali žalostno, uspešno ali neuspešno.

Ljubezen po meni je odnos med dvema osebama, ki znata preživeti turbulentne čase. Ki znata, ki si želita, ki se spoštujeta, ne glede na vse se še vedno imata rada. Ljubezen po meni je odnos med dvema osebama, ki znata preživeti turbulentne čase. Oba. In če ne, ne govorimo o ljubezni, temveč o kratkoročni koristi, ki izhaja iz temelja (poglej na začetek). Mi pa nismo znali temelj učvrstiti z neminljivimi zadevami. Pustili smo temelj da gnije.

Spoštovani moji. Ljubezen je odnos med dvema osebama, ki znata preživeti vsako turbolentno obdobje. To pa je možno le če je postavljeno na čvrste temelje samozavesti odnosa. Na tiste elemente posameznika, na katere ne vpliva ne denar in ne starost in ne karierni uspeh, ….

Da, kako prav je imel tale William, Ljubezen ni ljubezen, če varanje te v varanje peha……. Če ste na samem začetku graditve odnosa varali sebe, ste vi tisti, ki ste že na začetku gradili ruševine. A to ni konec, tudi na ruševinah se da graditi, če je zmes emocij in osebnostnih lastnosti ustrezno uporabljena.  

Danes je moj rojstni dan

Čas za bilanco stanja.

Ko zjutraj odprem oči sem srečna, da poleg sebe zagledam to osebo. Ni mu lahko  z menoj, a odlikuje ga visoka stopnja potrpežljivosti. Hja, mojim razmišljanjem nikoli konca in on je oseba, ki sliši prav vse te »nebuloze«. Kje češ žensko spraševat o čem razmišlja? A je tok firbec ;-). In zadnjič je ponovno storil to napako. Jaz pa: a veš kaj, če pravijo, da se je človek razvil iz opice, razmišljam, kakšne so te opice na Kitajskem, Japonskem in Koreji? Ko bi vi videli ta pogled? Vredno je z njim deliti vse te »nebuloze« in opazovati tisti izbuljeni pogled. Nasmeji me do solza. Naj traja.

Imam družino, ki me pogosto spomni na nadaljevanko »Pozorište u kuči« (Gledališče  v hiši). Stara srbska nadaljevanka, toliko stara, da so, žal že vsi igralci pokojni. No moja družina je še kako živa. Tako živa, da sem ob njih jaz tista, ki izbuljim oči, ko usekajo kako brihtno. Kar zahteva veliko smeha na drugi strani mi pa daje veliko materiala za razmišljanje. Naj traja.

Sem ena tistih Slovenk, ki sodi v redek segment posameznikov, ki z veseljem »zaupije« na ves glas: I love my job! Kar pa ne pomeni, da jim je tam v službi lahko z menoj. Odlikuje me visoka stopnja kreativnosti, to ste verjetno ugotovili iz 1. Točke in v službi ni nič drugače. Ni jim lahko z menoj, predvsem takrat, ko mi nekdo v 21. stoletju reče, »da se nekaj NE DA«. A, če je rezultat, REZULTAT, bodo že potrpeli. Konec koncev so oni odločevalci in me lahko postavijo na cesto kadarkoli želijo. Kapo dol vsem mojim sodelavcem. Naj traja.

Imam prijatelje, ki stojijo ob meni. Ne pred menoj in ne za menoj. Tu so, ob meni, že dolga leta. In ni jim lahko z menoj. Pravijo, da se ob meni počutijo, kot da bi šli na RTG. A ostajajo, spoznali so, da ta moj jezik izgovori marsikaj, v njihovo dobro. Oni pa se odločajo in jaz sprejemam. Družba, brez vas nebi bila to kar sem. Naj traja.

Imam polno omaro pisanih oblačil, kot sem tudi sama. No, da se razumemo, vedno nekaj manjka, a nekako preživim. Kreativnost mi pomaga. Naj traja.

Imam 10 let staro prevozno sredstvo imenovano »manekenka« in še vedno nekako sodeluje z menoj. Z veliko pogajanja seveda, a najdeva kompromis. Naj traja.

Imam notranji mir, a navzven izražam moč. Ne dovolim, da me lomijo zunanji dejavniki. Kaj  želijo in kam »tišijo« je njihov problem. Jaz vem, kaj jaz hočem in kaj nočem. Pika. Pristajam le na tiste kompromise, ki ne rušijo moj notranji mir. Čar let je v tem, da ti ni potrebno več delati kompromisov, če nočeš. In ja, še bolj pomembno, zelo dobro vem kdaj gre za kompromis in kdaj za dolžnost. Naj traja.

Imam odprto srce in glavo. Vstopi in ostani če želiš. Jaz te bom sprejela. Edino kar ne toleriram je jamranje. Vodila te bom pomagala, usmerjala in dvigovala. Postavila na noge. Če si pa želiš ostati »jamrač«, lahko, tvoja odločitev, ne bom obsojala, a ne bom poslušala.  No hart feelings. Naj traja.

Imam znanje in izkušnje. Prvo sem si pridobila in si še vedno pridobivam s formalno izobrazbo, drugo pa je plod moje kreativnosti. Če bi »čičala« in nebi upala nič poskusiti bi ostala ena tistih, ki ve kako je v teoriji, v praksi pa ne. Zato sledim svojemu motivatorju: «Dvigni rit in glava ti bo sledila«. Včasih stopim malce nespretno in padem. Boli? Boli. A grem naprej. Naj traja.

Imam rojstni dan. Vsako leto. A ga že dolgo ne praznujem, ker bi morala vsako leto organizirati cigansko poroko. Ne gre. Zakaj, boste rekli povabi tiste, ki jih imaš rada? A veste kaj, rada imam veliko oseb in z leti imam najraje tiste, ki mi poskušajo zabijati žeblje v kosti, želodec in srce. Zaradi njih vem kaj hočem in vem kaj nočem. Naj traja.

Imam skrito željo, ki je znana tistim ki so res v moji bližini. Zaradi želje delam, rastem in se razvijam. No še nekaj časa bo ostala skrita. Naj traja

Imam to znanje, da znam upravljati s seboj. To mi omogoča, da (verjetno) nikoli ne bom dobila čir na želodcu ali kaj podobnega zaradi sekiranja. Naj traja.

Imam talent vrhunskega govornika in predavatelja. A to ne pomeni, da ne potrebujem dodatnih treningov. Sprejemam pohvale, a zaradi kritik rastem. Naj traja.

In najbolj pomembno: imam to možnost, da za svoj rojstni dan vedno nekomu nekaj podarim. Kaj? Življenje, pravico do življenja in do svoje osebnosti in pri tem postane uspešen. Če si to letos želiš biti ti, prijavi se, morda te izberem.

Imam sebe. Ne iščem več smisla življenja. Doumela sem misel dr. Zorana Milivojevića »Smisel življenja je življenje samo.« Hvala Zoran.  Naj traja.

Prvič - P.S.

Še vedno iščem odgovor o tistih opicah. Če kdo kaj ve, bom vesela novega znanja. ;-)

Vaš vod čaka na vas

O vodja, tvoje edino delo je voditi. Vzeti svoj vod in iti po poti strategije družbe. Kako enostavno zveni strnjeno v en preprost stavek. In vse skupaj se začne že pred jutranjo kavico.

Ne bom pisala o tem kakšen je dober vodja, o tem je napisano veliko. Pisala bom o tem kar vam vaši člani tima nikoli ne povedo. Pa bi morali vedeti.

Prva dva zapiska pred 15 leti……

Stanislav, član prodajnega tima. Komercialist. Dober komercialist, a ne odličen. Dinamičen, klepetav, iskren in včasih celo malo vsiljiv. Rad je v centru pozornosti, to se vidi. Rad je pohvaljen in rad vidi da mu na glas priznamo dosežke. Njegov dvom: Lili veš nisem slep, vidim, da vodje določene posle dajejo komercialistom. In to me niti toliko ne moti. Moti me, da tem poslom, ki jih niso sami poiskali in ustvarili ploskamo na sestankih. Včasih bi kar znorel.

Ingrid, članica prodajnega tima. Uspešna. Zelo. Vedno med top komercialisti. In me pokliče. Jezna. Zelo. Samo da ti povem, da nisem nič naredila, ker mi je "una šefica" naložila urejanje obrazcev za CRS bazo in delitev CD-jev tistim, ki so bili izžrebani v nagradni igri. Pa tako sem hotela. Ta tvoja ideja je fenomenalna pa še v izplačilu provizije bi se poznalo. Oprosti, obljubila sem ti , da bom del tega projektnega tima a…..res sem jezna. Ni pošteno.

Oba bijeta bitko s poštenostjo. Oba sta se našla v situaciji, ko poštenost vpliva na njuno produkcijo. Ko njuna bitka s poštenostjo vpliva na uspešnost vašega tima.

Kaj sem naredila? Ne, nisem reševala situacij. Ne posegam med vodjo in komercialista. Jaz le popravljam način razmišljanja in problemi se rešujejo sami. Ne verjamete.

Moj odgovor Stanislavu: Tvoja težava izhaja iz tvoje poštenosti. Imaš dve možnosti: v bodoče ne sprejmi posla, ki bi ti ga poiskal šef ali pa mu reci, da si ne želiš biti izpostavljen na sestanku. Lahko pa tako kot ostali aktiviraš zavedanje in si priznaš, da si v posel vložil kar nekaj dela in da si zaslužiš pohvalo za vloženo delo, če že ne za samostojno iskanje strank.

Moj odgovor Ingrid: Vir jeze je v tvoji poštenosti in odgovornosti. Lepo je, da se zavedaš obljube, ki si mi jo dala. Vendar, kot odgovorna oseba, veš, da je navodilo vodje prioritetno, pred mojo prošnjo po sodelovanju v projektnem testiranju. Poleg tega, aktivnosti, ki ti jih je dodelil vodja ponujajo vrsto prodajnih priložnosti. V takih situacijah se vedno odločaš, ali boš dovolila, da jeza ustavi tvojo produktivnost ali pa boš pošteno oddelala najprej to, kar ti je naročil šef potem bova pa midve izpeljali projektno testiranje.

Imate svoje mnenje o tem. Zato ste vodja. Nekdo je v vas videl kvalitete. Krepite jih. Krepite svoje vodstvene veščine. Ne dovolite, da vaše vodenje raztrga zver imenovana nezadovoljstvo. Sprva zelo nepomembna in nemočna, ko se rodi, a zelo močna in mogočna, ko se okrepi.

Kako? Naučite se poslušati svoje zaposlene. Naj bodo komercialisti ali pa ne. Vi vodite svoj vod. In koristno je za vas, družbo in vaš vod, da znate slišati tisto kar vam sporoča.

In za zaključek: če imate talent za vodenje, in očitno ga imate, ker ste vodja, vaša odgovornost je uporabiti in krepiti ga. Naučite se dejansko slišati vaše zaposlene. Zakaj? Vplivalo bo na rezultat. 

Zgodbe z mojega kauča.....

Gledam in črpam iz izkušenj. Mojih, mojih sodelavcev in tistih, ki se ukvarjajo s podobnim poslom. Zapiski, grafi, markerji, misli, opombe. Veliko se je nabralo v 26 letih. Res, da že nekaj časa kreiram svoje izkušnje in poskušam formirati smiselno zanimivo knjigo, a bom tokrat nekaj ugotovitev strnila v krajše objave. 

Prodajalci. Eden od najbolj osovraženih poklicev v Sloveniji, če ne tudi širše. Po meni pa ena bolj zanimiva skupina posameznikov. In, če to strnem v ta en stavek s katerim izražam svoje mnenje o prodajalcih, ugotovim, da sem zajela (skoraj) vso populacijo sveta. Kaj nismo vsi prodajalci? Bolj kot opazujem, bolj se mi zdi, da bi ta trditev zdržala. Nekateri prodajajo svojo igrano predstavo, nekateri burek, nekateri češnje, nekateri aplikacijo, nekateri laži. V različnih oblikah.

Prodajalci. Moja strast. Ja, zveni patološko, a priznam. Izziv, po meni, več kot zanimiv. Že leta se ukvarjam z razvojem prodajnih in vodstvenih osebnosti. Prav tako spremljam različna izobraževanja za prodajalce. Mnogih sem se tudi udeležila, nekatere poslušala do konca, pri nekaterih pa sem enostavno sprejela odločitev in odšla.  

Odnos, potreba, prezentacija, zaključek. 80% trenerjev prodaje razlaga tovrstno teorijo v različnih oblikah, z različnimi pojmi, z različnimi metodami in vse….delujejo ali pa ne. Odvisno od predavatelja? Da, vendar odvisno tudi od slušatelja.  Toda le mali odstotek prodajalcev prebije tisto zgornjo mejo uspeha v svojem delu. Ne glede na to kaj prodajajo.

Ko sem vstopala v tovrstna znanja sem imela samo eno samo vprašanje: Če je to tako enostavno zakaj od vsake prodajne skupine samo mali odstotek zacveti, ostali pa…..?

Proučevala sem, testirala in dokončno formirala svojo metodo. Slovensko. Pisano na kožo tipičnemu predstavniku slovenske družbe. A da mi je to uspelo sem najprej morala ugotoviti kje so ovire?

In tu se zgodba iz mojih zapiskov začne.

Ugotovitev št. 1

Vprašanje, ki ga udeleženec izobraževanj, ki ne doživi prodajnega razcveta, ne postavi predavatelju: No, in po vsej tej teoriji kako naj vzpostavim odnos? Kaj naj vprašam? Kako naj se približam? Kako naj ga nagovorim?

Težava v prodajalcu: ovira ga sramežljivost, zadržanost, skromnost, dvom, morebitne obtožbe in obsodbe, negotovost, nezaupanje, spontanost, …..

Ugotovitev št. 2

Vprašanje, ki ga udeleženec izobraževanj ne postavi predavatelju: No in kako naj ugotovim, kaj je potreba pri vsakem kupcu posebej? Kaj je tisto, kar mi bo dalo usmeritev in koliko je možnosti?

Ovira ga natančnost, perfekcionizem, organiziranost, nepotrpežljivost, ne-samospoštovanje, tekmovalnost, ….

Ugotovitev št. 3

Vprašanje, ki ga udeleženec izobraževanj ne postavi predavatelju: No, ali to pomeni, da ne morem uporabiti že pripravljeno predstavitev? Ovira ga točnost, potreba po nadzoru nad situacijo, prilagodljivost, urejenost, skrbnost,……

Ugotovitev št. 4

Kako naj vprašam, ali bo stranka kupila? Ključna ugotovitev, če nebi imel vse zgoraj naštete ovire, vprašanje sploh nebi potreboval.

Po vseh ugotovljenih ovirah pa sem ovrgla vso prodajno teorijo in začela z razvojem prodajalcev. Osebnim razvojem prodajnikov. Ne z izobraževanjem prodajnih tehnik, temveč sem z osebnim razvojem komercialista omogočila prodajni tehniki, da zaživi v popolnosti. Ko sem strla negotovost, aktivirala spontanost in okrepila samospoštovanje sem uspela. Dobila sem uspešnega posameznika.

Kaj sem potrebovala?

Aktivirati 100% dostojanstvo. Tako, da je spoznal, da delam zanj.

Zgraditi čvrsto in 100% zaupanje. Tako, da je spoznal in začel verjetni napotkom.

100% sposobnosti aktivnega poslušanja. Tako sem lahko zaznala njegovo kritično točko.

Način s katerim lahko dosežeš avtoriteto vodje, učitelja, vzornika. Uspešno.

Ko spremeniš konec, prideš na začetek

Danes sem bom spustila  v odnos med delodajalcem in zaposlenim. Ko se spustim v pogovor o tem odnosu imam pogosto občutek, da v teh vodah jadram skozi življenje jamskih ljudi. Toliko nezadovoljstva, toliko tegote, toliko nepoštenosti, toliko obsojanj. Kot, da še vedno velja 282. člen Hamurabijevega zakonika, oko za oko. A zakaj, kje je vzrok, me je zanimalo in da…….

Tole pisanje ni namenjeno kot apel delodajalcem. Namenjeno je tebi zaposleni. Zadnje desetletje zelo pogosto slišim misel: »Ne morejo oni mene tako malo plačati, kot jaz lahko malo delam«. Zakaj, vriska v meni? Kaj je tebi? Zakaj si si poleg vseh negativnih občutkov in čustev še sam sebi prilepil klofuto? Obesil zvonec neuravnovešenega upornika?  Zavezal štrik okoli vratu. Kaj res ne vidiš drugo pot? Pot ki bi te vodila k lastnim ciljem.

Pojdimo na začetek. Ne bom pozabila kolegice. Ne kolegice, sodelavke, ki se je v enem letu po zaposlitvi razvila v zelo uspešno komercialistko. A tam nekje proti koncu prvega leta, je rekla: »Danes mi gre vse tako na živce, še slabih nekaj mesecev nazaj pa sem si samo želela dobiti službo. Na razgovoru, mi ni bilo nič pomembno. Želela sem si samo službo«. Ja jo razumem. In velikokrat sem to slišala.

Danes ko razmišljam trezno o tem pogovoru, ugotavljam, da je potencialni zaposleni na razgovoru vede, kot nosečnica. Poln hormonov in adrenalina. Brez razuma. V njemu utripa samo ena želja. Želim si službo. Zaslepljen od intenzivnosti želje, ne sliši in ne vidi, kaj mu potencialni delodajalec govori? Kupil in pritrdil bi vse, le da podpiše pogodbo in ga od trenutka veljavnosti pogodbe objame tisti občutek socialne varnosti. Zaposlen sem.

Kaj pa delodajalec, je bil pošten? Ne, boste odgovorili vsi kategorično v en glas. Pa ne vem, če bi se strinjala z vami. Pove vam,  kaj pričakuje od vas? Pove, vendar v jeziku odraslih. Včasih malce abstraktno, vendar pove. Toda to da bi vas objela socialna varnost je v tistem trenutku za vas bolj pomembno, kot to, da bi si drznili abstraktno strukturo slike spremeniti v jasno in konkretno podobo vašega delovnega okolja in vaših dolžnosti za katere s podpisom pogodbe prevzemate odgovornost. In da, ste kot večina varnosti željnih, naj me samo vzamejo, naj dobim službo potem pa bo. In je.

In potem je. Seveda je, le da ne tisto kar ste vi pričakovali. Delodajalec je bil na razgovoru pošten. V svojem jeziku. Le vi ste malo zaspali v odstranjevanju meglice. Povedal je kakšna so njegova pričakovanja. Ne bom sodila kako zelo jasno. A povedal je. In zdaj….po porodu in uravnovešenju hormonske slike ste se zbudili v realnosti. Malo razočarani, malo zmedeni, malo nezadovoljni. In tako iz dneva v dan, do dne, ko se razočaranost, zmeda in nezadovoljstvo združijo v jezo. Ki raste in se krepi iz dneva v dan…..In pride dan ko prvič izustite: »Ne morejo oni mene tako malo plačati, kot jaz lahko malo delam (cinično)«. Res?

Od vsem misli na tem svetu ste si moral izbrati ravno tisto, ki ti koristi nič, nula, zero. Od vsem misli na tem svetu ste morali pokazati, da niste borec. Od vseh misli na tem svetu ste si moral izbrati tisto, ki deluje samodestruktivno in samomorilsko na vas. Ne samo da boste ubili vse svoje znanje in izkušnje, ampak boste ubili vse, kar bi lahko pridobili jutri. Se zavedate tega?

Delodajalec. Je kakršen je in dela kot dela. Sledi svoji strategiji in viziji. Način izbira sam. Kaj pa vi? Vi ste pa obupali. Vi nimate strategije in ne vizije. Vi ste si izbrali misel: »Ne morejo me tako malo plačati, kot jaz lahko malo delam«. Pametno! Pametno? Pametno??? Ne bom sodila, bom pa spisala svoje razmišljanje do konca.

Moje mnenje je in vedno bo, da je zaposleni najbolj pomemben člen podjetja. In ta člen mora biti negovan, ustrezno usmerjen in okrepljen, da v nobenem trenutku nebi popustil. In če ste to negovan in usmerjen in okrepljen brali enosmerno, naj takoj dodam, da v nobenem primeru nisem mislila, da v vsem tem procesu ni vašega napora. Je in to zelo intenziven. Zakaj? Ker, če si želite rezultat je napor potreben. Nenehen napor. V kakšni obliki in kako intenziven, ne vem bi morala imeti bolj jasen vpogled v celotno situacijo.

Vi ste pa samo presodili, da niste dovolj negovani, usmerjani in okrepljeni. Odločitev je padla. Vdaja. Ker tovrstna misel, ni nič drugega kot vdaja. Niste prišli na razpotje, temveč na konec. Vaša odločitev, naj bo. Nikogar ne bom prepričevala. Če je pa slučajno v vas kanček borca za svoje izkušnje in znanje. In če slučajno še niste skočili v globoko brezno konca, potem imam hudomušen predlog za vas. Za začetek misel: »Ne morejo oni mene tako malo plačati, kot jaz lahko malo naredim«, zamenjajte z mislijo: »Ne morejo oni mene tako malo plačati, kot jaz njim lahko vzamem«.

Kaj to pomeni? Hmmmmm, jaz verjamem v slovenski um in pamet, tako da ste zagotovo doumeli sporočilo. Vsekakor vas porine naprej, v akcijo tako telesno kot umsko. Iz samodestruktivnosti v samorazvoj.

Špela ni ravno prijazna mamica

Dolga leta smo imeli navado teden pred prvomajskimi prazniki na skupni dopust. Pa je prišla mladina. In tako je to. Te malčki se že rodijo kot šefi. Oni diktirajo kaj in kdaj bomo mi odrasli počeli. No, ne to vzet dobesedno, bolje malo »med vrsticami«, a rezultat je isti. Ravno v času prvomajskih praznikov so se pretekla leta vrstili prehladi, norice, zlomi, vneta ušesa, alergije, …… in verjetno sem še kaj izpustila. In ti mali diktatorji in njihovi pomočniki, bacili in virusi so poskrbeli, da smo si bili primorani vzeti nekaj let pavze v skupnem dopustovanju. In ker je v izkušnji moč smo se tudi mi nekaj naučili. Letos smo že takoj po novem letu vpeljali vse varnostne ukrepe. Oborožili smo se z zelenjavo, agrumi, svežim zrakom, skrbno izbranimi aktivnostmi in uspeli zadržati otroške ude v enem delu ter bacile in viruse izven telesc naših malčkov. Tako, da letos juuuuuupiiiiii smo šli. Skupni dopust, kot nekoč, ko smo bili samski in na dopustu počeli tisto najlepše, »kar nam paše«.

Dogajalo se je veliko…štirinajst različnih osebkov in »zagarantirana« masa doživetij. No, kot rečeno, na tem dopustu vsak od nas počne vse kar mu paše, le da smo skupaj. Nekateri »športajo«, nekateri kuhajo, nekateri berejo, ………… nekateri pa razmišljamo.

Kot velika navdušenka različnih osebnosti mi materiala za razmišljanje nikoli ne zmanjka, a tam….

Sedim in slišim Špelo, mojo prijateljico, mati tri letnika in sedem letnice. Špela že petič odločno opozori svojo živahno hči: Prosim, umiri se malo. Padla boš in z glavo udarila ob rob bazena. Otrok, kot otrok, se na odločnost ne odziva. V žaru razvoja igre, še poveča tempo divjanja. In Špela primerno temu poveča stopnjo odločnosti v tonu in opomin opremi s kaznijo, če se ne zgodi sprememba  v vedenju malčice. Slišati ni bilo prijazno. Kajti odločnost in kazen nista nikoli slišati prijazno. Innnnnnnn zaslišim glasek petletnice poleg mene: Špela pa ni ravno prijazna mamica!

Ukaz, ki je švignil skozi moje možgane: Lili, da se nebi slučajno nasmejala! Čeprav bi. Res. Najraje bi bruhnila v glasen krohot, ob pogledu na petletnico, ki me gleda z malo dozo strahu in veliko dozo ponosa ob svoji modrosti. A se uspem zadržati.

Material za razmišljanje. Otrok razmišlja konkretno. Otrok ne razmišlja abstraktno – logično sklepanje iz danih okoliščin. Otrok se odziva na prvi red čutil (sluh, vonj, okus, otip, vid). In globje od tega ne gre. To, da se nauči abstraktno razmišljati je naša vloga, vloga starejših, vzgojiteljev in učiteljev. No lahko bi rekla vseh, ki smo v stiku z vsakim otrokom.

A kaj otrok? Moje razmišljanje se je razbohotilo v širino in globino. Koliko odraslih »otrok« srečam dnevno?  Koliko je takih posameznikov, ki štejejo veliko pomladi ali če se drugače izrazim dovolj pomladi, da bi že lahko osvojili tovrstne veščine? Ker ne znajo, ali nočejo? Zakaj? Ker se v trenutku prepustijo emocijam, da jih vodijo in odločajo namesto njih. Ne ustavijo se in razmislijo, kaj je vzrok vedenja posameznika?

Ne, dragi moji niso nas naučili. Smo določeni posamezniki, ki nas je zanimalo, zakaj se določeni posamezniki odzivajo pogosto ali vedno na enak način. Zadirčno, provokativno, tiho, sramežljivo, prijazno……lahko tudi molče. Kje je vzrok? Vzrok lahko odkrijemo s sposobnostjo abstraktnega razmišljanja – logičnim sklepanjem.

In verjemite mi, veliko je takih »odraslih« posameznikov. Dvajset let se ukvarjam z izobraževanjem in osebnih razvojem odraslih in vedno znova ugotavljam, da ni težava v pomanjkanju strokovnih znanj. Ne glede na to v kateri dejavnosti posameznik dela ali se razvija, tehnična znanja so na visokem nivoju. V povprečju presegajo 80%. Pomanjkanje je v ostalih znanjih, tistem, ki ga imenujem vzporedno učenje oz. razvoj osebnosti. Tisto, kar je mnogim »brezveze« ali kot sem zadnjič nekje ujela : »če bi se jaz pojavila na kakem takem izobraževanju bi to slabo vplivalo na moj »image«.

In zdaj iz konkretnega k abstraktnemu - otroško razmišljanje iz ust odraslih zveni tako.

Država nič ne da!

Dejstvo: in nič ne bo dala. Socialni transferji so takšni kot so. Nekaj organizacij, kot so Zveza prijateljev mladine ipd., ne zmorejo vsega. Delajo dneve in noči. In dobesedno ne spijo, ker jih težijo težke zgodbe mnogih posameznikov a več z enakim obsegom dobrodelnosti ne zmorejo. Država v kapitalizmu ima drugačno vlogo, kot jo je imela v socializmu in čas je za budnico. Odrastimo.  

Ne dobim službe!

Dejstvo: In vedno manj jih bo. Kaj pa, če bi si jo sami naredili? Vsak od nas nekaj zna. Saditi rožice, zidati, šivati, pisati, programirati, …… Vsi nekaj znamo in delo si je potrebno ustvariti. Počasi. Lepo je, da so nam zgled uspešna slovenska podjetja, kot so »tisti, ki osvajajo zračni prostor« in »tisti, ki so jim izziv izpušni sistemi« – kapo dol. A prepričana sem, da, ko so začeli s svojim delom niso služili milijone in da so ravno tako imeli znanje in polno negotovosti. A verjeli so vase, v znanje in odpravili so se na pot zbiranja izkušenj. Vera vase jim je pomagala krepiti znanje, le-to pa jih je vodilo v vedno bolj pofitabilne izkušnje. Uspeh.

To zdravstvo je zanič in po pozebi čakamo pomoč države!

Ali ste kdaj slišali za zavarovanje? Nooooo, pazite,  da ne boste ponovno razmišljali, kot otrok. Zavarovalnice so pravne osebe in v zavarovalnicah delajo fizične osebe. In le-ti »zavarovalničarji« niso vsi isti. Tudi sama dolgo nisem našla nekoga, ki bi delal zame. In veste kaj, ugotovila sem eno: če mi je zavarovalničar rekel: gospa zdaj imate pa vse zavarovano sem prekinila sodelovanje z njim. Zakaj? Ker nisem butasta in ker znam logično (abstraktno) razmišljati. Kako za vraga imam vse krito, če pa je v zavarovalnih pogojih poglavje: omejitve in izključitve!! Torej ne posplošujte, poiščite tisto peščico zavarovalničarjev, ki delajo za stranko in ne za provizijo.

On je lahko uspešen, ker zna. Jaz? Jaz ne znam.

Kaj mislite, da so se uspešni rodili pametni in vsevedni. Prav tako niso vedeli nič. Edina razlika med uspešnimi in »ne«uspešnimi je v tem, da so uspešni pripravljeni tvegati svoj čas. Čas za učenje, čas za delo, čas za investiranje v kariero, čas za mreženje, čas za širjenje socialne mreže, čas za osebni razvoj, ……. Pravilna razporeditev časa je ključnega pomena. In to je vse kar oni vedo. Kako upravljati s časom, ki ga imajo. Vse ostalo se naučijo "v koraku". Še posebej takrat ko "se nasankajo" in ko "jih nasankajo". Vprašajte jih?

No nisem prepričan, da si jaz upam!?

Vaša notranja ovira. Če ne veste zakaj jo imate in če vas ovira v realizaciji vaših želja, si poiščite nekoga, ki vam bo pomagal iz labirinta nezadovoljstva in upanja. Upanje je pasivna želja, za nasmeh na obrazu potrebujete aktivno željo. Ne zaupate svetovalcem. Prav! Tako boste bolj skrbno izbrali nekoga, ki bo res primeren za vas in bo delal za vas in ne za denar.

Nazaj k petletnici: Špela ni ravno prijazna mamica. Ali drži? Ne. Zakaj je mala izustila to »pametno« opazko? Ker je stara pet let, je otrok in ne zna abstraktno razmišljati – logično sklepati. Ali se je tega možno naučiti, ne glede na starost? Da. Vse ostalo je odvisno od vsakega posameznika.

In za konec: Špela ni ravno prijazna mamica!

Odziv odrasle osebe, ki nima veščin abstraktnega razmišljanja: Šššššššššš, ne govori grdo.

Odziv odrasle osebe, ki ima veščine abstraktnega razmišljanja: Kaj pa skrbna? Ali misliš, da je Špela skrbna mamica?

P.S.

Moje razmišljanje mi samo pomaga preživeti v tem svetu. V prostem času, ko poskrbim za eksistencialne potrebe se vprašam ali je vse kar se dogaja prav? Ni, vem da ni. Toda ostati v tem utopičnem razmišljanju ni dobro zame. Zato sem med prav in dobro, izbrala tisto kar je dobro zame, za mojo družino in moj socialni krog. Kot odgovor na to: Kako v norem svetu ohraniti zdrav razum. 

Želela sem si postati avtomehanik, danes sem klepar

Najprej naj napišem nekaj o sebi.  Nikoli, res nikoli nisem razmišljala o tem, da bi delala posel, ki ga delam. Nikoli si nisem želela stati na odru ali za katedrom. Že kot otrok, sem vedno govorila, da nikoli ne bom učiteljica in nikoli me ni zanimal poklic pevke ali igralke. Kot majhna deklica tudi nisem nikoli razmišljala o manekenkah in princeskah. Nikoli nisem razmišljala o nobenem poklicu, ki bi me pahnil v ospredje. Kaj sem si želela? No, svetujem vam, da sedete preden nadaljujete z branjem. Kot majhna deklica sem si želela biti avtomehanik. Kaj mi je bilo tam tako všeč? Iskreno, ne pomnim več tako dobro, kaj me je v tem delu privlačilo? Verjetno sem si  nekje v sebi bolj želela znati nekaj kar ni običajno za deklice. Očitno so pravljice o junakih pustile svojo sled J.

Torej, to kar delam si nikoli nisem želela delati. Zakaj to delam? Ker so skozi življenje moji nadrejeni opazili moje talente in sposobnosti in me razvijali v tej smeri. Jaz sem pa izziv sprejela. Se učila, izpopolnjevala, nadgrajevala in predvsem verjela, da vedo kaj delajo. Če so pač pri svojih letih in karierah rekli, da bi jaz to znala, potem bo držalo. In tako sem namesto avtomehanika, postala »klepar«. Tako v hecu imenujem sama sebe. V  bistvu pa delam kot svetovalec v procesu prodaje in vodenja.

Kaj imata klepar in svetovalec v procesu vodenja in prodaje skupnega? Veliko, bi rekla jaz.

Če je klepar zaposlen v avtomobilski industriji, izdeluje in montira dele avtomobilskih karoserij (nekaj ustvarja), v servisih pa popravlja pokvarjene dele avtomobilskih karoserij ali pa izdela nove dele(nekaj ustvarja in popravlja).

In tu sem jaz našla podobnost, pogosto rečem. Malo za šalo in malo zares.  Včasih naredim vodjo ali prodajalca (ustvarjam), včasih pa potrebuje le rahlo kozmetično korekcijo (popravljam oz. izpopolnjujem že obstoječe sposobnosti). Ni preveč zahtevno, zahteva pa visoko stopno personalizacije, če želiš na koncu občudovati svoje delo na »cesti življenja in dela«.

Personalizacijo? Da. Delo razvoja zaposlenega pogosto zahteva individualne treninge. Kajti le takrat se kot svetovalec dotaknem bistva osebnosti. Tistega notranje ovire, ki vztrajno ne dovoljuje 

posamezniku stopiti stopnico višje. In to personalizirano delo temelji na pogodbi o zaupanju med menoj in zaposlenim. Jaz sem zavezana strogi molčečnosti. Zaposleni pa o vsebini individualnega treninga lahko po lastni presoji govori karkoli želi. Toda, ker je vsebina pogosto osebne narave se to skoraj nikoli ne zgodi. Skoraj. A zgodilo se je.

Smo ljudje, ki opravljamo svoje delo in ne pričakujemo nič več in nič manj kot tisto kar je opredeljeno s pogodbo. In so ljudje, ki so deležni določenih vzporednih elementov v procesu svojega dela, ki jih nekateri zaradi narave svojega dela sploh ne poznamo. In kaj je to? Zahvala in pohvala. In to celo javna. Zahvalo in pohvala, nič takega. Ali celo butasto, da se sploh ukvarjam s tem. In (morda) imate prav . Veste, pri delu in poklicu svetovalca se take in podobne zadeve ne dogajajo. Vsaj meni ne.

Kaj me je tu presenetilo? To, da je nekdo govoril o vsebini osebne narave. Sicer svoje. O tem lahko govori, ima vso pravico. Toda, to da je posameznik pogumno priznal svoje bivše slabosti in s tem povedal, da sem jaz tista, ki mu je omogočila velik karierni preskok. To pa ni ravno človeku lastno.

Človek se sam po sebi zelo rad pohvali, nikakor pa ne rad govori o svojih slabostih. Tudi o bivših ne. In tu  osnova za moje presenečenje.

Jaz klepar, sem v procesu popravila, tisti »prednji desni blatnik«, tako lepo popravila, da mu nova oblika omogoča zelo lahkotno  in tiho »vožnjo« skozi karierno pot. Tu in tam še vedno pade v »gnečo«, prav tako se še vedno pojavljajo nepredvidljive »vremenske razmere«. Včasih je tudi potrebno na »bencinsko črpalko« a vse je mnogo lažje, gladko in brez notranjih frustracij. Ker je »motor« skrbno pripravljen na vse zunanje dejavnike, se ustrezno odziva. Kar pomaga posamezniku da se vedno zna prebiti skozi nenačrtovane situacije.

Ljudje smo družabna, socialna bitja. Radi smo v družbi, radi povemo kaj nas teži, radi povemo kaj nam je uspelo, radi se pohecamo, radi smo tudi tiho ali pa radi modrujemo in pametujemo. Kar pa ne delamo radi? Ne maramo razkrivati svoje slabosti. Pa četudi so bivše.

In ravno to se je tu zgodilo. Na vprašanje svojega nadrejenega: Kako ti je uspelo? Je odgovoril jaz nisem mogel……….., ker………in Lili mi je  pomagala….  Javno je priznal svojo (bivšo) slabost.

V več kot dvajsetih letih mojega dela se mi to še ni zgodilo.

Tebi (jaz sem še vedno zavezana molčečnosti), ki si storil to dobro delo pa naj pošljem še osebno sporočilo. Ni pomembno to, da si bil pogumen in povedal kdo si bil in kakšne so bile tvoje slabosti? Bolj pomembno je to, kaj si mi povedal s tem kdo si danes? Ne gre za zmago nad karierno oviro. Gre za to, da si  hkrati premagal tudi strah in sram pred mnenjem drugih. In to je tisto kar šteje največ. Naj te spremlja vedno in povsod. Ni pomembno kdo si bil, pomembno je to, da se ti zavedaš kdo si danes. Drugi bodo svoj pogled nate spremenili. Morali bodo, tvoje delo jih bo vodilo to.

Jaz? Jaz ostajam »klepar«. Razmišljujoč klepar.

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.

Kaj pa vas žre?

In tam je ona. Po meni, predstavlja simbol zdrave ženske, katere fizionomija telesa nikoli ne bo dovolila vstop v otroško konfekcijo. Ona, zdrava, reprodukcije sposobne ženske, sedi in razlaga,  uvedbo novih pravil gibanja in hranjenja z izrazito mimiko mučenika, tonom prezira in telesno držo obupanca. Gledam in bijem bitko med, slediti verbalni ali neverbalni vsebini, medtem, ko ona diha samo za svojo (nerealno) željo.

Verbalna vsebina se iz režima prehrane in trdne odločitve po vstopu v otroško konfekcijo preseli k jezi. Dnevno jo prikličejo otroci. Potem je tu otožnost in osamljenost, ki  je, po njeni sodbi, produkt samoumevne zakonske zveze. Pa še, nihče je ne opazi. Tudi v delovnem okolju ni prave vrednosti in priznanja.

Enostavno nevidna sem, zaključi.  

In če kaj lahko dosežem, je vsaj to, da bom lepa, no vitka, ker v teh letih lepa več ne morem biti, nadaljuje.  Poslušam, razumem, sočustvujem a ne ugovarjam. Ne želim k žalosti, osamljenosti, nezadovoljstvu in na moje presenečenje tudi zavisti, priliti tudi občutek krivde.

Utrujena sem pravi, utrujena sem od tega, da mi nič ne uspe, samo zato, ker delam samo za druge.

Dovolj imam, zaključi.

Zagleda se nekam preko mene. In jaz? Če bi si drznila obsojati, bi rekla, počiva, izčrpana od količine izrečenih laži.

Sedim in jo gledam, medtem ko bijem bitko, govoriti ali molčati. Pa prelomim: Te lahko nekaj vprašam?

Pogleda me, kot da bi jo potegnila z Marsa. A vseeno, zaznam, da pričakuje vprašanje. Kljub temu, da dvomim, upam, resnično upam, da bo zmagala modrost.

Draga moja, kaj res ne vidiš, da pri tebi ni problem, to kar ješ, temveč, to kar je tebe? In nadaljujem, Sonce danes v tebi prebuja depresijo. Vse se vrti okoli moram. Prisile. Ciljev, ki ti jih nalagajo tretje osebe. Podlegla si diktaturi današnjega časa. Tvoji vladarji so tihi uroki. Zahteve subkultur, ki počasi a vztrajno postajajo tvoja nova kultura, etika in morala. Kot zapoved, močnejša od hipnoze. Sonce je danes zate signal depresije, bledice in lakote.

Te dni se v tebi razkrivajo resnični vzroki neprespanih noči, ki so posledica podhranjenosti razumevanja same sebe. Te dni se v tebi kaže pravi pomen pripisovanja vrednosti zunanjosti in pomanjkanje popolnega razumevanja tvoje notranjosti. Ki te žre, kot trakulja. In v begu pred to trakuljo iščeš mir in smeh v izstradanosti. Pridružila si se novodobnem prekletstvu. Obsojanju hrane, ki je vir življenja, zadovoljstva in preživetja. Kriviš jo za nezadovoljstvo, jezo, osamljenost, zavist in žalost. Ne zavedajoč se, da je prekletstvo, postavljeno ravno  v obratnem vrstnem redu. Draga moja, v tvojem primeru res ni pomembno kaj ješ, pri tebi bi veljalo ugotoviti kaj in zakaj žre tebe.

Živimo v času, ko sonce postaja vir depresije in ne življenja. Živimo v času, ko sonce razkriva vso resnico nerazumevanja bistva življenja.

Gleda me kot, da bi poskušala formirati nesmiselne želje v nek urejen red. Ali vsaj delno urejen, ki bi ji ponudil neko logiko iz katere bi črpala razumevanje. Prazen pogled. Brez volje. Brez leska v očeh. Ona, lastnica modrosti vesolja, kot sem jo nekoč v hecu imenovala. Me gleda, kot, da bi se izgubila v dvorani dveh resnic. Tiste, ki si jo želi in tiste, ki je realna.

In spregovori: Ja, nekaj me žre in jaz kljub bolečini še vedno mirno sanjam! 

Jaz sem slon, en debel slon....

Če slučajno niste vedeli,  kako v realnosti zgleda to, da ste slon v trgovini s porcelanom? Jaz sem bila. Včeraj. Na predavanju. Odličen predavatelj, vrhunski nastop, fenomenalna vsebina, cel performans.

Sedim v dvorani, predavatelj vrhunsko predstavlja vsebino. V uvodnem delu takoj močno pritegne pozornost – pove, da mu ni mar kaj si mislimo in koliko nam bo všeč. Da je lepo, da imamo vprašanja, a to je naš problem. Da smo tam, da poslušamo. Vprašanja? No le ta bo dovolil, ko jih bo dovolil. Šok!!! Dosegel je svoje…vsi ga gledamo z odprtimi očmi kot, kaj pa je zdaj to?

Zadevo zapleta in poglablja, vsako stvar ponazori s primerom za zjokat. Dobesedno za zjokat!!! Ker jasno odigra primere, dialogov, ki se odvijajo v realnem življenju. Nič novega.

No in se začne moja drama. Po meni bi se morali po vsem slišanem dobro zamisliti,  a dvorana slušateljev,  v smeh. Jaz pa v šok. Takrat se začne moja transformacija v slona.  Tip mi razlaga kak butelj sem, ko se na določene situacije odzivam z enimi in istimi vzorci (in ima prav), dvorana pa v smeh. Ma kakšen smeh?? Glasen brezglav krohot.  Jaz???? Gledam okoli sebe in se ne morem načuditi. Sej veste tisti občutek, ko izstopite iz »busa« na napačni postaji in pred seboj pričakujete knjižnico, tam pa trgovina z gradbenim materialom!!!! Gledam in ….sploh ne vem kaj se dogaja.

Sledim vsebini. Pozorno, res pozorno. Pa kako naj drugače, če tip nenehno ponavlja » vsaka odrasla oseba ve…..«. In jaz poslušam, kot odrasla osebe. Resno! Ker drugače ne vem kako za vraga naj se kaj naučim? Kako naj »zapnem« kako novo informacijo? Kako za vraga naj se spremenim, da mi bo lažje živeti v lastni koži. A jaz postajam vedno večji slon!!!

In ker slon ni majhen…... Je viden, začnem sprva »lest v stol«. Tako slovensko je ne izstopati iz povprečja, jaz pa tam štrlim. Rilec maha direktno predavatelju pod nos, z levim bokom vedno bolj »tišim« v vodstvo, z desnim zabijam sodelavce  v zid, z repom pa opletam po dvorani. Ne samo, da štrlim z glavo…..jaz štrlim po vseh dimenzijah. Iz slona se spremenim v dihurja, ki šokiran, opraši  dvorano, kljub temu, da se trudim, da nebi. Če nebi, bi mi oči ven padle.  Ne meni nič ni smešno. Še manj pa mi je jasno kaj je drugim smešno? A jaz sem slon!!!

Meni ni smešno to, kar tip razlaga. Meni je to za zjokat. Meni je to alarm za prebujanje in to »na hard«.

Pa predavatelj usmeri pozornost »vem, da zdaj vsi razmišljate o tem kako in kdaj to drugi počnejo. Vaši sodelavci, partnerji, otroci, prijatelji, ….. Vse jih vidite. Kaj pa vi?«

In jaz še večji slon.  V bistvu je bil v moji glavi »hard metal rock«? Butne me. Na osnovi česa on sploh sklepa, da kdo razmišlja? V bistvu sem se spraševala ali sploh kdo razmišlja? Ali človek sploh kaj razmišlja,  če se trese od smeha? Pri vseh mojih znanjih in po vseh teorijah, ta smeh pomeni, da je predavatelj v njih uspel prebuditi emocijo – lastnega doživetje, enako ali podobno gledališki komediji, »stand up« nastopu ali nekaj takega. Jaz tam nisem videla nobenega razmišljanja!!!

V bistvu tip predava, da naj bomo odgovorne odrasle osebe, ki odgovarjajo za svoja dejanja, mi pa na polno, direktno njemu pred nosom padamo na izpitu. Kako? Smejimo se, in ko se smejimo ne ogovarjamo, temveč reagiramo.

A JAAAAA, jaz sem slon!!!! Jaz sem kralj slonov!!!! Tip stoji na odru, zelo doživeto izgovarja stavek za stavkom in nas postavlja v situacije v katerih se ne vedemo, kot odrasle osebe. In mi se še naprej ne vedemo kot odrasle osebe.

Z drugimi besedami, po kmečko, mi pove, da sem mentalno neuravnovešena oseba in da dovolim emocijam, da upravljajo z menoj in da imam ušesa, pa jih ne znam uporabljati, da dovolim, da moja preteklost definira mojo prihodnost ter, da nenehno SAMA sabotiram svoj lastni uspeh in razvoj.

Na kratko. Tip mi pove, da sem ena navadna debela lažnivka do same sebe. In jaz naj bi se smejala??? Smešno??? Ne, ne meni ni, meni to res ni smešno. A  jaz sem slon in pika.

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.

Nisem škrta, sem brez profita…..Bila!

Sovražite prodajo? Potem ste tudi vi vir uspeha za uspeh drugih.

Nisem bila škrta, ko se je  pojavila potreba po pomoči, znanju, nasvetu, nasmehu in/ali čustvu. Bila sem razsipna, ko je bilo potrebno dajati. A zdaj? Iskreno, vse sem postavila na glavo in zdaj je prav. 

                                                        Avtor slike: Vasja Grabner

Nisem bila škrta....... In to me jezilo. Ker nisem bila škrta tudi v izražanju emocij, me je to močno jezilo. Jeza je bila obilna, močna in živo rdeče barve. Živo rdeče barve? Relativno? Tako kot vse. Jeza, nasvet, nasmeh.

No, vrnimo se k bistvu. Jezi. Ne, napaka. Bistvo je v »neškrtosti« oz. razsipnosti. Če nebi bilo le-te, nebi bilo jeze. Torej? Misel mi uhaja k temu, da bi morala resno razmisliti o tem. O razsipnosti ali celo o nesebičnosti. Uuuuuu, preveč naenkrat. Bom tokrat o razsipnosti.

»Lepo je dati. In bolje, da ti daš, kot, da iščeš od drugih ali čakaš, da ti da nekdo drug.« Ja, to, so bile usmeritve, ki sem jih dobila, kot otrok. Lepo in nesebično od mojih staršev. Vzgajali so me v prijazno in prijetno osebo. In, ja uspelo jim je. Le!!!! Da tu je en močan »le«. Pozabili so na relativnost ali kot bi rekli ekonomisti upravljanje,  oziroma medicinci bi uporabili izraz doziranje. Ali pa relativnosti tudi sami  niso poznali in/ali znali. Ne bom sodila.

Se raje vrnem k bistvu, neškrtosti oz. razsipnosti. Nekega dne sem se srečala z relativnostjo. Kar mi je omogočilo, da pomoč, znanje, nasvet, nasmeh in čustvo ne dajem, vedno. Wauuuu. Nov svet.

Kako je bilo sprva neprijetno. No, spet sem prijazna in vljudna. Ne, ni bilo neprijetno. Še nobena vojna ni bila neprijetna. Bilo je grozno, strahotno in včasih tudi zelo mračno, kot srednji vek. Začeli so se pojavljati vsi notranji demoni, ki so zahtevali vljudnost in prijaznost, prijaznost in vljudnost, vljudnost in prijaznost, …... Vedno in povsod. Brezpogojno!

Še enkrat k bistvu. Vljudnost in prijaznost naj bi vračala vljudnost in prijaznost. Kje sem že to zasledila? Verjetno v Pepelki. No,  toda tudi v Pepelki ni vse vljudno in prijazno. Tudi tam so kršili pravila, navodila in ukaze. Tudi tam je bil »happy end« mogoč le z obvozom. Prav, pravilno, pravično? Ne vem, ne bom sodila.

Še enkrat k bistvu. Dajala sem. Razsipno. Tako kot so mi rekli, in ker nisem nič iskala, nisem nič dobila. V prijateljstvu, bila sem prijateljica, a prijateljev nisem imela. V odnosih, bila sem prijazna a prijaznosti nisem dobila. V poslu, bila sem sodelavka brez sodelavcev. V profitu, bila sem koristna brez lastne koristi.

Še zadnjič k bistvu. Bila za vir uspeha za uspeh drugih. Nesebično. Vedno in povsod. Kaj me je rešilo? Teorija relativnosti. Nehala sem dajati, vedno in povsod. Spoznala sem,  da je včasih potrebna tudi prodaja.

Sovražite prodajo? Potem ste tudi vi vir uspeha za uspeh drugih. Razmislite. 

Ko trčita dva coachinga .....

….spoznamo, da se za »neUSPEHOM« skriva USPEH.

Le, da ne vemo, kako se zavihteti preko »NE«.

Znanje s področja osnovne potrebe za preživetje – prehranski coaching in transakcijska analiza - teorija osebnosti, razkrivata način.  

Vodili vas bomo preko "NE", do osebnih ciljev, kvalitetnih partnerskih odnosov in uspešnih kariernih poti.

Lepo vabljeni na dan odprtih vrat. Predstavitev bo v sredo, 22.02.2017, ob 17.30.

Poleg INFO ure boste lahko deležni še mini analize telesa s posvetom, ogledali si boste naš klub, pogostili vas bomo z našim detox eliksirjem in še in še...

Prijave kar meni v inbox ali mail nadizin@prehranskicoaching.si.

Relativno in absolutno

Vse in nič. Bi rekla. In zadnje mesece sem intenzivno sledila pravičnosti. Rekla bi, da je absolutno relativna. Ja. Odvisno iz katerega zornega kota jo gledaš.

Kar je pravično po meni ni pravično po moji sestri. Kar je pravično po sestri ni za njene otroke, kar je pravično za njene otroke ni za njenega moža, kar je pravično za moža, ni za njegovega delodajalca, kar je pravično za delodajalca ni pravično za stranko, ….. In tako bi lahko zapeljali krog naokrog.

Pravičnost je relativna in subjektivna. 

Kot opazovalka družbe današnjega časa ugotavljam da je pravičnost privilegij moč. Moč pa lahko izhaja iz denarja, znanja ali socialne mreže. Lahko pa ima tudi kak drug vir. Pomembno je le da je ta vir močan in velik. Kot npr. maščevanje.

Absolutna pravičnost?  Bolj ko razmišljam, bolj sem prepričana, da je pravičnost pravljični junak. Včasih celo imaginaren pojem. Koga ali česa? No, to še nisem dognala.

Ne, da nimam teorije. Imam, ko razmišljam, resnično kopljem globoko, a ne, ne bom etiketirala. Morda si ne želim ubiti to pravljično bitje, ki ohranja človečnost v meni. Kljub temu, da me včasih prime, da bi jo najraje izkoreninila v sebi.

Pravičnost? V času odraščanja je bila pravičnost »junak« pravljic, zgodb in pripovedk. V realnem svetu je pravičnost »ovira« na poti do cilja.