sreda, 29. junij 2016

Moj r.d. bi morala praznovati moja starša

Vsako leto ene in iste zgodbe za rojstni dan. Vedno se najde nekdo, ki bi slavil, ker imam jaz rojstni dan. Čemu?

Diham, a to sem tudi včeraj delala, prebava deluje, noge mi tudi dobro služijo tako kot včeraj, čreva so na svojem mestu, možgani delajo na polno tako,  kot celo življenje, jem, pijem, težim, …..skratka nebi rekla, da sem nek presežek, da bi za to morala organizirati zabavo.  

Ok, že dolgo ne praznujem rojstnega dneva. Zakaj?  Ker pač ne morem biti vesela in praznovati na ukaz.
Moje mnenje je, če ima kdo razlog, da bi praznoval moj rojstni dan, sta to moja starša. Želela sta si otroka in ga dobila. Juuuuuhuuuuu. Nisem pa prepričana,  ali sem res to kar sta si želela? A otrok sem, pogosto še danes. V eno sem zagotovo prepričana, dolgčas jima ni bilo nikoli.

Sicer sem bila bolj ali manj, knjižni molj, a vse tiste knjige so mi budile domišljijo, tako, da so v moji glavi nastajala velika dramska dela, ki sem jih redno preizkušala na ubogem očetu in mami. No oče, ta je bil zelo strog, zato sem si ga zelo rada privoščila.

Spomnim se, ko mi je nekoč zaskrbljeno pristopil in poskušal ugotoviti, kaj je razlog moji zamišljenosti? Jaz pa, kot iz topa ustrelim: zaljubljena sem. V koga, bo očka vse uredil in jaz nazaj, ne moreš, ker je gospod poročen in ima dva otroka, rečem pri trinajstih.

Seveda je bila vse skupaj čista izmišljotina.  Očeta je skoraj kap. Slišati kaj takega od najstnice, si ne želi noben oče. Jaz v glasen krohot, on pa k mami, globoko dihajoč in jo prosit za sladkano vodo (ta je baje pomaga za srce ob takih šokih). In potem je sledil, meni, najbolj zabaven del. Ko ga je mati tolažila, pa kako ji lahko vedno nasedeš, veš, da ji spet dela domišljija on pa, ti ne veš ona je vsega zmožna.

In to ni konec. Ko je zadihal, sem bila klicana na zagovor.

Kdo je on?

Jaz resna, kot da stojim pred spomenikom padlih borcev.

Kdo je on?

Ah, pusti ga, naj vsaj on uživa v življenju, če je meni usojeno trpeti, sem nadaljevala svojo dramo.

Aaaaaaa to, da sem očeta našponala, to je pa bil razlog za žur. In ta dan bi lahko praznovala. Mogoče tudi izmišljeni rojstni dan. Ali dan sladkornih vodic J.

Hmmmm pa, če malo pomislim, mogoče tudi starša nimata pravega razloga za praznovanje. Dolgčas jima ni bilo, sta si pa verjetno želela normalnega otroka, kar pa jaz zagotovo nisem bila. In mislim da tudi danes močno odstopam od povprečja.

Za takega otroka bi morala prejemati pokojnino za posebne zasluge.


ponedeljek, 27. junij 2016

Nogomet, Moto GP in Neandertalci


Te dni me je v razmišljanju samo premetavalo. Ker sem se odločila, da bo knjiga do konca dopusta napisana se zame več ali manj vse dogaja na terasi. A tu in tam me glasovi okolice potegnejo iz sveta domišljije v realnost. Sosedje Hrvati se že cel dan pripravljajo na nogometno tekmo. To je »the dogodek« . Njihovo navdušenje me potegne, da pozorno začnem spremljati dogajanja.

S terase imam lep razgled na prostor za druženje.  Z zanimanjem opazujem. Toliko navdušenja. Moški skačejo okoli roštilja, seveda v družbi »Žuje« (pivo) in kompletna debata se vrti okoli tekme in tega kako bodo danes slavili. Medtem, ko ženski del populacije skrbi, da je vse na mizi. Hrana, in še ohlajene »žuje« in še prigrizki za po hrani. 
Opazim, da so tudi oprave navijaške. Ne manjkajo kockice. Tako v obliki dekliške oblekice, kot tudi v obliki ostalih navijaških rekvizitov. Vzdušje na vrhuncu in tudi po tekmi ostane na vrhuncu, le da na drugi, negativni, strani čustvene lestvice.

Tisti, ki niso navdušenci nogometa naslednji dan z zanimanjem spremljajo Moto GP. Tudi tu so priprave. Otroka spat, če pa že ne uspe zaspati, ga bomo pa navdušili. Spremljanje dirke z očijem je zelo zabavno J. In navijali bomo za Rossija. Kakopak, v družini naj ostane enotnost.

Otrok zaspi in oče se lahko sprosti in prepusti spremljanju dirke v deževnih pogojih. Očitno se je preveč sprostil ali pa je dež v Assnu deloval zelo uspavalno.

Tišina iz sobe v meni prebudi firbec. Res je, dež je deloval uspavalno na oba. Ujamem mučenje motoristov. V takem nalivu motoristična tekma. Človeka kar stisne. Pa odleti en in drug. Vsakič stisnem zobe in rdeča zastava. Končno, si mislim. Življenje je premagalo kapital. A ne za dolgo. Medtem se oče panično zbudi in…..ja, ja Rossi je še v igri, ga potolažim. In ne za dolgo, sledi razočaranje. Rezultat enak, kot pri sosedih Hrvatih, vzdušje na vrhuncu le, da na drugi, negativni strani čustvene lestvice.

Zanimivo je, da vedno po tekmi ali dirki sledi analiza. V smislu, kaj bi bilo, če bi bilo. Puuuuuuuhhhhh ali smo se sploh premaknili od neandertalca. Še vedno nas vodijo čustva. Meni samo ni jasno kaj tu komu ni jasno. Bemtiš, nogometaši in motoristi delajo svoje delo in potem mi vsi nekaj meljemo, kaj in kako bi morali opravljati svoje delo.

A si predstavljate, da bi vi opravljali svoje delo in bi potem cela Slovenija ali pa celo svet razpravljal o tem, kaj ste naredili narobe, brez, da bi pred tem sešili eno obleko (šivilja) , zgradili hišo (gradbeništvo), napisali elaborat (ekonomija , pravo), …ipd.  

Še vedno se dogajanja in informacije iz okolice ne prebijajo do razumskega dela naših možganov. Ne obsojam, vsak ima svojo zabavo. A ne razumem, da moje razpoloženje upravlja nekdo, ki dela svoje delo.

Nogomet, gledalcem je to zabava,  medtem, ko je nogometni igralec opravljal samo svoje delo, tako kot tisti motoristi.  Oddelal je svoje. Pogledam, vidim rezultat in zdaj grem naprej živeti. Ne vem, če bi jokala ali se smejala. Za vraga, zame je zmaga, ko uspem štiriletnico prepričati, da če ji pomagamo se bo prej nekaj naučila in če se prebijem skozi dan brez ……ravno v tem trenutku je gospodična pametna pogledala in svoje sobe in rekla. Ne vem kako si vidva to predstavljata, pred počitkom (popoldansko spanje) sem vedno jedla, danes pa ne. Pa vama samo povem, da bom verjetno lačna cel počitek.


No zame je zmaga, če se uspem prebiti skozi dan, brez, da bi mi štiriletnica uspela prebuditi občutek krivde. 

nedelja, 26. junij 2016

Kakšne se znebi štiriletnica


Večer ob morju. Večerno idilo kvarijo mušice in ostala leteča druščina. Moram priznati, da niso nič kaj prijetna družba. Sedem  in se odločim vpijati pogled s terase, ki je, moram priznati, vse kar potrebujem na dopustu. Voda, ki oddaja pomirjujoče zvoke in plutanje  čolničkov pa do jadrnic in jaht velikih. V  času strmenja se pred moje oči pripelje jadrnica, ogromna jadrnica. Poznavalci pravijo preko 24 m, jaz samo naivno verjamem, ko o kakšnih rečeh nimam pojma. Kaj pa bi lahko? Vzela meter in merila. Organ vida mi, da vedeti, da ni klasične velikosti in da je ogrooooomnaaa. Tako velika, da te zaboli.

Pa ne od foušije do plovila, temveč je foušija rezultat želje, da bi si enkrat lahko privoščila dva meseca na Jadranu.  Plovilo bi takoj vrnila nazaj. Si ne želim posedovati take premičnine. Si pa želim posedovati čas, da bi lahko dva meseca plula po Jadranu.  Dva meseca uživanja po mojem okusu. Plujemo, se ustavimo, plavamo, kaj pojemo in spijemo. V čas, med navedenimi aktivnostmi, pa kaj dobrega preberem in zapišem. No, medtem, ko ta ogromna jadrnica sidra na sredini zaliva, in jaz sanjarim o nedosegljivem, zaslišim tanek prodoren otroški glasek:

»Očiiiiii jaz pa vem zakaj so vse te mušice umrle v sveči«.

»Zakaj«?

»One niso vedele, da se bo njim zgodilo to isto, kar se je njihovim prijateljicam«.  (dobesedno ta stavek je izgovorila štiriletna deklica)  
       
Se spogledava. Ona pa nadaljuje: »Veš oči, če ena punčka pade in se poškoduje. Potem bi druga punčka morala paziti, ker bi morala vedeti, da je tam nevarno. In te mušice so mislile narobe. Ker niso bile pozorne, kaj se je zgodilo njihovim prijateljicam«? Je dete nadaljevalo z razlago. Modro razlago, bi rekla. Medtem, ko je zrla v oči svojega očija. V tistem trenutku je zgledala, kot najpametnejša punčka na svetu. Kot vsak drug otrok. 




Jaz sem ju opazovala, takoj zagrabila računalnik in si zabeležila to modrost. In kot vedno razmišljala. Pa ne prav dolgo. Kje in kdaj za vraga v procesu odraščanja se izgubi to modro razmišljanje? Kot bi rekla ena moja sodelavka ZKP (zdrava kmečka pamet) nas zapusti.  Mi odrasli smo kot mušice, brez pameti. En za drugim padamo na ene in iste fore. Potem pa sedemo v družbi kake opojne substance in en drugemu jamramo kako smo bogi.

Pa naj mi še kdo reče, da otrok nekaj ne ve.



petek, 24. junij 2016

Kako zgleda oglas za delovno mesto »Supermana«

Že dolga leta redno spremljam oglase. Pa ne vse po vrsti. Zanimajo me razpisi za prosta delovna mesta. Več ali manj preberem vse. Če iščejo peka, računovodjo, komercialista, frizerko ali pa top managerja. Zakaj?

Kaj pa vem. Iskanje sodelavca enačim z iskanjem partnerja. Pa ne dobesedno. A v tem najdem neko podobnost.
In danes je dan, ko je v moj mailbox spet padel »čudovit oglas«. Iščejo strokovnjaka za poslovno računovodstvo v večjem slovenskem podjetju.

Tako se išče sodelavca - Supermana:

Prednost imajo kandidati, ki imajo 5 let delovnih izkušenj in ustrezno izobrazbo, ter izkazujejo visoko sposobnost medsebojnega povezovanja različnih področij, so pri svojem delu timsko naravnani, izkazujejo visoko stopnjo razvojne usmerjenosti in natančnosti.

Zahtevane sposobnosti: zanesljivost in odgovornost, etičnost, samoiniciativnost, sodelovanje z drugimi, usmerjenost na stranko, čustvena inteligentnost, samostojnost, reševanje problemov, celovit pregled, govorna komunikacija, predstavitev, prepričljivost, koordinacija, raziskovanje, analitično mišljenje, pisna komunikacija, odločanje, izvirnost, organiziranje.
V zameno vam ponujamo strokovni in osebni razvoj. Osebni razvoj?????

20 sposobnosti. Še enkrat: 20 sposobnosti in ena od teh je, odločanje. Mislim, da je TA ključna. Nekdo se mora odločiti, katerih pet sposobnosti je ključnih. Drugače službo lahko dobi samo Supermen.

Tako se išče moža - Supermana:
Star, ne več kot 30 let. Izobražen in z lepo postavo. Zaželeno je, da ima vozilo, a ne vem pod NNV 30.000€ in naj ima svoje stanovanje, po možnosti vsaj dvosobno.

Osebnostne lastnosti:
Zelo dobro bi bilo, če bi imel smisel za humor, tako da bi me nasmejal vsak dan in da zna kuhati Da je družaben in da me zna poslušati in tudi tu in tam kdaj presenetiti. Da zna poskrbeti zame, da je urejen  in romantičen. Da je samostojen in ni mamin sin. Na živce mi gredo vsi tisti, ki vsak teden kličejo mamo. In seveda, da je odločen,da ni zapečkar, da je moderen in da se zna postaviti zame. Prav tako pa bi bilo fino če bi znal kaj popraviti. Vsaj tiste manjše stvari.
Jaz bi pa skrbela za vse ostalo.
Tako kot vedno ne bom sodila, a nič ne razumem. Zato samo vprašam: In kaj je ostalo?

Vidite podobnost?

Ob takem branju in poslušanju se vedno spomnim risanke Barbapapa: Hip hip hip strašni trik in sem kdor hočeš in kar hočeš.









četrtek, 23. junij 2016

Ko zmanjka elektrike, sem lahko tvoja teta, hči, mama samo…….

Običajno dan začnem s kavico. Uf, lažem. Vedno dan začnem s kavico. Še preden vtaknem zobno krtačko v usta je že voda na štedilniku. Vse ostalo ni pomembno. Kava. Jutro brez kave bi rekla, da je kot pizza brez sira ali ketchupa. Nenormalna, bi rekel moj nečak J. Jaz pa bi rekla drugačna , personalizirana.

Ko se zbudim,  je moj gospod že pripravil ta napitek. Rano prav sladek in ravno prav izrazitega okusa. A tokrat me počaka z informacijo:«Smo brez elektrike«. »Hmmm, pa nič bom pa kavo spila«, usekam. Zelo očitno, da brez razmišljanja L.

Ne nočete vedeti, kako me je ta moški osebek pogledal. Ne vem kako lahko od mene pričakuje, da bi brez kave povezala elektriko in kavo. No njemu je to logično. Meni pa brez kave nič ni logično. Še manj pa kako bi začela jutro. Tudi to mi ni logično, da pač če ni kave lahko dan začnem z zajtrkom. 

Bilo bi logično. A kako naj vem, kaj je logično, če očitno mojo logiko prebudi kava.

Kaj pa če bi šla na kavo, nadaljujem še vedno z očitnim pomanjkanjem logike. 

Lili, tudi v lokalu kuhajo kavo na elektriko.

Ja a verjetno imajo tudi plin pa bodo turško naredili. Sem se na vse pretege trudila dobiti substanco, ki bi mi pomagala zbuditi logiko.

Hja, ko si ženska želi in je moški prijazen se zgodi tranzit v bližnji lokal. Pogledujem po mizah. Vse polno raznih stekleničk. Rumene, oranžne, rdeče, mehurčkaste nikjer pa šalic za kavo. Ne dam se, vem da obstaja rešitev. Vedno delujem na enak način. Vztrajno. Ahaaaaa, v enem od treh lokalčkov pa opazim šalice za kavo na mizi. Tja. Sedem in gledam v natakarja, kot kužek v moje kosilo.

Pristopi natakar. Prototip mlade podobe v Dalmaciji. Zelo mlad in zelo čeden. Usločen hrbet in izbočena zadnjica. Premika se počasi. Dvigne nogo in potem imaš občutek, da čaka neko silo, da jo premakne naprej (lahko je tudi veter) in jo počasi spusti na tla. Pa se vse skupaj ponovi in to dela tako dolgo, dokler sem pred njim samo jaz.

Še pred njegovim specifičnim pogledom, ki namesto besed sprašuje »kaj bi?« rečem: Jaz bi kavico.

A, gospa ne bo šlo, ni elektrike.

Se ne dam, videla sem, da imajo tisti gospodje šalice za kavo na mizi.

A to, to je moja mati skuhala na štedilniku turško kavo.

No pa naj jo še meni skuha, se nasmehnem, kot mali otrok,ki hoče še en sladoled.

Ne bo šlo, to je kuhala samo za strica in mojega bratranca.

Zakaj, a pijeta posebno kavo. No če bo pa materi lažje skuhati turško kavo še za naju, sem lahko tudi jaz vaša teta.

No pa mi je uspelo. Nasmehne se. Celo bi rekla, da se nasmeji. In v svojem »hitrem« slogu odjadra nazaj v lokal. Verjetno k mami.

Jaz pa nadaljujem z opazujem. Še vedno analiziram njegovo gibanje.  Ta dalmatinsko usločen hrbet. Če bi risali črko »S« bi bil spodnji del črke »S« zelo trebušast. In verjetno se giblje zato tako počasi, ko je na kopnem. V vodi se bolje znajde. Sem prepričana. No medtem, ko jaz analiziram njegovo obliko telesa, se ta mlada dalmatinska podoba prikaže. Mama me je vzela za sestro, mladi natakar za teto in kava gre počasi proti nama. Noro, vam povem tisto šalico sem zagrabila, kot odvisnik. Ja odvisnik. Uuuuuupsss. Sem odvisnik?


No verjetno sem. Spet lažem. Ne verjetno, temveč sigurno. Toda odvisnik od koga ali česa? Kave? Elektrike? Ali logike? Še dobro, da imam ves čas tega sveta, da to ugotovim. Čeprav imam občutek, da se bom vrtela okoli te uganke, kot se vrtijo tisti, ki ne vedo, kaj je bilo prej, kokoš ali jajce?

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.

torek, 21. junij 2016

Zakaj ne verjamem v »srečo«


Imaš srečo, ker si upaš izraziti svoje mnenje, pred tem dolga pot do razumevanja samospoštovanja in spoštovanja.

Imaš srečo, da vedno najdeš zanimivo idejo, pred tem toliko na videz nepomembnih opažanj, ki jim drugi sploh nebi pripisali pomen.  

Imaš srečo, da znaš tako zanimivo pripovedovati, pred tem dolga leta trdega dela na močni samopodobi.

Imaš srečo, da toliko znaš, pred tem toliko radovednosti, raziskovanja in učenja.

Imaš srečo, da te imajo ljudje radi, pred tem dolgoletno učenje poslušanja, da v še tako hudi kritiki znam zaznati pozitivno stran človeka, situacije ali predmeta.

Imaš srečo, da si tako visoka, pred tem toliko prejokanih noči, ker sem tako drugačna od sovrstnikov.

Imaš srečo, da imaš toliko prijateljev, pred tem veliko zaupanih skrivnosti, ki sem jih znala zadržati samo zase in upravičiti njihovo zaupanje.

Imaš srečo, da veliko stvari razumeš, pred tem na tisoče vprašanj, na katere sem iskala odgovore.

Imaš srečo, da si tako kreativna, pred zadnjim, končnim izdelkom, ki ga vi vidite zavrgla 1000 drugih izdelkov.

Imaš srečo, da znaš tako učinkovito odgovarjati, pred tem zanetila 1 mio prepirov.

Imaš srečo da tako lahkotno spoznavaš ljudi, pred tem dolgoletni dvoboji z lastno sramežljivostjo.

Imaš srečo, da te ni strah, preden sem se odločila soočiti s strahom na tisoče izgubljenih priložnosti.

Imaš srečo, da si taka.

Tako zelo posplošen izraz »Si pa imel/a srečo.« Toda ali se vam je kdaj zgodilo, da vem je kdo pojasnil pot do srečnega dogodka? Da bi vam razložil to svojo pot? Da bi podrobno opisal vse padce, vse zavrnitve, vse neprespane noči, vsa obupovanja, vse občutke, ki posameznika preplavijo, ko ga oklofuta zavrnitev, sram ali posmeh?  Če jih vprašate: kako ti je uspelo, se ponavadi rahlo nasmehnejo, dvignejo roke in dodajo kako šaljivo domislico. Le zakaj?

Ljudje neradi priznavamo svojih slabosti. Ljudje ne pojasnjujemo svojih dvomov, neprespanih noči, solza, jeze, negativnih presenečenj. Ljudje smo pred drugimi radi lepi (urejeni), pametni in uspešni.

Ne, ne verjamem v srečo. Ker nisem imela sreče, temveč voljo do dela, učenja in treninga. In to ni samo moja zgodba, to je zgodba vseh za katere smatramo, da so imeli srečo.

Torej je za »srečo« v tem pomenu potrebno dvoje, volja, v psihološkem pomenu in v fizičnem pomenu,  delo, karkoli že to pomeni (učenje, risanje, krojenje, programiranje, pogovarjanje, prijavljanje,  pisanje, …). A pozor, to ni univerzalna formula. Potrebno je včasih povečati intenzivnost volje in upočasniti delo, včasih pa obvladovati voljo in okrepiti ali celo spreminjati način dela. Eno pa je gotovo, ne čakajte na srečo. Vsaj jaz še nisem spoznala nikogar, ki bi imel slepo srečo…..Dovolim, popravite me.


"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.

ponedeljek, 20. junij 2016

Kako vzgojiti avto gumo


Jutro. Tako kot običajno, ko me budilka vrže v dan. Zmedena. Tuš edina budnica, ki vrže telo v pogon. Sledi jutranja rutina, ki me kot robota nosi od kave do omare pa v hladilnik  in me izpljune v nov delovni dan.

Avto. Star a zabrni, ooooo ja moja manekenka, kot ljubkovalno imenujem staro prijateljico, brni. To je uspeh. Bi jo zamenjala? Mah danes bi jutri nebi. Z manekenko sva obrnili veliko kilometrov, pogoltnili cisterno goriva in spoznavali trdnost ograj, okrasnih lončkov in tudi garažnih stebričkov. Pa kaj, ugotovili sva, da so bolj trdni, midve pa zaznamovani z brazgotinami, ki nama budijo nasmeh na obrazu. Ja veliko je teh nespretnih doživetij.

To jutro »manekenka« ni enako mehko zapeljala v prvi ovinek. Trdo in togo je vlekla v nasprotno smer. Ustavim in ja…..manekenka brni , malce bolj glasno, kot njene mlajše kolegice a brni enakomerno. Izstopim in ugotovim, da se je prednja guma odločila malce boj zbližati  z asfaltom. No malce bolj bi bilo neprimerno. V celoti, se mu je približala in se prilepila nanj, kot jaz, ko se po napornem delovniku »razlepim« po vsej  širini kavča.

Pnevmatika (v nadaljevanju guma) je adijo, kaput. Spremenila obliko, kar pomeni, da kotaljenje ni mogoče. Telo je budno, a možgani…. Ejjj možgani moji dobro jutro. Jaaaaa, aja. Asistenca. Signal za glas, klic in pridejo. 

Strici, ki znajo in ne razmišljajo o zlomljenem nohtu. Prijazni. Vedno. Vesela, da ti zavarovalničarji razmišljajo ciljno usmerjeno…..takrat, ko telo in um nista sinhronizirana in ko padem v področje, ko bi lahko naredila veliko več škode, od male praske ali celo več njih. Avto asistenca. Vleka na klic in manekenka, jaz in stric prevoznik k vulkanizerju, ki še dobro ni začutil okus jutranje kave.

Stric vulkanizer  vesel kot trobenta, zgovoren, dinamičen. Mislim, da ne potrebuje kave. Je pač tak. Vzame stvar resno, odstrani »špičast« tujek iz moje gume. Vse skupaj zgleda kot malo manj nežen kirurški poseg. Popravilo steče. Guma dobi prvotno obliko. Jaz veliko dozo smeha in temu sledi navodilo: Evo gospa, zdaj pa se usedite in počakajte 20 min.

Aja se mora malo skupaj vzet, da bom varna na cesti, poskusim združiti navodila z mojo logiko. Ponavadi lepilo potrebuje nekaj časa da »zadiha« na vsa pljuča (prime po domače).

Ne, gospa blagajna še ne dela. Aktivacija blagajne je odvisna od delavnika delavnice. Je pač tako, rad pomagam, a zdaj je tako, da bo za račun potrebno poklepetati, ker pač , urad tako »zahteva«. 

Aktivacija blagajne je odvisna od delovnika delavnice. In če vam pomagajo ob dveh zjutraj ste lahko srečni, da guma opravlja svojo funkcijo, v nadaljevanju pa lahko greste domov taksijem ali pa z gospodom vulkanizerjem klepetate do začetka obratovanja blagajne.


Guma moje manekenke ne pozna pravil in ne delovnega časa. Kaj naj se pritožujem? Verjetno sem nekje v procesu vzgoje gume zgrešila.  Kakorkoli, če kdo ve, kako vzgojiti gumo, naj mi sporoči.    


"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.

sreda, 01. junij 2016

Ne vem zakaj se nam vsem tako mudi, je rekla….

Petrol črpalka. Trzinska obvoznica v smeri iz Ljubljane proti Domžalam. Verjetno ima neko »uradno« ime a jaz jo imenujem »črpalka razvad«. Vsak ima svoje razvade. Čokolada, cigareti, osvežilne pijačke, dišavice, slani prigrizki, …. Pač, karkoli si posameznik izbere.

V večernih urah, ko se utrujena vračam proti domu se v meni pojavi sla po…… No ne bom o vseh razvadah. Naj vas ne uspavam, a ena od pogostih razvad so gumijasti medvedki. Njam. Morda utrujenost zahteva sladkor, ali pa je tu užitek grizljanja barvnih medvedkov, ne vem, vem samo, da jih telo zahteva J.  In če moje telo ne ve kaj potrebuje, potem res ne vem kdo bo vedel. Tako daaaaaa.

No medtem, ko sem se zamišljeno posvečala nakupu »razvad« sploh ne opazim zaposlenih. Ne vzpostavljam očesnega stika. Lahko rečem, da iz mene, v obliki glasovnih sporočil izstopajo samo kratke stavčne zloženke, obarvane samo s formalno vljudnostjo. Plačam. Hiter pogled čez rame, »ah ni nikogar v vrsti zato lahko mirno pospravim«, izgovorim na glas. In me preseneti komentar uslužbenke: Seveda, saj sploh ne vem zakaj se nam vsem tako mudi?

Wauuuu. Zbudi me, predrami. Sleče z mene tisto formalno vljudnost. Po 12 urnem delovniku celo nasmeh nariše na moj obraz. Jo pogledam. Prvič. Mlada, prijazna in nasmejana. Z rahlo stisnjenimi očmi, ki se smejijo nekako hudomušno, zvedavo in dostopno. Celo preveč dostopno za ta hitri svet.
Tema za razmišljanje. Res, zakaj se nam vsem tako mudi?

Kaj sem danes naredila mirno in počasi? Čemu sem se posvetila v tolikšni meri, da bi uživala v tem? Da bi začutila trenutek in izkušnjo. Komu sem namenila več kot formalno vljudnost, pogovor o dejstvih, ki so ali bi morala biti? Kako okolica deluje name? Name,  ki sem v osnovi razmišljujoča in umirjena oseba.

V celoti sem se posvetila elementom v procesu nakupa. Ko kupujem, karkoli si vzamem čas. Si ogledam, preberem, razmislim. Vzamem si čas za odločitev za ali proti nakupu. Po nekih svojih kriterijih, ki……mah niti niso pomembni.

A zadnja faza v procesu nakupa je …… . Kako bi jo poimenovala: »zdravo in čao«. Razmišljam, ko sem med policami, me artikli po policah sistematično vodijo k novim in novim nakupnim odločitvam, potem me »pozove« blagajna, kjer me stisnejo skozi »bip-bip« zvoke, zasujejo z artikli, ki sem jih skrbno izbrala in ki imajo zame uporabno vrednost - mi nekaj pomenijo. A je tisti »bip bip« tako intenzivno hiter, da me je ob hitrosti premetavanja skrbno izbranega blaga, strah, da ga ne poškodujejo in potem,  »zdravo in čao«. Prisilili so me k novi navadi. Popolnoma nezavedno so mi vsilili navado,  ki bi ji moj učitelj za fiziko rekel »furjanje«. Nisem ponosna, da jim je to uspelo.

Nazaj na »črpalko za razvade«. Tisto prijazno žensko bitje, z zvedavimi očmi. Me je "poklicalo" nazaj. »Sej ne vem zakaj se nam vsem tako mudi?«, je signal za budnico.

Mlada dama, hvala za opozorilo. Hvala za res lepo nakupno izkušnjo. Od prve do zadnje faze. Hvala za človečnost. Hvala za razmišljanje in hvala za dovoljenje biti človek. Človek v času, ko se vse odvija prepočasi, le ura se vrti prehitro.  


Tudi sama ne vem kdaj jim je uspelo izničiti profesorja fizike in njegov pameten nauk? Furjasta? 

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.