Koliko pa vi zaslužite

Tako in drugače skoraj vsi merimo svoj zaslužek v denarju. Še v pogovornem jeziku rečemo: pridejo dinarčki. Verjetno ta valuta naše preteklosti še dolgo ne bo izpuhtela. Zvesto jo prenašamo iz roda v rod. No, nič ni narobe z zgodovino. Če izbrišemo zgodovino, ne bomo nikoli vedeli kje smo bili in kje smo zdaj. Tudi temu lahko rečemo zaslužek. No, a to ni tema mojega tokratnega razmišljala. Naj se valuta prenaša iz  roda v rod. Količina, le ta je izziv. Kako iz roda v rod povečati količino izraženo v valuti. Zaslužiti.  

Avtor: Vasja Grabner

Koliko pa ti zaslužiš? Joj, samo tega ne sprašuj. To je tabu tema. Ups, ne to pa ne. O tem se ne govori. In potem je cel kup zafrustriranih posameznikov, ki ne govorijo o problemu, želijo si pa rešitev. Kako lahko nekaj rešiš, če sploh ne veš, da je problem. Oziroma, kje je problem, če sem bolj natančna.

Mnogi pravijo, da nič ne zaslužijo. Oni delajo zato da plačujejo. In ko potegnejo črto ni zaslužka. Nič ne ostane. Nič se ne plemeniti.

Hmmm,  in tu je moj material za raziskovanje in razmišljanje. Zakaj postavljamo vprašanje,  kaj pa delaš? Rišem, vozim, učim, zidam, … Odlične odskočne deske za zaslužek. Ne vem, samo razmišljam. Jaz, ki si vedno želim poiskati napako v sami osnovi. Pa naj bo ta osnova v delu ali posamezniku. In tu, na tej točki ugotavljam, da bi bilo potrebno prestrukturirati vprašanje.

Vprašanje se nebi smelo glasiti: Kaj pa ti delaš temveč, kaj pa ti prodajaš? Čudno in nesmiselno boste rekli, saj niso vsi zaposleni v prodaji? Da, drži, toda vsi prodajajo. Kakorkoli obrnem, tisti ki vozi, riše, uči ali zida, prodaja svoje znanje. In če nič ne zasluži potem ne zna prodati svoje znanje. No, ne na meni začet izvajati voodoo obred, jaz samo razmišljam.

V bistvu me moti to, da (si) ne postavljamo velikih vprašanj. To so težka vprašanja, a odgovori na ta vprašanja nosijo zaslužek.

Kaj pa ti prodajaš? Ja, to je veliko vprašanje. Eno največjih in najbolj pomembnih, če želiš zaslužiti in ne delati zato, da plačuješ.  Ko zaključimo določeno vrsto izobraževanja nismo edini s tovrstno izobrazbo. Zato ne moremo prodajati samo in izključno znanja in izobrazbe. Temveč prodajamo tisto posebnost, ki je samo nam lastna. Torej, kaj prodajaš poleg izobrazbe?

Če ne znaš odgovoriti na to vprašanje ne boš nikoli zaslužil. Tisti, ki so zaslužili, vedo kako prodati, tisto, kar je njihova posebnost predvsem zato, ker so si zastavili veliko vprašanje in zmogli toliko poguma, da so si odgovorili. Iskreno. Odgovorili so edini osebi na tem svetu do katere so lahko 100% iskreni in jim ne bo zamerila, jih odpustila ali pa znižala zaslužek. Sebi.

Postavite si veliko vprašanje, nihče razen vas ne bo vedel. In odgovor boste vedeli samo vi. Kaj z odgovorom? Prodajte ga, nehali boste plačevati položnice in začeli boste služiti.

Ko zmanjka elektrike, sem lahko tvoja teta, hči, mama samo…….

Običajno dan začnem s kavico. Uf, lažem. Vedno dan začnem s kavico. Še preden vtaknem zobno krtačko v usta je že voda na štedilniku. Vse ostalo ni pomembno. Kava. Jutro brez kave bi rekla, da je kot pizza brez sira ali ketchupa. Nenormalna, bi rekel moj nečak J. Jaz pa bi rekla drugačna , personalizirana.

Ko se zbudim,  je moj gospod že pripravil ta napitek. Rano prav sladek in ravno prav izrazitega okusa. A tokrat me počaka z informacijo:«Smo brez elektrike«. »Hmmm, pa nič bom pa kavo spila«, usekam. Zelo očitno, da brez razmišljanja L.

Ne nočete vedeti, kako me je ta moški osebek pogledal. Ne vem kako lahko od mene pričakuje, da bi brez kave povezala elektriko in kavo. No njemu je to logično. Meni pa brez kave nič ni logično. Še manj pa kako bi začela jutro. Tudi to mi ni logično, da pač če ni kave lahko dan začnem z zajtrkom. 

Bilo bi logično. A kako naj vem, kaj je logično, če očitno mojo logiko prebudi kava.

Kaj pa če bi šla na kavo, nadaljujem še vedno z očitnim pomanjkanjem logike. 

Lili, tudi v lokalu kuhajo kavo na elektriko.

Ja a verjetno imajo tudi plin pa bodo turško naredili. Sem se na vse pretege trudila dobiti substanco, ki bi mi pomagala zbuditi logiko.

Hja, ko si ženska želi in je moški prijazen se zgodi tranzit v bližnji lokal. Pogledujem po mizah. Vse polno raznih stekleničk. Rumene, oranžne, rdeče, mehurčkaste nikjer pa šalic za kavo. Ne dam se, vem da obstaja rešitev. Vedno delujem na enak način. Vztrajno. Ahaaaaa, v enem od treh lokalčkov pa opazim šalice za kavo na mizi. Tja. Sedem in gledam v natakarja, kot kužek v moje kosilo.

Pristopi natakar. Prototip mlade podobe v Dalmaciji. Zelo mlad in zelo čeden. Usločen hrbet in izbočena zadnjica. Premika se počasi. Dvigne nogo in potem imaš občutek, da čaka neko silo, da jo premakne naprej (lahko je tudi veter) in jo počasi spusti na tla. Pa se vse skupaj ponovi in to dela tako dolgo, dokler sem pred njim samo jaz.

Še pred njegovim specifičnim pogledom, ki namesto besed sprašuje »kaj bi?« rečem: Jaz bi kavico.

A, gospa ne bo šlo, ni elektrike.

Se ne dam, videla sem, da imajo tisti gospodje šalice za kavo na mizi.

A to, to je moja mati skuhala na štedilniku turško kavo.

No pa naj jo še meni skuha, se nasmehnem, kot mali otrok,ki hoče še en sladoled.

Ne bo šlo, to je kuhala samo za strica in mojega bratranca.

Zakaj, a pijeta posebno kavo. No če bo pa materi lažje skuhati turško kavo še za naju, sem lahko tudi jaz vaša teta.

No pa mi je uspelo. Nasmehne se. Celo bi rekla, da se nasmeji. In v svojem »hitrem« slogu odjadra nazaj v lokal. Verjetno k mami.

Jaz pa nadaljujem z opazujem. Še vedno analiziram njegovo gibanje.  Ta dalmatinsko usločen hrbet. Če bi risali črko »S« bi bil spodnji del črke »S« zelo trebušast. In verjetno se giblje zato tako počasi, ko je na kopnem. V vodi se bolje znajde. Sem prepričana. No medtem, ko jaz analiziram njegovo obliko telesa, se ta mlada dalmatinska podoba prikaže. Mama me je vzela za sestro, mladi natakar za teto in kava gre počasi proti nama. Noro, vam povem tisto šalico sem zagrabila, kot odvisnik. Ja odvisnik. Uuuuuupsss. Sem odvisnik?

No verjetno sem. Spet lažem. Ne verjetno, temveč sigurno. Toda odvisnik od koga ali česa? Kave? Elektrike? Ali logike? Še dobro, da imam ves čas tega sveta, da to ugotovim. Čeprav imam občutek, da se bom vrtela okoli te uganke, kot se vrtijo tisti, ki ne vedo, kaj je bilo prej, kokoš ali jajce?

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.

S posluhom do dobička

Motivacija kot investicija. Ja ali ne? Najprej naj pomislim, kaj je to motivacija? Motivacija nekako pomeni gibati se, če to iz izvirne latinščine vržemo v slovenščino. Dobro. Razumem. To je tisto, kar sem dobila doma, ko je mati rekla: Lili uči se, v nasprotnem boš delala v tovarni tako kot jaz.

Sramotno? Ne. So pa bili časi, ko sem preživljala čas v istem delovnem okolju, kjer je moja mati zaslužila pokojnino. Študentsko delo pač. Ni važno kaj, le da zaslužiš za počitnice.

Tudi delo mi ni nikoli smrdelo. Pač delaš, kar delaš. Tudi to so me doma naučili, da nobeno delo ni sramotno. A me je nekaj v tem delovnem okolju zelo motilo. Hrup. Tovarna v kateri so izdelovali konzerve. Hrup, grozno glasen hrup. Tako glasno, da tudi svojih misli nisem slišala.

Omemba tovarne je v meni vedno prebudila grozno neprijeten občutek, ki ga je v meni pustil tisti glasen hrup. In pri meni je ta motivacija: »Uči se v nasprotnem boš delala v tovarni«, delovala. Pa ne zato, ker bi bilo to delo sramotno, temveč zato, ker me moti hrup in tako je še  danes. Ko grem na dopust, na kavo ali na sprehod bom vedno izbrala mesto, kjer ni hrupa. In če povzamem na kratko, če me nekdo želi motivirati, po domače brcniti v rit , je hrup pri meni ena od pravih tarč. Obljubi mi nekaj, kjer bodo zvoki, ki me ne motijo in velja, dogovorjeno, vse bom storila……

Torej, da motivacija obrodi sadove, mora biti ciljno usmerjena. Kako to vemo? Enostavno, da spoznamo svoje sodelavce. Spoznamo pa jih, če jih poslušamo in aktivno slišimo tisto, kar nam pripovedujejo.

Kje imam čas za to? Hmmm, res, priznam čas je danes dragocen, a tako izgubljate dobiček. Kako? Poglejmo. Imate sodelavca, ki ga slišite reči: »To ni moje delo!«

Kaj boste? Trditev razumeli, da je len? Lahko. Bolj profitabilno bi bilo ugotoviti, zakaj je to izgovoril? Možnosti je veliko: Morda ne zna (znanje), morda je v časovni stiski (organizacijske sposobnosti), morda misli, da ni sposoben (samopodoba) ali pa tudi to, da ni plačan za to delo (finance).

Če aktivno poslušamo, ugotovimo,  da je lahko vzrok pomanjkanje znanja, organizacijskih sposobnosti, nizka samopodoba ali ekonomski vidik. Zakaj je to dobro ugotoviti. Ker je ceneje za vsakega delodajalca.

No, naj se vsak odloči sam. Obdržati nemotiviranega zaposlenega, ki ne samo, da ne dela, temveč poleg vsega ustvarja tudi negativno vzdušje ali se naučiti aktivno poslušati in zaznavati zaposlenega.

Torej je moja mati investirala. Svoj motivacijski stavek je usmerila in zadela. A takrat ni vedela kaj dela in ni vedela zakaj ta stavek pri meni deluje. Ni se spuščala v to, ni analizirala.  Tudi jaz nisem.

Skozi življenje se je ta motivacija spremenila v samomotivacijo. Z leti sem spoznala, da je pri meni  hrup zelo pomemben vzvod. Storila bom vse, da se mu le izognem.  

Torej, kako investirati v motivacijo? Kako motivirati zaposlene? Potrebno je znati izbrati pravo tarčo in takrat se investicija povrne. Vedno. Preverite, splačalo se vam bo.

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.