Moj r.d. bi morala praznovati moja starša

Vsako leto ene in iste zgodbe za rojstni dan. Vedno se najde nekdo, ki bi slavil, ker imam jaz rojstni dan. Čemu?

Diham, a to sem tudi včeraj delala, prebava deluje, noge mi tudi dobro služijo tako kot včeraj, čreva so na svojem mestu, možgani delajo na polno tako,  kot celo življenje, jem, pijem, težim, …..skratka nebi rekla, da sem nek presežek, da bi za to morala organizirati zabavo.  

Ok, že dolgo ne praznujem rojstnega dneva. Zakaj?  Ker pač ne morem biti vesela in praznovati na ukaz.

Moje mnenje je, če ima kdo razlog, da bi praznoval moj rojstni dan, sta to moja starša. Želela sta si otroka in ga dobila. Juuuuuhuuuuu. Nisem pa prepričana,  ali sem res to kar sta si želela? A otrok sem, pogosto še danes. V eno sem zagotovo prepričana, dolgčas jima ni bilo nikoli.

Sicer sem bila bolj ali manj, knjižni molj, a vse tiste knjige so mi budile domišljijo, tako, da so v moji glavi nastajala velika dramska dela, ki sem jih redno preizkušala na ubogem očetu in mami. No oče, ta je bil zelo strog, zato sem si ga zelo rada privoščila.

Spomnim se, ko mi je nekoč zaskrbljeno pristopil in poskušal ugotoviti, kaj je razlog moji zamišljenosti? Jaz pa, kot iz topa ustrelim: zaljubljena sem. V koga, bo očka vse uredil in jaz nazaj, ne moreš, ker je gospod poročen in ima dva otroka, rečem pri trinajstih.

Seveda je bila vse skupaj čista izmišljotina.  Očeta je skoraj kap. Slišati kaj takega od najstnice, si ne želi noben oče. Jaz v glasen krohot, on pa k mami, globoko dihajoč in jo prosit za sladkano vodo (ta je baje pomaga za srce ob takih šokih). In potem je sledil, meni, najbolj zabaven del. Ko ga je mati tolažila, pa kako ji lahko vedno nasedeš, veš, da ji spet dela domišljija on pa, ti ne veš ona je vsega zmožna.

In to ni konec. Ko je zadihal, sem bila klicana na zagovor.

Kdo je on?

Jaz resna, kot da stojim pred spomenikom padlih borcev.

Kdo je on?

Ah, pusti ga, naj vsaj on uživa v življenju, če je meni usojeno trpeti, sem nadaljevala svojo dramo.

Aaaaaaa to, da sem očeta našponala, to je pa bil razlog za žur. In ta dan bi lahko praznovala. Mogoče tudi izmišljeni rojstni dan. Ali dan sladkornih vodic J.

Hmmmm pa, če malo pomislim, mogoče tudi starša nimata pravega razloga za praznovanje. Dolgčas jima ni bilo, sta si pa verjetno želela normalnega otroka, kar pa jaz zagotovo nisem bila. In mislim da tudi danes močno odstopam od povprečja.

Za takega otroka bi morala prejemati pokojnino za posebne zasluge.