Jaz sem slon, en debel slon....

Če slučajno niste vedeli,  kako v realnosti zgleda to, da ste slon v trgovini s porcelanom? Jaz sem bila. Včeraj. Na predavanju. Odličen predavatelj, vrhunski nastop, fenomenalna vsebina, cel performans.

Sedim v dvorani, predavatelj vrhunsko predstavlja vsebino. V uvodnem delu takoj močno pritegne pozornost – pove, da mu ni mar kaj si mislimo in koliko nam bo všeč. Da je lepo, da imamo vprašanja, a to je naš problem. Da smo tam, da poslušamo. Vprašanja? No le ta bo dovolil, ko jih bo dovolil. Šok!!! Dosegel je svoje…vsi ga gledamo z odprtimi očmi kot, kaj pa je zdaj to?

Zadevo zapleta in poglablja, vsako stvar ponazori s primerom za zjokat. Dobesedno za zjokat!!! Ker jasno odigra primere, dialogov, ki se odvijajo v realnem življenju. Nič novega.

No in se začne moja drama. Po meni bi se morali po vsem slišanem dobro zamisliti,  a dvorana slušateljev,  v smeh. Jaz pa v šok. Takrat se začne moja transformacija v slona.  Tip mi razlaga kak butelj sem, ko se na določene situacije odzivam z enimi in istimi vzorci (in ima prav), dvorana pa v smeh. Ma kakšen smeh?? Glasen brezglav krohot.  Jaz???? Gledam okoli sebe in se ne morem načuditi. Sej veste tisti občutek, ko izstopite iz »busa« na napačni postaji in pred seboj pričakujete knjižnico, tam pa trgovina z gradbenim materialom!!!! Gledam in ….sploh ne vem kaj se dogaja.

Sledim vsebini. Pozorno, res pozorno. Pa kako naj drugače, če tip nenehno ponavlja » vsaka odrasla oseba ve…..«. In jaz poslušam, kot odrasla osebe. Resno! Ker drugače ne vem kako za vraga naj se kaj naučim? Kako naj »zapnem« kako novo informacijo? Kako za vraga naj se spremenim, da mi bo lažje živeti v lastni koži. A jaz postajam vedno večji slon!!!

In ker slon ni majhen…... Je viden, začnem sprva »lest v stol«. Tako slovensko je ne izstopati iz povprečja, jaz pa tam štrlim. Rilec maha direktno predavatelju pod nos, z levim bokom vedno bolj »tišim« v vodstvo, z desnim zabijam sodelavce  v zid, z repom pa opletam po dvorani. Ne samo, da štrlim z glavo…..jaz štrlim po vseh dimenzijah. Iz slona se spremenim v dihurja, ki šokiran, opraši  dvorano, kljub temu, da se trudim, da nebi. Če nebi, bi mi oči ven padle.  Ne meni nič ni smešno. Še manj pa mi je jasno kaj je drugim smešno? A jaz sem slon!!!

Meni ni smešno to, kar tip razlaga. Meni je to za zjokat. Meni je to alarm za prebujanje in to »na hard«.

Pa predavatelj usmeri pozornost »vem, da zdaj vsi razmišljate o tem kako in kdaj to drugi počnejo. Vaši sodelavci, partnerji, otroci, prijatelji, ….. Vse jih vidite. Kaj pa vi?«

In jaz še večji slon.  V bistvu je bil v moji glavi »hard metal rock«? Butne me. Na osnovi česa on sploh sklepa, da kdo razmišlja? V bistvu sem se spraševala ali sploh kdo razmišlja? Ali človek sploh kaj razmišlja,  če se trese od smeha? Pri vseh mojih znanjih in po vseh teorijah, ta smeh pomeni, da je predavatelj v njih uspel prebuditi emocijo – lastnega doživetje, enako ali podobno gledališki komediji, »stand up« nastopu ali nekaj takega. Jaz tam nisem videla nobenega razmišljanja!!!

V bistvu tip predava, da naj bomo odgovorne odrasle osebe, ki odgovarjajo za svoja dejanja, mi pa na polno, direktno njemu pred nosom padamo na izpitu. Kako? Smejimo se, in ko se smejimo ne ogovarjamo, temveč reagiramo.

A JAAAAA, jaz sem slon!!!! Jaz sem kralj slonov!!!! Tip stoji na odru, zelo doživeto izgovarja stavek za stavkom in nas postavlja v situacije v katerih se ne vedemo, kot odrasle osebe. In mi se še naprej ne vedemo kot odrasle osebe.

Z drugimi besedami, po kmečko, mi pove, da sem mentalno neuravnovešena oseba in da dovolim emocijam, da upravljajo z menoj in da imam ušesa, pa jih ne znam uporabljati, da dovolim, da moja preteklost definira mojo prihodnost ter, da nenehno SAMA sabotiram svoj lastni uspeh in razvoj.

Na kratko. Tip mi pove, da sem ena navadna debela lažnivka do same sebe. In jaz naj bi se smejala??? Smešno??? Ne, ne meni ni, meni to res ni smešno. A  jaz sem slon in pika.

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.

Nisem škrta, sem brez profita…..Bila!

Sovražite prodajo? Potem ste tudi vi vir uspeha za uspeh drugih.

Nisem bila škrta, ko se je  pojavila potreba po pomoči, znanju, nasvetu, nasmehu in/ali čustvu. Bila sem razsipna, ko je bilo potrebno dajati. A zdaj? Iskreno, vse sem postavila na glavo in zdaj je prav. 

                                                        Avtor slike: Vasja Grabner

Nisem bila škrta....... In to me jezilo. Ker nisem bila škrta tudi v izražanju emocij, me je to močno jezilo. Jeza je bila obilna, močna in živo rdeče barve. Živo rdeče barve? Relativno? Tako kot vse. Jeza, nasvet, nasmeh.

No, vrnimo se k bistvu. Jezi. Ne, napaka. Bistvo je v »neškrtosti« oz. razsipnosti. Če nebi bilo le-te, nebi bilo jeze. Torej? Misel mi uhaja k temu, da bi morala resno razmisliti o tem. O razsipnosti ali celo o nesebičnosti. Uuuuuu, preveč naenkrat. Bom tokrat o razsipnosti.

»Lepo je dati. In bolje, da ti daš, kot, da iščeš od drugih ali čakaš, da ti da nekdo drug.« Ja, to, so bile usmeritve, ki sem jih dobila, kot otrok. Lepo in nesebično od mojih staršev. Vzgajali so me v prijazno in prijetno osebo. In, ja uspelo jim je. Le!!!! Da tu je en močan »le«. Pozabili so na relativnost ali kot bi rekli ekonomisti upravljanje,  oziroma medicinci bi uporabili izraz doziranje. Ali pa relativnosti tudi sami  niso poznali in/ali znali. Ne bom sodila.

Se raje vrnem k bistvu, neškrtosti oz. razsipnosti. Nekega dne sem se srečala z relativnostjo. Kar mi je omogočilo, da pomoč, znanje, nasvet, nasmeh in čustvo ne dajem, vedno. Wauuuu. Nov svet.

Kako je bilo sprva neprijetno. No, spet sem prijazna in vljudna. Ne, ni bilo neprijetno. Še nobena vojna ni bila neprijetna. Bilo je grozno, strahotno in včasih tudi zelo mračno, kot srednji vek. Začeli so se pojavljati vsi notranji demoni, ki so zahtevali vljudnost in prijaznost, prijaznost in vljudnost, vljudnost in prijaznost, …... Vedno in povsod. Brezpogojno!

Še enkrat k bistvu. Vljudnost in prijaznost naj bi vračala vljudnost in prijaznost. Kje sem že to zasledila? Verjetno v Pepelki. No,  toda tudi v Pepelki ni vse vljudno in prijazno. Tudi tam so kršili pravila, navodila in ukaze. Tudi tam je bil »happy end« mogoč le z obvozom. Prav, pravilno, pravično? Ne vem, ne bom sodila.

Še enkrat k bistvu. Dajala sem. Razsipno. Tako kot so mi rekli, in ker nisem nič iskala, nisem nič dobila. V prijateljstvu, bila sem prijateljica, a prijateljev nisem imela. V odnosih, bila sem prijazna a prijaznosti nisem dobila. V poslu, bila sem sodelavka brez sodelavcev. V profitu, bila sem koristna brez lastne koristi.

Še zadnjič k bistvu. Bila za vir uspeha za uspeh drugih. Nesebično. Vedno in povsod. Kaj me je rešilo? Teorija relativnosti. Nehala sem dajati, vedno in povsod. Spoznala sem,  da je včasih potrebna tudi prodaja.

Sovražite prodajo? Potem ste tudi vi vir uspeha za uspeh drugih. Razmislite.