Koliko pa vi zaslužite

Tako in drugače skoraj vsi merimo svoj zaslužek v denarju. Še v pogovornem jeziku rečemo: pridejo dinarčki. Verjetno ta valuta naše preteklosti še dolgo ne bo izpuhtela. Zvesto jo prenašamo iz roda v rod. No, nič ni narobe z zgodovino. Če izbrišemo zgodovino, ne bomo nikoli vedeli kje smo bili in kje smo zdaj. Tudi temu lahko rečemo zaslužek. No, a to ni tema mojega tokratnega razmišljala. Naj se valuta prenaša iz  roda v rod. Količina, le ta je izziv. Kako iz roda v rod povečati količino izraženo v valuti. Zaslužiti.  

Avtor: Vasja Grabner

Koliko pa ti zaslužiš? Joj, samo tega ne sprašuj. To je tabu tema. Ups, ne to pa ne. O tem se ne govori. In potem je cel kup zafrustriranih posameznikov, ki ne govorijo o problemu, želijo si pa rešitev. Kako lahko nekaj rešiš, če sploh ne veš, da je problem. Oziroma, kje je problem, če sem bolj natančna.

Mnogi pravijo, da nič ne zaslužijo. Oni delajo zato da plačujejo. In ko potegnejo črto ni zaslužka. Nič ne ostane. Nič se ne plemeniti.

Hmmm,  in tu je moj material za raziskovanje in razmišljanje. Zakaj postavljamo vprašanje,  kaj pa delaš? Rišem, vozim, učim, zidam, … Odlične odskočne deske za zaslužek. Ne vem, samo razmišljam. Jaz, ki si vedno želim poiskati napako v sami osnovi. Pa naj bo ta osnova v delu ali posamezniku. In tu, na tej točki ugotavljam, da bi bilo potrebno prestrukturirati vprašanje.

Vprašanje se nebi smelo glasiti: Kaj pa ti delaš temveč, kaj pa ti prodajaš? Čudno in nesmiselno boste rekli, saj niso vsi zaposleni v prodaji? Da, drži, toda vsi prodajajo. Kakorkoli obrnem, tisti ki vozi, riše, uči ali zida, prodaja svoje znanje. In če nič ne zasluži potem ne zna prodati svoje znanje. No, ne na meni začet izvajati voodoo obred, jaz samo razmišljam.

V bistvu me moti to, da (si) ne postavljamo velikih vprašanj. To so težka vprašanja, a odgovori na ta vprašanja nosijo zaslužek.

Kaj pa ti prodajaš? Ja, to je veliko vprašanje. Eno največjih in najbolj pomembnih, če želiš zaslužiti in ne delati zato, da plačuješ.  Ko zaključimo določeno vrsto izobraževanja nismo edini s tovrstno izobrazbo. Zato ne moremo prodajati samo in izključno znanja in izobrazbe. Temveč prodajamo tisto posebnost, ki je samo nam lastna. Torej, kaj prodajaš poleg izobrazbe?

Če ne znaš odgovoriti na to vprašanje ne boš nikoli zaslužil. Tisti, ki so zaslužili, vedo kako prodati, tisto, kar je njihova posebnost predvsem zato, ker so si zastavili veliko vprašanje in zmogli toliko poguma, da so si odgovorili. Iskreno. Odgovorili so edini osebi na tem svetu do katere so lahko 100% iskreni in jim ne bo zamerila, jih odpustila ali pa znižala zaslužek. Sebi.

Postavite si veliko vprašanje, nihče razen vas ne bo vedel. In odgovor boste vedeli samo vi. Kaj z odgovorom? Prodajte ga, nehali boste plačevati položnice in začeli boste služiti.

Najraje imam lažnivke

Všeč so mi ljudje z govorečimi očmi. A veste, to so tisti, ki jim iz oči prebereš ali so žalostni, veseli , presenečeni, jezni, zaskrbljeni, …., kakršnikoli.

Zakaj? Ker mi z očmi povedo, da doživljajo svet, okolico, informacijo posameznika, karkoli. Da niso stroji, roboti, da se zavedajo svoje prisotnosti v tem svetu in okolju. Da poslušajo in opažajo in da imajo čustva. Imajo in jih pokažejo. No vedno ne, to verjetno tudi nebi bilo fajn, a všeč mi je ko zaznam, da se pogled spremeni.

Zaskrbljenost? Zato, ker mi povedo, da jim je mar. Mar za situacijo, človeka, dogodek, ….za nekaj. Da jim ni vseeno. Ker mi pokažejo, da so navdušeni nad nečem ali nekom. Neskromno in iskreno. Ker obstajajo še posamezniki, ki jih lahko presenetiš. Ker se ne sramujejo biti žalostni ali jezni.

Oči, ki govorijo mi dajejo navodila, kako nadaljevati pogovor. Povedo mi, kdaj naj neham. Dajejo mi navodila za dinamiko pogovora, pogajanja, vodenja in usmerjanja. In jaz jim sledim. Povedo mi kaj naj preverim. Zakaj so jezni, žalostni presenečeni. Te oči, povedo več, kot bi povedala beseda.

Všeč so mi ljudje z govorečimi očmi. Všeč mi je energija. Všeč mi je življenje, ki ga zaznavam v njih.

A sem dosledna sami sebi in svoji stroki. Informacije uporabljam in jih ne zlorabljam.

Čudno, a najbolj všeč so mi lažnive oči. Lažnivke. Tiste, ki bi želele nekaj skriti in prikriti. In veste kaj? V prvi polovici svojega življenja sem napadala in iskala pravico, vso pravico tega sveta. Zdaj pa jih pustim, naj skrivajo in prikrivajo. Ne iščem pravice, ne dokazujem svoj prav. Zdaj spremljam dramo zapletov in razpletov in čakam. Kaj? Zaključek. Zanima me, kaj bo na koncu? Tragedija, komedija, drama, psihodrama, ……

Vse ostale govoreče oči, mi nekaj povedo ali si nekaj želijo od mene. Lažnivke, pa ne. Te želijo ostati skrite, zakrite. Te želijo ostati v polju zasebno. Samo zame in ne zate. Te so se odločile, da sem neodrasla in nedorasla resnici. Lažnivke, mi pravijo pusti me pri miru. In jaz jih ubogam.

Ubogam, se ne odzivam, ne sprašujem, kar pa ne pomeni, da ne poslušam. Poslušam in opazujem. In to slednje je najbolj zanimivo. Opazovati. Zanima me, kdaj se bodo spremenile? Kdaj bodo, govoreče oči iz lažnivk prešle v presenečenje, dvom in …… (vstavi emocijo po želji).

Sem manipulatorka? Ne. Sledila sem samo zahtevam posameznika. Pustila sem pri miru. A čakala sem razplet. To je vse kar me zanima.  Lažnivke, so si vse zakuhale same. Se motim?

10.000€ za frizerja je premalo

Hmmmm, navadno ne komentiram aktualnega dogajanja, kar ne pomeni, da jih ne spremljam, a tole me je vrglo. Ravno v teh dneh me je nekdo vprašal za kateri poklic bi se odločila, če bi bila ponovno strara 15 let. Bila bi frizerka.

Na francoskega predsednika se je usul plaz kritik zaradi frizerja. Vsak mesec zapravi 10.000€ za frizerja.

Meni se zdi čisto zaslužen znesek. A ste si vi ogledali kolikšna je količina las francoskega predsednika. Bemtiš, da je s tem treba znati upravljati, kot z majhno plačo. No ali pa, ali ste kdaj imeli kilogram testenin in 10 lačnih ust. To ni lahko.

Kako je zdaj s temi lasmi. Po moje mora imeti ta frizer nadnaravne sposobnosti. Glede na količino las francoskega predsednika mora biti res vrhunski analitik. Kako? Ja lepo, zelo dobro mora razmisliti, kam bo postavil kak las, da predsednik zgleda,  kot kak gostolas latino lover. Hja, danes je tako ali drugače bolj pomembno biti lep kot pameten. Ali pač.

No in mislite, da je to delo za enkrat na dan. Po moje ne. Če pogledam moške okoli sebe, se nenehno nekje čohajo. No, nekateri tudi po lasišču. Če las ni, da bi to področje lahko imenovali lasišče, potem je to pleša oz. kot je moja sestra nekoč izjavila, pristajalna steza za muhe. Če pa na tem lasišču nekaj je, potem ……..drama za frizerja, ko se predsednik počoha. Delo se začne od začetka. Potem obstaja možnost, da se pojavi nek piš vetra ali pa celo prepih. No bog ne daj da se sprehodi v bližini klima naprave.

Aja pa na to, da je urejen, se verjetno tudi preobleče večkrat, kot nepredsedniški moški. In seveda, če se sreča s tušem, smo pa tako ali drugače spet na začetku.

Ni lahko delo. Poleg tega, da mora biti dober analitik, poznavalec zakonov fizike, meteorolog v prostem času, psiholog,  da čimbolj omili naglavna čohanja in velik navdušenec športa. Zakaj športa? Ja ker mora nenehno tekati okoli ustoličene glave, držati roke v luft  in mahati s glavničkom pa verjetno tudi s kakim trivremenskim taftom. Čeprav morda zaradi zgodovine med Nemci in Francozi ne deluje na francoske gene. Kaj pa veš? Danes je vse mogoče.

In ko vse to zložiš skupaj, se vam ne zdi, da je to res težko prigaran denar? Toliko znanja in sposobnosti pa še celodnevni delovnik. Buhhhh, bom rekla, po moje je pa preslabo plačan J J J.

  . 

Paaaa, sej sem vam dala 10€!

Prijatelji mi rečejo rentgen. Opazovalka. Zakaj? V poplavi učenja čustvene inteligence, komunikacijski in vodstvenih veščin, me zanima kaj in koliko se ljudje naučijo.

Stojim v vrsti na pošti. Saj veste, danes pošta deluje kot samopostrežna trgovina. Razgledujem si knjige, igrače, pisala, …. Pa me predrami zadirčno nesramno: Pa sej sem vam že dala 10€!!

Vsi prisotni v pošti usmerimo pogled v žensko bitje, ki je izgovorila stavek, ki v osnovi nebi bil nič posebnega, če nebi zvenel nekako tako: Paaaa, sej sem vam dala 10€! Boldano beri z močnim poudarkom in ne pozabite prebrati klicaj.

Ženska, bi rekla tam okoli štirideset, urejena. Zelo urejena. Oblačila dajejo vtis poslovne ženske. Odločne poslovne ženske. Odločne poslovne ženske, ki ve kaj dela. Odločne poslovne ženske, ki ve kaj dela in zna upravljati s podjetjem. Odločne poslovne ženske, ki ve kaj dela in zna upravljati s podjetjem in s seboj.

Res je, da njena zunanja podoba daje vtis resne poslovne ženske, ki ve kaj dela in zna upravljati s podjetjem in s seboj. A njen način izražanja je takoj demantiral zadnje, »upravljati s seboj«. Če bi dotična gospa znala upravljati s seboj se nebi nikoli,  nikoli odzvala,  s tako dozo nevljudnosti. Tako pa je situacija vodila v analitično razmišljanje.  

Ali obstajajo pravila obnašanja v pošti? Obstajajo. Tista črta, ki preprečuje naslednjemu, da diha za ovratnik. V pošti ne smemo kaditi in prepovedan je vstop psom.  Kaj pa pravila komunikacije, ali obstajajo? Ne. Še nikoli nikjer nisem prebrala, da obstajajo pravila komunikacije za pošto. Nikjer ne piše: Ne derite se na uslužbence pošte ali Prosim, bodite vljudni do uslužbencev pošte. Zakaj? Verjetno zato, ker naj bi bila to osnova vzgoje.

Ali obstajajo neka splošna pravila komunikacije, ki naj bi izhajala iz družbe same in bi bilo splošno razumljivo, da veljajo tudi za pošto? Pravila sporazumevanja z ne tako eminentnimi uslužbenci, ki pa si ravno tako, kot vsi zaslužijo spoštljiv odnos. Obstajajo. Če smo le primerno socializirani in razumemo pomen dostojanstva. In zakaj to ne spoštujemo?

Na pošti se izgubi pomen vljudnosti??? Tiste osnovne vljudnosti, ki si jo zaslužimo vsi. In jaz, kot opazovalka ugotavljam, da vljudnost velja samo tam, kjer nam koristi, tam kjer pa od tega nimamo nič, pa smo lahko nevljudni. Neandertalci.

In tu ključno zaključna ugotovitev mojega razmišljanja. Če bi nas nekdo vprašal ali smo vljudni kot oseba, bi brez dvoma potrdili.

Naj bodo prve sekunde še tako pomembne za prvi vtis, a so naslednje sekunde še toliko bolj pomembne za ohranitev in celo graditev odnosa in predvsem tega, da svetu in ljudem okoli nas pokažemo, da znamo upravljati s seboj. Da naš stil za oblačenje ne prikriva odrezavosti, nespoštljivosti, nevljudnosti, mentalne zanemarjenosti, ……, vse te lastnosti nikoli niso in ne bodo dober temelj za učenje komunikacijskih veščin. Kdorkoli smo (revni, bogati, šolani, nešolani, beli, rumeni, upravljalci, izvrševalci, urejeni, neurejeni, ….), in kjerkoli smo (doma, v službi, na rekreaciji, v restavraciji, ….)?

Zakaj? Zato ker je upravljanje s samim seboj ključ do uspeha. Kjerkoli smo in karkoli delamo? Tudi na pošti. 

Kako zgleda oglas za delovno mesto »Supermana«

Že dolga leta redno spremljam oglase. Pa ne vse po vrsti. Zanimajo me razpisi za prosta delovna mesta. Več ali manj preberem vse. Če iščejo peka, računovodjo, komercialista, frizerko ali pa top managerja. Zakaj?

Kaj pa vem. Iskanje sodelavca enačim z iskanjem partnerja. Pa ne dobesedno. A v tem najdem neko podobnost.

In danes je dan, ko je v moj mailbox spet padel »čudovit oglas«. Iščejo strokovnjaka za poslovno računovodstvo v večjem slovenskem podjetju.

Tako se išče sodelavca - Supermana:

Prednost imajo kandidati, ki imajo 5 let delovnih izkušenj in ustrezno izobrazbo, ter izkazujejo visoko sposobnost medsebojnega povezovanja različnih področij, so pri svojem delu timsko naravnani, izkazujejo visoko stopnjo razvojne usmerjenosti in natančnosti.

Zahtevane sposobnosti: zanesljivost in odgovornost, etičnost, samoiniciativnost, sodelovanje z drugimi, usmerjenost na stranko, čustvena inteligentnost, samostojnost, reševanje problemov, celovit pregled, govorna komunikacija, predstavitev, prepričljivost, koordinacija, raziskovanje, analitično mišljenje, pisna komunikacija, odločanje, izvirnost, organiziranje.

V zameno vam ponujamo strokovni in osebni razvoj. Osebni razvoj?????

20 sposobnosti. Še enkrat: 20 sposobnosti in ena od teh je, odločanje. Mislim, da je TA ključna. Nekdo se mora odločiti, katerih pet sposobnosti je ključnih. Drugače službo lahko dobi samo Supermen.

Tako se išče moža - Supermana:

Star, ne več kot 30 let. Izobražen in z lepo postavo. Zaželeno je, da ima vozilo, a ne vem pod NNV 30.000€ in naj ima svoje stanovanje, po možnosti vsaj dvosobno.

Osebnostne lastnosti:

Zelo dobro bi bilo, če bi imel smisel za humor, tako da bi me nasmejal vsak dan in da zna kuhati Da je družaben in da me zna poslušati in tudi tu in tam kdaj presenetiti. Da zna poskrbeti zame, da je urejen  in romantičen. Da je samostojen in ni mamin sin. Na živce mi gredo vsi tisti, ki vsak teden kličejo mamo. In seveda, da je odločen,da ni zapečkar, da je moderen in da se zna postaviti zame. Prav tako pa bi bilo fino če bi znal kaj popraviti. Vsaj tiste manjše stvari.

Jaz bi pa skrbela za vse ostalo.

Tako kot vedno ne bom sodila, a nič ne razumem. Zato samo vprašam: In kaj je ostalo?

Vidite podobnost?

Ob takem branju in poslušanju se vedno spomnim risanke Barbapapa: Hip hip hip strašni trik in sem kdor hočeš in kar hočeš.

Ko zmanjka elektrike, sem lahko tvoja teta, hči, mama samo…….

Običajno dan začnem s kavico. Uf, lažem. Vedno dan začnem s kavico. Še preden vtaknem zobno krtačko v usta je že voda na štedilniku. Vse ostalo ni pomembno. Kava. Jutro brez kave bi rekla, da je kot pizza brez sira ali ketchupa. Nenormalna, bi rekel moj nečak J. Jaz pa bi rekla drugačna , personalizirana.

Ko se zbudim,  je moj gospod že pripravil ta napitek. Rano prav sladek in ravno prav izrazitega okusa. A tokrat me počaka z informacijo:«Smo brez elektrike«. »Hmmm, pa nič bom pa kavo spila«, usekam. Zelo očitno, da brez razmišljanja L.

Ne nočete vedeti, kako me je ta moški osebek pogledal. Ne vem kako lahko od mene pričakuje, da bi brez kave povezala elektriko in kavo. No njemu je to logično. Meni pa brez kave nič ni logično. Še manj pa kako bi začela jutro. Tudi to mi ni logično, da pač če ni kave lahko dan začnem z zajtrkom. 

Bilo bi logično. A kako naj vem, kaj je logično, če očitno mojo logiko prebudi kava.

Kaj pa če bi šla na kavo, nadaljujem še vedno z očitnim pomanjkanjem logike. 

Lili, tudi v lokalu kuhajo kavo na elektriko.

Ja a verjetno imajo tudi plin pa bodo turško naredili. Sem se na vse pretege trudila dobiti substanco, ki bi mi pomagala zbuditi logiko.

Hja, ko si ženska želi in je moški prijazen se zgodi tranzit v bližnji lokal. Pogledujem po mizah. Vse polno raznih stekleničk. Rumene, oranžne, rdeče, mehurčkaste nikjer pa šalic za kavo. Ne dam se, vem da obstaja rešitev. Vedno delujem na enak način. Vztrajno. Ahaaaaa, v enem od treh lokalčkov pa opazim šalice za kavo na mizi. Tja. Sedem in gledam v natakarja, kot kužek v moje kosilo.

Pristopi natakar. Prototip mlade podobe v Dalmaciji. Zelo mlad in zelo čeden. Usločen hrbet in izbočena zadnjica. Premika se počasi. Dvigne nogo in potem imaš občutek, da čaka neko silo, da jo premakne naprej (lahko je tudi veter) in jo počasi spusti na tla. Pa se vse skupaj ponovi in to dela tako dolgo, dokler sem pred njim samo jaz.

Še pred njegovim specifičnim pogledom, ki namesto besed sprašuje »kaj bi?« rečem: Jaz bi kavico.

A, gospa ne bo šlo, ni elektrike.

Se ne dam, videla sem, da imajo tisti gospodje šalice za kavo na mizi.

A to, to je moja mati skuhala na štedilniku turško kavo.

No pa naj jo še meni skuha, se nasmehnem, kot mali otrok,ki hoče še en sladoled.

Ne bo šlo, to je kuhala samo za strica in mojega bratranca.

Zakaj, a pijeta posebno kavo. No če bo pa materi lažje skuhati turško kavo še za naju, sem lahko tudi jaz vaša teta.

No pa mi je uspelo. Nasmehne se. Celo bi rekla, da se nasmeji. In v svojem »hitrem« slogu odjadra nazaj v lokal. Verjetno k mami.

Jaz pa nadaljujem z opazujem. Še vedno analiziram njegovo gibanje.  Ta dalmatinsko usločen hrbet. Če bi risali črko »S« bi bil spodnji del črke »S« zelo trebušast. In verjetno se giblje zato tako počasi, ko je na kopnem. V vodi se bolje znajde. Sem prepričana. No medtem, ko jaz analiziram njegovo obliko telesa, se ta mlada dalmatinska podoba prikaže. Mama me je vzela za sestro, mladi natakar za teto in kava gre počasi proti nama. Noro, vam povem tisto šalico sem zagrabila, kot odvisnik. Ja odvisnik. Uuuuuupsss. Sem odvisnik?

No verjetno sem. Spet lažem. Ne verjetno, temveč sigurno. Toda odvisnik od koga ali česa? Kave? Elektrike? Ali logike? Še dobro, da imam ves čas tega sveta, da to ugotovim. Čeprav imam občutek, da se bom vrtela okoli te uganke, kot se vrtijo tisti, ki ne vedo, kaj je bilo prej, kokoš ali jajce?

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.

Ne vem zakaj se nam vsem tako mudi, je rekla….

Petrol črpalka. Trzinska obvoznica v smeri iz Ljubljane proti Domžalam. Verjetno ima neko »uradno« ime a jaz jo imenujem »črpalka razvad«. Vsak ima svoje razvade. Čokolada, cigareti, osvežilne pijačke, dišavice, slani prigrizki, …. Pač, karkoli si posameznik izbere.

V večernih urah, ko se utrujena vračam proti domu se v meni pojavi sla po…… No ne bom o vseh razvadah. Naj vas ne uspavam, a ena od pogostih razvad so gumijasti medvedki. Njam. Morda utrujenost zahteva sladkor, ali pa je tu užitek grizljanja barvnih medvedkov, ne vem, vem samo, da jih telo zahteva J.  In če moje telo ne ve kaj potrebuje, potem res ne vem kdo bo vedel. Tako daaaaaa.

No medtem, ko sem se zamišljeno posvečala nakupu »razvad« sploh ne opazim zaposlenih. Ne vzpostavljam očesnega stika. Lahko rečem, da iz mene, v obliki glasovnih sporočil izstopajo samo kratke stavčne zloženke, obarvane samo s formalno vljudnostjo. Plačam. Hiter pogled čez rame, »ah ni nikogar v vrsti zato lahko mirno pospravim«, izgovorim na glas. In me preseneti komentar uslužbenke: Seveda, saj sploh ne vem zakaj se nam vsem tako mudi?

Wauuuu. Zbudi me, predrami. Sleče z mene tisto formalno vljudnost. Po 12 urnem delovniku celo nasmeh nariše na moj obraz. Jo pogledam. Prvič. Mlada, prijazna in nasmejana. Z rahlo stisnjenimi očmi, ki se smejijo nekako hudomušno, zvedavo in dostopno. Celo preveč dostopno za ta hitri svet.

Tema za razmišljanje. Res, zakaj se nam vsem tako mudi?

Kaj sem danes naredila mirno in počasi? Čemu sem se posvetila v tolikšni meri, da bi uživala v tem? Da bi začutila trenutek in izkušnjo. Komu sem namenila več kot formalno vljudnost, pogovor o dejstvih, ki so ali bi morala biti? Kako okolica deluje name? Name,  ki sem v osnovi razmišljujoča in umirjena oseba.

V celoti sem se posvetila elementom v procesu nakupa. Ko kupujem, karkoli si vzamem čas. Si ogledam, preberem, razmislim. Vzamem si čas za odločitev za ali proti nakupu. Po nekih svojih kriterijih, ki……mah niti niso pomembni.

A zadnja faza v procesu nakupa je …… . Kako bi jo poimenovala: »zdravo in čao«. Razmišljam, ko sem med policami, me artikli po policah sistematično vodijo k novim in novim nakupnim odločitvam, potem me »pozove« blagajna, kjer me stisnejo skozi »bip-bip« zvoke, zasujejo z artikli, ki sem jih skrbno izbrala in ki imajo zame uporabno vrednost - mi nekaj pomenijo. A je tisti »bip bip« tako intenzivno hiter, da me je ob hitrosti premetavanja skrbno izbranega blaga, strah, da ga ne poškodujejo in potem,  »zdravo in čao«. Prisilili so me k novi navadi. Popolnoma nezavedno so mi vsilili navado,  ki bi ji moj učitelj za fiziko rekel »furjanje«. Nisem ponosna, da jim je to uspelo.

Nazaj na »črpalko za razvade«. Tisto prijazno žensko bitje, z zvedavimi očmi. Me je "poklicalo" nazaj. »Sej ne vem zakaj se nam vsem tako mudi?«, je signal za budnico.

Mlada dama, hvala za opozorilo. Hvala za res lepo nakupno izkušnjo. Od prve do zadnje faze. Hvala za človečnost. Hvala za razmišljanje in hvala za dovoljenje biti človek. Človek v času, ko se vse odvija prepočasi, le ura se vrti prehitro.  

Tudi sama ne vem kdaj jim je uspelo izničiti profesorja fizike in njegov pameten nauk? Furjasta? 

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.

Zakaj raje seciram, kot se sekiram

Veliko razmišljam in temu nekateri moji prijatelji pravijo »seciranje«. Tako lahko rečem, da sem se odločila, da je zame bolje secirati, kot se sekirati.

Na osnovi »seciranja« - analize vedno pridem do razpotja.  Razumeti in/ali sprejeti?

V nasprotnem: 

Bi prepogosto uporabila sredinec v prometu, dobila cvetočo rano na želodcu, »tapecirano« ožilje, napad tesnobe, povešena ramena, prepogosto obiskovanje kopalnice, pogled »mrtve ribe«, ploščato rit, hiperaktivne »odvodne kanale« za solze, slovo od seratonina, invazijo kortizola, deficit v volji do dela in življenja, obglodane nohte, »pozornost« mimoidočih, etiketo »živčnosti«, Šmarno goro na trebuhu,  blokado v kreativnosti, glasno izmenjavo mnenj v družini, pomanjkanje volje do dotika, neukrotljive lase, živčne otroke, »avtocesto« na najlonkah, »vibrirajoče« roke,  spolzek spomin, kreativno odrezavosti, …….in na koncu vsega, lahko dobim še nepozaben kompliment, »neuravnovešena krava.«

Nič od naštetega si ne želim dobiti, imeti ali biti.

Že to da razmišljam, pomeni, da se me je zadeva o kateri razmišljam dotaknila. A o »globini« dotika odločam sama. Zadevo malce "premečem", kot palačinko z ene in drugo stran. Spremeniti je ne morem, torej…..

Vprašam se ali imam JAZ tak vpliv, da lahko obstoječo situacijo spremenim? Kaj lahko JAZ storim, da bo bolje ali drugače? In če je odgovor na prvo vprašanje, »ne« in na drugo vprašanje,«nič«, je odločitev dokončna.

Seciranje, da. Sekiranje, ne.

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.

S posluhom do dobička

Motivacija kot investicija. Ja ali ne? Najprej naj pomislim, kaj je to motivacija? Motivacija nekako pomeni gibati se, če to iz izvirne latinščine vržemo v slovenščino. Dobro. Razumem. To je tisto, kar sem dobila doma, ko je mati rekla: Lili uči se, v nasprotnem boš delala v tovarni tako kot jaz.

Sramotno? Ne. So pa bili časi, ko sem preživljala čas v istem delovnem okolju, kjer je moja mati zaslužila pokojnino. Študentsko delo pač. Ni važno kaj, le da zaslužiš za počitnice.

Tudi delo mi ni nikoli smrdelo. Pač delaš, kar delaš. Tudi to so me doma naučili, da nobeno delo ni sramotno. A me je nekaj v tem delovnem okolju zelo motilo. Hrup. Tovarna v kateri so izdelovali konzerve. Hrup, grozno glasen hrup. Tako glasno, da tudi svojih misli nisem slišala.

Omemba tovarne je v meni vedno prebudila grozno neprijeten občutek, ki ga je v meni pustil tisti glasen hrup. In pri meni je ta motivacija: »Uči se v nasprotnem boš delala v tovarni«, delovala. Pa ne zato, ker bi bilo to delo sramotno, temveč zato, ker me moti hrup in tako je še  danes. Ko grem na dopust, na kavo ali na sprehod bom vedno izbrala mesto, kjer ni hrupa. In če povzamem na kratko, če me nekdo želi motivirati, po domače brcniti v rit , je hrup pri meni ena od pravih tarč. Obljubi mi nekaj, kjer bodo zvoki, ki me ne motijo in velja, dogovorjeno, vse bom storila……

Torej, da motivacija obrodi sadove, mora biti ciljno usmerjena. Kako to vemo? Enostavno, da spoznamo svoje sodelavce. Spoznamo pa jih, če jih poslušamo in aktivno slišimo tisto, kar nam pripovedujejo.

Kje imam čas za to? Hmmm, res, priznam čas je danes dragocen, a tako izgubljate dobiček. Kako? Poglejmo. Imate sodelavca, ki ga slišite reči: »To ni moje delo!«

Kaj boste? Trditev razumeli, da je len? Lahko. Bolj profitabilno bi bilo ugotoviti, zakaj je to izgovoril? Možnosti je veliko: Morda ne zna (znanje), morda je v časovni stiski (organizacijske sposobnosti), morda misli, da ni sposoben (samopodoba) ali pa tudi to, da ni plačan za to delo (finance).

Če aktivno poslušamo, ugotovimo,  da je lahko vzrok pomanjkanje znanja, organizacijskih sposobnosti, nizka samopodoba ali ekonomski vidik. Zakaj je to dobro ugotoviti. Ker je ceneje za vsakega delodajalca.

No, naj se vsak odloči sam. Obdržati nemotiviranega zaposlenega, ki ne samo, da ne dela, temveč poleg vsega ustvarja tudi negativno vzdušje ali se naučiti aktivno poslušati in zaznavati zaposlenega.

Torej je moja mati investirala. Svoj motivacijski stavek je usmerila in zadela. A takrat ni vedela kaj dela in ni vedela zakaj ta stavek pri meni deluje. Ni se spuščala v to, ni analizirala.  Tudi jaz nisem.

Skozi življenje se je ta motivacija spremenila v samomotivacijo. Z leti sem spoznala, da je pri meni  hrup zelo pomemben vzvod. Storila bom vse, da se mu le izognem.  

Torej, kako investirati v motivacijo? Kako motivirati zaposlene? Potrebno je znati izbrati pravo tarčo in takrat se investicija povrne. Vedno. Preverite, splačalo se vam bo.

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.

Kje se skriva profit

On je len! In tu novo  vprašanje: Ali ta trditev pomeni, da je lenoba prisotna tudi na strani osebe, ki trditev izgovarja.

Če je posameznik len, je potrebno spodbuditi delovne navade. Kako to storiti? Iskanje rešitve za nastalo situacijo (lenobo) je delo. Delo pa zahteva napor. In zakaj do tega ne pride? Zakaj obupamo na poti iskanja ustreznega vzvoda, ki bi spodbudil delovne navade pri posamezniku.

Motivacija ni lahko delo. Motivacija niso zgolj lepe zgodbe in prepričevanje v smislu: Ti zmoreš, Ti znaš, Verjemi vase, ipd.

Prava motivacija zahteva visoko stopnjo zaznavanja osebnosti posameznika, ki ga razvijamo. Temu sledi vztrajnost in sodelovanje tako motivatorja, kot tudi osebe, ki jo motivator razvija. Motivator mora vplivati počasi in dosledno, na vse etape miselnega procesa posameznika. Miselni proces se odraža v vedenju posameznika. Vedenje pa je vzrok za rezultate v komunikaciji, v odzivanja na spremembe, v dinamiki dela, v odnosu do sodelavcev, ….

Torej, če želimo spremeniti vedenje (komunikacijo, odzivanje na spremembe, dinamiko dela, ….) moramo začeti delati z bazo posameznika – miselnim procesom. Miselnost posameznika je baza iz katere izhaja neuspeh, lenoba in neprofitabilno vedenja. To so tiste  ovire, ki si jih skrbno nabiramo celo življenje v obliki svojih prepričanj.  

Posameznik sam se ne zna prebiti preko ovir.  Potrebuje pomoč, motivatorja, trenerja, vodjo, učitelja, ki mu bo pokazal, kako preko ovir. In tu je prostor za delo in ne za lenobo.

Morda drzno od mene, toda pri vsem svojem delu z ljudmi še nisem spoznala lenega posameznika. Spoznala pa sem veliko oseb, ki imajo znanje, izkušnje in talente pa ne vedo kaj bi z njimi. In to niso lene osebe temveč nemotivirane osebe.

Čas za ponoven razmislek. In naj nam tokrat pomaga kraljica današnjega časa – ekonomija. Nova tema za razmišljanje. Kaj je v tej zgodbi vložek in kaj profit? 

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.

Ali je lenoba lahko koristna

Obstajajo aktivnosti oz. dela, ki jih ne maramo početi. Pa kaj? Nekako nisem nikoli obtoževala. 

Ne poznam nikogar na tem svetu, ki bi z veselje počel vse kar je moč početi. Torej, vsi tu in tam izkazujemo malo manj interesa za posamezna opravila. Čudno?

  

Sem pa razmišljala, kako to, da mnogi mislijo, da so vse negativne osebnostne lastnosti slabe ali nekoristne?

Ali ni bolj pomembno to, da posameznik zna z negativnim delom osebnosti pametno upravljati. Zakomplicirano? Niti ni.

Če nečesa ne delamo radi, lahko poiščemo alternativo ali bližnjico (beri: rešitev). Zato pa potrebujem domišljijo, organizacijske sposobnosti in znanje. Kaj pa manjka tem osebnostim lastnostim? Nič. Seveda, če znamo z njimi upravljati in jih uporabljati.

Sicer pa ali ni večina izumov nastala ravno s tem namenom, da nam nekaj ni treba delati oz. da si določena dela olajšamo.

Pralni stroj, pomivalni stroj, tiskalnik, avtomobil, kosilnica, ……… No jaz samo razmišljam.

Res je, lažje je nekomu reči, da je len, kot poiskati njegove pozitivne osebnostne lastnosti (npr. domišljijo, organizacijske sposobnosti in znanje). Ga na osnovi pozitivnih lastnosti motivirati, da jih koristno uporabi. Uppppssss, zdaj pa imam novo temo za razmišljanje? Kdo je zdaj tu bolj len?