Voziti traktor ali kuhati turško kavo

Ona je močna ženska. Ko napišem ali pomislim močna mislim na notranjo moč. Za soočanje s seboj. Ona je moč v malem telesu. Ona je mehkoba poezije in moč nadnaravnih sil. Ona je moč v besedi, v akciji in v volji. Ona je moč humorja, ki razbije vsak mrak, konflikt, manipulacijo. Ona je dokaz, da velikost telesa ne definira moč uma. Ona je nekdo, ki jo ustrahuje veličina narave izražena v malih bitjih, neprivlačne zunanjosti. A nekdo, ki vseeno najde moč za soočiti se z njimi. Ona je nekdo, ki je Nekdo. Ona je nekdo, ki tudi v meni v stotinski sekunde najde, moč razigranega, naivnega otroka.

Tistih šestdeset minut, ki si jih najdeva za klepet, kavo in dobro hrano. Pisan čas, nenačrtovan z vsebino, a vedno ponudi arhitekturni dosežek, zvoke uspeha, rast delnic v najinem odnosu, sozvočje okusov hrane, idej, razmišljanj, smeha, iskanj, opažanj, nakupov, …. . Hrana ne pomeni polnjenje želodca, temveč energije za obvladovanja in razumevanja.

Ona je sposobna obdati me z močjo naravnih sil z eno samo izjavo. Pa useka. A veš kaj si jaz želim naučiti, saj ne vem, če bi ti povedala? Bog, kaj si boš mislila o meni? Jo gledam, tako z viška, z zanimanjem. Z viška, ker je med nama izrazita višinska razlika, z zanimanjem, ker me preseneti njena zmedenost. A useka. Jaz bi se res rada naučila voziti traktor.

Začuden pogled in glasen smeh.

On je utelešenje možatosti. Visok, močan in odločen moški. Struktura telesa zna marsikoga ustrahovati in preslepiti. A, če si le dovoli pogledati v oči tega medveda. Spozna, da je njegova večja moč v dostopnosti, razumevanju in prijaznosti, kot v močnem, možatem telesu. On je moč. Moč uma. Moč argumenta. Moč prijaznosti. Moč pomoči. On je moč, moč prijatelja, ideje in ciljne usmerjenosti. On je zbirka moči ekonomije in mehkobe psihologije. On je moč, ki se reflektira v človečnosti.

Pa pravi njegova boljša polovica. Poslušaj, delavci so prišli zgodaj. Jaz sem še spala. Sobota pač. On pa poskrbi za psa in potem stopi na plano njegova človečnost. Jim bom pa skuhal kavo. No, nameraval je skuhati kavo delavcem. Nameraval. Pridem jaz v kuhinjo ona pa gleda v tablico. Kakšno tablico, vsi v en glas? Tablični računalnik in bere navodila. Pazi,  bere navodila,  kako se skuha turška kava?

Začuden pogled in glasen smeh.

Naj bo ovira izražena v tonaži traktorja ali spretnosti kuhanja turške kave. Ti moji prijatelji. Ko jih opazujem. Močni. Odločni. Polni znanja. A še vedno nevedni. In sprejemajo to svojo nevednost. Zmedeno. Prikupno. In analitično.

Ona bi vozila traktor, ker bo v naravi, ker se ji to zdi zanimivo. Zanimivo? Da njej zanimivo. On sledi svoji človečnosti. Turška kava je lahko izziv, ki ga lahko reši pa četudi s pomočjo tabličnega računalnika.

Tako, normalno. Iščejo in raziskujejo. Vsled svojim željam ali situacijam v katerih se znajdejo. Naj bo traktor ali kava. Ne obupajo. In taki so vedno in povsod.

Združuje jih le moč. Moč do življenja in znanja. Voziti traktor. Kuhati turško kavo. Nič posebnega. Nič prestižnega. Nič mogočnega. Nič fascinantnega.

Kar pa je fascinantno je to, da nobena želja ni čudna ali nesprejemljiva in nobena situacija nerešljiva. Moč. Moč ne izvira z telesne moči. Moč izvira iz moči želje posameznika.   

Kakšne se znebi štiriletnica

Večer ob morju. Večerno idilo kvarijo mušice in ostala leteča druščina. Moram priznati, da niso nič kaj prijetna družba. Sedem  in se odločim vpijati pogled s terase, ki je, moram priznati, vse kar potrebujem na dopustu. Voda, ki oddaja pomirjujoče zvoke in plutanje  čolničkov pa do jadrnic in jaht velikih. V  času strmenja se pred moje oči pripelje jadrnica, ogromna jadrnica. Poznavalci pravijo preko 24 m, jaz samo naivno verjamem, ko o kakšnih rečeh nimam pojma. Kaj pa bi lahko? Vzela meter in merila. Organ vida mi, da vedeti, da ni klasične velikosti in da je ogrooooomnaaa. Tako velika, da te zaboli.

Pa ne od foušije do plovila, temveč je foušija rezultat želje, da bi si enkrat lahko privoščila dva meseca na Jadranu.  Plovilo bi takoj vrnila nazaj. Si ne želim posedovati take premičnine. Si pa želim posedovati čas, da bi lahko dva meseca plula po Jadranu.  Dva meseca uživanja po mojem okusu. Plujemo, se ustavimo, plavamo, kaj pojemo in spijemo. V čas, med navedenimi aktivnostmi, pa kaj dobrega preberem in zapišem. No, medtem, ko ta ogromna jadrnica sidra na sredini zaliva, in jaz sanjarim o nedosegljivem, zaslišim tanek prodoren otroški glasek:

»Očiiiiii jaz pa vem zakaj so vse te mušice umrle v sveči«.

»Zakaj«?

»One niso vedele, da se bo njim zgodilo to isto, kar se je njihovim prijateljicam«.  (dobesedno ta stavek je izgovorila štiriletna deklica)  

       

Se spogledava. Ona pa nadaljuje: »Veš oči, če ena punčka pade in se poškoduje. Potem bi druga punčka morala paziti, ker bi morala vedeti, da je tam nevarno. In te mušice so mislile narobe. Ker niso bile pozorne, kaj se je zgodilo njihovim prijateljicam«? Je dete nadaljevalo z razlago. Modro razlago, bi rekla. Medtem, ko je zrla v oči svojega očija. V tistem trenutku je zgledala, kot najpametnejša punčka na svetu. Kot vsak drug otrok. 

Jaz sem ju opazovala, takoj zagrabila računalnik in si zabeležila to modrost. In kot vedno razmišljala. Pa ne prav dolgo. Kje in kdaj za vraga v procesu odraščanja se izgubi to modro razmišljanje? Kot bi rekla ena moja sodelavka ZKP (zdrava kmečka pamet) nas zapusti.  Mi odrasli smo kot mušice, brez pameti. En za drugim padamo na ene in iste fore. Potem pa sedemo v družbi kake opojne substance in en drugemu jamramo kako smo bogi.

Pa naj mi še kdo reče, da otrok nekaj ne ve.