Voziti traktor ali kuhati turško kavo

Ona je močna ženska. Ko napišem ali pomislim močna mislim na notranjo moč. Za soočanje s seboj. Ona je moč v malem telesu. Ona je mehkoba poezije in moč nadnaravnih sil. Ona je moč v besedi, v akciji in v volji. Ona je moč humorja, ki razbije vsak mrak, konflikt, manipulacijo. Ona je dokaz, da velikost telesa ne definira moč uma. Ona je nekdo, ki jo ustrahuje veličina narave izražena v malih bitjih, neprivlačne zunanjosti. A nekdo, ki vseeno najde moč za soočiti se z njimi. Ona je nekdo, ki je Nekdo. Ona je nekdo, ki tudi v meni v stotinski sekunde najde, moč razigranega, naivnega otroka.

Tistih šestdeset minut, ki si jih najdeva za klepet, kavo in dobro hrano. Pisan čas, nenačrtovan z vsebino, a vedno ponudi arhitekturni dosežek, zvoke uspeha, rast delnic v najinem odnosu, sozvočje okusov hrane, idej, razmišljanj, smeha, iskanj, opažanj, nakupov, …. . Hrana ne pomeni polnjenje želodca, temveč energije za obvladovanja in razumevanja.

Ona je sposobna obdati me z močjo naravnih sil z eno samo izjavo. Pa useka. A veš kaj si jaz želim naučiti, saj ne vem, če bi ti povedala? Bog, kaj si boš mislila o meni? Jo gledam, tako z viška, z zanimanjem. Z viška, ker je med nama izrazita višinska razlika, z zanimanjem, ker me preseneti njena zmedenost. A useka. Jaz bi se res rada naučila voziti traktor.

Začuden pogled in glasen smeh.

On je utelešenje možatosti. Visok, močan in odločen moški. Struktura telesa zna marsikoga ustrahovati in preslepiti. A, če si le dovoli pogledati v oči tega medveda. Spozna, da je njegova večja moč v dostopnosti, razumevanju in prijaznosti, kot v močnem, možatem telesu. On je moč. Moč uma. Moč argumenta. Moč prijaznosti. Moč pomoči. On je moč, moč prijatelja, ideje in ciljne usmerjenosti. On je zbirka moči ekonomije in mehkobe psihologije. On je moč, ki se reflektira v človečnosti.

Pa pravi njegova boljša polovica. Poslušaj, delavci so prišli zgodaj. Jaz sem še spala. Sobota pač. On pa poskrbi za psa in potem stopi na plano njegova človečnost. Jim bom pa skuhal kavo. No, nameraval je skuhati kavo delavcem. Nameraval. Pridem jaz v kuhinjo ona pa gleda v tablico. Kakšno tablico, vsi v en glas? Tablični računalnik in bere navodila. Pazi,  bere navodila,  kako se skuha turška kava?

Začuden pogled in glasen smeh.

Naj bo ovira izražena v tonaži traktorja ali spretnosti kuhanja turške kave. Ti moji prijatelji. Ko jih opazujem. Močni. Odločni. Polni znanja. A še vedno nevedni. In sprejemajo to svojo nevednost. Zmedeno. Prikupno. In analitično.

Ona bi vozila traktor, ker bo v naravi, ker se ji to zdi zanimivo. Zanimivo? Da njej zanimivo. On sledi svoji človečnosti. Turška kava je lahko izziv, ki ga lahko reši pa četudi s pomočjo tabličnega računalnika.

Tako, normalno. Iščejo in raziskujejo. Vsled svojim željam ali situacijam v katerih se znajdejo. Naj bo traktor ali kava. Ne obupajo. In taki so vedno in povsod.

Združuje jih le moč. Moč do življenja in znanja. Voziti traktor. Kuhati turško kavo. Nič posebnega. Nič prestižnega. Nič mogočnega. Nič fascinantnega.

Kar pa je fascinantno je to, da nobena želja ni čudna ali nesprejemljiva in nobena situacija nerešljiva. Moč. Moč ne izvira z telesne moči. Moč izvira iz moči želje posameznika.