Najraje imam lažnivke

Všeč so mi ljudje z govorečimi očmi. A veste, to so tisti, ki jim iz oči prebereš ali so žalostni, veseli , presenečeni, jezni, zaskrbljeni, …., kakršnikoli.

Zakaj? Ker mi z očmi povedo, da doživljajo svet, okolico, informacijo posameznika, karkoli. Da niso stroji, roboti, da se zavedajo svoje prisotnosti v tem svetu in okolju. Da poslušajo in opažajo in da imajo čustva. Imajo in jih pokažejo. No vedno ne, to verjetno tudi nebi bilo fajn, a všeč mi je ko zaznam, da se pogled spremeni.

Zaskrbljenost? Zato, ker mi povedo, da jim je mar. Mar za situacijo, človeka, dogodek, ….za nekaj. Da jim ni vseeno. Ker mi pokažejo, da so navdušeni nad nečem ali nekom. Neskromno in iskreno. Ker obstajajo še posamezniki, ki jih lahko presenetiš. Ker se ne sramujejo biti žalostni ali jezni.

Oči, ki govorijo mi dajejo navodila, kako nadaljevati pogovor. Povedo mi, kdaj naj neham. Dajejo mi navodila za dinamiko pogovora, pogajanja, vodenja in usmerjanja. In jaz jim sledim. Povedo mi kaj naj preverim. Zakaj so jezni, žalostni presenečeni. Te oči, povedo več, kot bi povedala beseda.

Všeč so mi ljudje z govorečimi očmi. Všeč mi je energija. Všeč mi je življenje, ki ga zaznavam v njih.

A sem dosledna sami sebi in svoji stroki. Informacije uporabljam in jih ne zlorabljam.

Čudno, a najbolj všeč so mi lažnive oči. Lažnivke. Tiste, ki bi želele nekaj skriti in prikriti. In veste kaj? V prvi polovici svojega življenja sem napadala in iskala pravico, vso pravico tega sveta. Zdaj pa jih pustim, naj skrivajo in prikrivajo. Ne iščem pravice, ne dokazujem svoj prav. Zdaj spremljam dramo zapletov in razpletov in čakam. Kaj? Zaključek. Zanima me, kaj bo na koncu? Tragedija, komedija, drama, psihodrama, ……

Vse ostale govoreče oči, mi nekaj povedo ali si nekaj želijo od mene. Lažnivke, pa ne. Te želijo ostati skrite, zakrite. Te želijo ostati v polju zasebno. Samo zame in ne zate. Te so se odločile, da sem neodrasla in nedorasla resnici. Lažnivke, mi pravijo pusti me pri miru. In jaz jih ubogam.

Ubogam, se ne odzivam, ne sprašujem, kar pa ne pomeni, da ne poslušam. Poslušam in opazujem. In to slednje je najbolj zanimivo. Opazovati. Zanima me, kdaj se bodo spremenile? Kdaj bodo, govoreče oči iz lažnivk prešle v presenečenje, dvom in …… (vstavi emocijo po želji).

Sem manipulatorka? Ne. Sledila sem samo zahtevam posameznika. Pustila sem pri miru. A čakala sem razplet. To je vse kar me zanima.  Lažnivke, so si vse zakuhale same. Se motim?

Ko zmanjka elektrike, sem lahko tvoja teta, hči, mama samo…….

Običajno dan začnem s kavico. Uf, lažem. Vedno dan začnem s kavico. Še preden vtaknem zobno krtačko v usta je že voda na štedilniku. Vse ostalo ni pomembno. Kava. Jutro brez kave bi rekla, da je kot pizza brez sira ali ketchupa. Nenormalna, bi rekel moj nečak J. Jaz pa bi rekla drugačna , personalizirana.

Ko se zbudim,  je moj gospod že pripravil ta napitek. Rano prav sladek in ravno prav izrazitega okusa. A tokrat me počaka z informacijo:«Smo brez elektrike«. »Hmmm, pa nič bom pa kavo spila«, usekam. Zelo očitno, da brez razmišljanja L.

Ne nočete vedeti, kako me je ta moški osebek pogledal. Ne vem kako lahko od mene pričakuje, da bi brez kave povezala elektriko in kavo. No njemu je to logično. Meni pa brez kave nič ni logično. Še manj pa kako bi začela jutro. Tudi to mi ni logično, da pač če ni kave lahko dan začnem z zajtrkom. 

Bilo bi logično. A kako naj vem, kaj je logično, če očitno mojo logiko prebudi kava.

Kaj pa če bi šla na kavo, nadaljujem še vedno z očitnim pomanjkanjem logike. 

Lili, tudi v lokalu kuhajo kavo na elektriko.

Ja a verjetno imajo tudi plin pa bodo turško naredili. Sem se na vse pretege trudila dobiti substanco, ki bi mi pomagala zbuditi logiko.

Hja, ko si ženska želi in je moški prijazen se zgodi tranzit v bližnji lokal. Pogledujem po mizah. Vse polno raznih stekleničk. Rumene, oranžne, rdeče, mehurčkaste nikjer pa šalic za kavo. Ne dam se, vem da obstaja rešitev. Vedno delujem na enak način. Vztrajno. Ahaaaaa, v enem od treh lokalčkov pa opazim šalice za kavo na mizi. Tja. Sedem in gledam v natakarja, kot kužek v moje kosilo.

Pristopi natakar. Prototip mlade podobe v Dalmaciji. Zelo mlad in zelo čeden. Usločen hrbet in izbočena zadnjica. Premika se počasi. Dvigne nogo in potem imaš občutek, da čaka neko silo, da jo premakne naprej (lahko je tudi veter) in jo počasi spusti na tla. Pa se vse skupaj ponovi in to dela tako dolgo, dokler sem pred njim samo jaz.

Še pred njegovim specifičnim pogledom, ki namesto besed sprašuje »kaj bi?« rečem: Jaz bi kavico.

A, gospa ne bo šlo, ni elektrike.

Se ne dam, videla sem, da imajo tisti gospodje šalice za kavo na mizi.

A to, to je moja mati skuhala na štedilniku turško kavo.

No pa naj jo še meni skuha, se nasmehnem, kot mali otrok,ki hoče še en sladoled.

Ne bo šlo, to je kuhala samo za strica in mojega bratranca.

Zakaj, a pijeta posebno kavo. No če bo pa materi lažje skuhati turško kavo še za naju, sem lahko tudi jaz vaša teta.

No pa mi je uspelo. Nasmehne se. Celo bi rekla, da se nasmeji. In v svojem »hitrem« slogu odjadra nazaj v lokal. Verjetno k mami.

Jaz pa nadaljujem z opazujem. Še vedno analiziram njegovo gibanje.  Ta dalmatinsko usločen hrbet. Če bi risali črko »S« bi bil spodnji del črke »S« zelo trebušast. In verjetno se giblje zato tako počasi, ko je na kopnem. V vodi se bolje znajde. Sem prepričana. No medtem, ko jaz analiziram njegovo obliko telesa, se ta mlada dalmatinska podoba prikaže. Mama me je vzela za sestro, mladi natakar za teto in kava gre počasi proti nama. Noro, vam povem tisto šalico sem zagrabila, kot odvisnik. Ja odvisnik. Uuuuuupsss. Sem odvisnik?

No verjetno sem. Spet lažem. Ne verjetno, temveč sigurno. Toda odvisnik od koga ali česa? Kave? Elektrike? Ali logike? Še dobro, da imam ves čas tega sveta, da to ugotovim. Čeprav imam občutek, da se bom vrtela okoli te uganke, kot se vrtijo tisti, ki ne vedo, kaj je bilo prej, kokoš ali jajce?

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.