Ko trčita dva coachinga .....

….spoznamo, da se za »neUSPEHOM« skriva USPEH.

Le, da ne vemo, kako se zavihteti preko »NE«.

Znanje s področja osnovne potrebe za preživetje – prehranski coaching in transakcijska analiza - teorija osebnosti, razkrivata način.  

Vodili vas bomo preko "NE", do osebnih ciljev, kvalitetnih partnerskih odnosov in uspešnih kariernih poti.

Lepo vabljeni na dan odprtih vrat. Predstavitev bo v sredo, 22.02.2017, ob 17.30.

Poleg INFO ure boste lahko deležni še mini analize telesa s posvetom, ogledali si boste naš klub, pogostili vas bomo z našim detox eliksirjem in še in še...

Prijave kar meni v inbox ali mail nadizin@prehranskicoaching.si.

Relativno in absolutno

Vse in nič. Bi rekla. In zadnje mesece sem intenzivno sledila pravičnosti. Rekla bi, da je absolutno relativna. Ja. Odvisno iz katerega zornega kota jo gledaš.

Kar je pravično po meni ni pravično po moji sestri. Kar je pravično po sestri ni za njene otroke, kar je pravično za njene otroke ni za njenega moža, kar je pravično za moža, ni za njegovega delodajalca, kar je pravično za delodajalca ni pravično za stranko, ….. In tako bi lahko zapeljali krog naokrog.

Pravičnost je relativna in subjektivna. 

Kot opazovalka družbe današnjega časa ugotavljam da je pravičnost privilegij moč. Moč pa lahko izhaja iz denarja, znanja ali socialne mreže. Lahko pa ima tudi kak drug vir. Pomembno je le da je ta vir močan in velik. Kot npr. maščevanje.

Absolutna pravičnost?  Bolj ko razmišljam, bolj sem prepričana, da je pravičnost pravljični junak. Včasih celo imaginaren pojem. Koga ali česa? No, to še nisem dognala.

Ne, da nimam teorije. Imam, ko razmišljam, resnično kopljem globoko, a ne, ne bom etiketirala. Morda si ne želim ubiti to pravljično bitje, ki ohranja človečnost v meni. Kljub temu, da me včasih prime, da bi jo najraje izkoreninila v sebi.

Pravičnost? V času odraščanja je bila pravičnost »junak« pravljic, zgodb in pripovedk. V realnem svetu je pravičnost »ovira« na poti do cilja. 

Koliko pa vi zaslužite

Tako in drugače skoraj vsi merimo svoj zaslužek v denarju. Še v pogovornem jeziku rečemo: pridejo dinarčki. Verjetno ta valuta naše preteklosti še dolgo ne bo izpuhtela. Zvesto jo prenašamo iz roda v rod. No, nič ni narobe z zgodovino. Če izbrišemo zgodovino, ne bomo nikoli vedeli kje smo bili in kje smo zdaj. Tudi temu lahko rečemo zaslužek. No, a to ni tema mojega tokratnega razmišljala. Naj se valuta prenaša iz  roda v rod. Količina, le ta je izziv. Kako iz roda v rod povečati količino izraženo v valuti. Zaslužiti.  

Avtor: Vasja Grabner

Koliko pa ti zaslužiš? Joj, samo tega ne sprašuj. To je tabu tema. Ups, ne to pa ne. O tem se ne govori. In potem je cel kup zafrustriranih posameznikov, ki ne govorijo o problemu, želijo si pa rešitev. Kako lahko nekaj rešiš, če sploh ne veš, da je problem. Oziroma, kje je problem, če sem bolj natančna.

Mnogi pravijo, da nič ne zaslužijo. Oni delajo zato da plačujejo. In ko potegnejo črto ni zaslužka. Nič ne ostane. Nič se ne plemeniti.

Hmmm,  in tu je moj material za raziskovanje in razmišljanje. Zakaj postavljamo vprašanje,  kaj pa delaš? Rišem, vozim, učim, zidam, … Odlične odskočne deske za zaslužek. Ne vem, samo razmišljam. Jaz, ki si vedno želim poiskati napako v sami osnovi. Pa naj bo ta osnova v delu ali posamezniku. In tu, na tej točki ugotavljam, da bi bilo potrebno prestrukturirati vprašanje.

Vprašanje se nebi smelo glasiti: Kaj pa ti delaš temveč, kaj pa ti prodajaš? Čudno in nesmiselno boste rekli, saj niso vsi zaposleni v prodaji? Da, drži, toda vsi prodajajo. Kakorkoli obrnem, tisti ki vozi, riše, uči ali zida, prodaja svoje znanje. In če nič ne zasluži potem ne zna prodati svoje znanje. No, ne na meni začet izvajati voodoo obred, jaz samo razmišljam.

V bistvu me moti to, da (si) ne postavljamo velikih vprašanj. To so težka vprašanja, a odgovori na ta vprašanja nosijo zaslužek.

Kaj pa ti prodajaš? Ja, to je veliko vprašanje. Eno največjih in najbolj pomembnih, če želiš zaslužiti in ne delati zato, da plačuješ.  Ko zaključimo določeno vrsto izobraževanja nismo edini s tovrstno izobrazbo. Zato ne moremo prodajati samo in izključno znanja in izobrazbe. Temveč prodajamo tisto posebnost, ki je samo nam lastna. Torej, kaj prodajaš poleg izobrazbe?

Če ne znaš odgovoriti na to vprašanje ne boš nikoli zaslužil. Tisti, ki so zaslužili, vedo kako prodati, tisto, kar je njihova posebnost predvsem zato, ker so si zastavili veliko vprašanje in zmogli toliko poguma, da so si odgovorili. Iskreno. Odgovorili so edini osebi na tem svetu do katere so lahko 100% iskreni in jim ne bo zamerila, jih odpustila ali pa znižala zaslužek. Sebi.

Postavite si veliko vprašanje, nihče razen vas ne bo vedel. In odgovor boste vedeli samo vi. Kaj z odgovorom? Prodajte ga, nehali boste plačevati položnice in začeli boste služiti.

Dej mi en burek

Gane me. Vedno me gane zgodba. Zgodba, ki ima zaplet in razplet. In teh zgod je veliko. Imeti otroka ali ne imeti otroka? Noseča sem, ne vem pa ali si želim biti? On je, da krasen a ne vem ali je to to? Samo za trenutek, en sam trenutek sem bil nepozoren in…. Želel sem ji samo pomagati, zdaj pa to….

Avtor: Vasja Grabner

Za vsako trditvijo in vsakim vprašanjem je zgodba. Da, to so vse zgodbe. Že to, da je stavek ali vprašanje izgovorjeno pomeni, da je zadaj zgodba. Da se je nekoga nekaj dotaknilo, da čustva stopajo na tron in izrivajo razum. Vprašanja, ki si jih tu na tem mestu pogosto postavljam. Kako dolgo? Kako dolgo bodo kraljevala čustva? Katero čustvo? Kaj je vzrok, da se je čustvo razbohotilo? In tisto zadnje vprašanje kako lahko pomagam?

Če je zgodba,sploh če je zgodba, ki ne vodi v ugodna doživetja, nasmeh in pozitivna čustva, v poslušalcu budijo reševalca. Kot, da bi v sebi slišal sirene rešilca. Misli, naredi nekaj, pomagaj, …..

Za vsako pomočjo se skriva resnica, ki je resnica. Tista prava in edina resnica. Ni sprenevedanje, ni varanje in ni laž. Resnica, ki je enostavno samo brutalna resnica. In ta resnica je resnični kazalec tega, zakaj je posameznik trditev ali vprašanje sploh izgovoril. In ta namen je samo en. Olajšanje. Povedati zgodbo ali zainteresirati za zgodbo in to je to. Olajšati se. Prenesti bolečino ali vsaj deliti jo s poslušalcem.

Rešilec. Tisti zvok sirene rešilca je pogosto, zelo pogosto napačno razumljen. Tista sirena je, izključno in samo budnica poslušalcu naj bo tiho, naj ne misli, naj nič ne naredi in v nobenem primeru naj ne pomaga. Naj ostane kruto brezsrčen in egoistično svoj, če ne želi prejeti klofute, ki je posledica reševanja, ki ni zaželeno.

Bedno? Ne. Tako je. Misliš nasprotno? Tudi jaz, a če ne želiš klofute, zvok sirene rešilca poslušaj egoistično. Ne misli, ne delaj in ne pomagaj v nasprotnem bo tvoje reševanje postalo tista žrtev. In tisti rešilec bo namenjen tebi.

Ne moreš? Tudi jaz, a sem iznašla recept. Beden in butast: pojdi na burek. Ugrizni začuti okus, uživaj in razmišljaj kako je dober ali nezdrav. Bolje in manj boli, kot klofuta za ponujeno pomoč. Ob bureku pa dobro razmisli o tistem četrtem vprašanju: Kako lahko pomagam?

Sem v fazi odločanja, v popolnosti izbrisati četrto vprašanje ali pa dosedanje: »Kako lahko pomagam?«, zamenjati za »Si želiš, da ti pomagam?«

Zdaj grem pa na burek.

Uspeh ni v uniformi

Razmišljala sem….res sem dolgo razmišljala,  o tem zakaj včasih nismo uspešni. Vsi. Res, vsi. Nihče ni popoln. Nihče ni vedno uspešen. Nikomur vedno ne uspe. Res, da je na koncu lahko srečen konec. A je do konca moral tudi preko etapnih neuspehov.

Odgovor sem iskala v svojih razmišljanjih. Pa ga nisem našla. Zato sem intenzivno začela opazovati. Predvsem posameznike, ki jih vidim ali srečam pogosto. Kaj delajo in kako to kar delajo, delajo? Na različnih področjih. Z različnimi cilji.

Preden se lotijo zadeve, nekaj znajo. So strokovnjaki na svojem področju. Imajo talente in spretnosti. Polagajo keramične ploščice, pišejo, vodijo, prodajajo, gradijo, slikajo, šivajo, ……nekaj delajo. In to kar delajo,  delajo dobro. No, da ne bom kritična, nekateri to kar delajo,  delajo vrhunsko. Bolje kot drugi ali celo najbolje od vseh. Toda, tu in tam so neuspešni.

Za uspeh, za izpeljavo načrta, za to,  da zadevi dodajo končno medaljo morajo zadevo prodati. Pa naj bo stvaritev v obliki izdelka, pridelka, produkta ali ideje. Za uspeh potrebujemo nekoga,  ki bo to kupil ali  pa »kupil«.  In ti,  ki kupujejo so ti, ki nam z nakupom omogočajo uspeh. In ti so majhni, veliki, moški, ženske, mame, očetje, hčerke, sinovi, veseli, kritični, nasmejani, osorni, pametni in »prepametni«. Zapakirani so različne obleke z različnimi polnili. In od njih je odvisen naš uspeh.

Hmmmm, kako oni vedo kaj je dobro položena keramična ploščica, če to nikoli niso storili? Kako oni vedo kaj je dobra knjiga, če je nikoli niso napisali? Kako oni vedo, kaj pomeni voditi svojo ekipo sodelavcev, če to nikoli niso počeli? Kako oni vedo? A so kljub temu,  oni ti,  ki odločajo ali bomo uspešni ali ne.

Opazovala sem, opazovala sem kaj delajo, ti,  ki so najbolj pogosto uspešni. Ti, ki najbolj pogosto rečejo. Yes, uspelo mi je. Pa sem ga. Prebil sem led. Jaz sem car. Ti, ki si lahko privoščijo najbolj pogosto izgovoriti, no vzklikniti,  te ali podobne trditve. Ti, ki sami sebi lahko upravičeno pojejo slavospeve. Kaj jim daje to pravico?

Znanje. Da odgovor je znanje, vendar ne znanje, ki so ga imeli do trenutka dokler niso srečali svojega kupca ali »kupca«. Temveč sveže znanje. Tako sveže, kot je sveža vroča dišeča žemlja.

O čem govorim. Oni so pozabili vse dosedanje kupce in »kupce«  in začeli od začetka. S kupcem in »kupcem«, ki je tisti trenutek pred njim. Začeli so se učiti in spoznavati svojega novega kupca in »kupca«. Kdo je on? Kaj dela? Kaj ga zanima? Na kaj se odziva? Kaj mu je pomembno? Kaj ga jezi? Kaj ga veseli? Kaj mu predstavlja izziv? Vse to in še več.

Oni so majhni in vedo,  da v tistem trenutku, ko je pred njimi nov kupec ali »kupec« ne vedo nič. So popolnoma nevedni in neinformirani. Oni so pustili preteklost tam,  kjer mora biti, v preteklosti  in dopustili prihodnosti, da jim omogoči nov uspeh.

Oni ne unificirajo, uniformirajo, ne  posplošujejo , ne kopirajo, ne varajo in ne znajo. Oni spoznavajo in vedno znova ustvarjajo na novo, ker nihče ni enak nobenemu od že znanih kupcev in »kupcev«.

Oni vedo,  da ima vsaka pravljica svoj začetek, svoj zaplet in razplet in svoj srečen konec.  Uspeh.

Oni ne enačijo in ne uniformirajo svojih kupcev in »kupcev«. Oni  ne uporabljajo ene in iste formule za dosego svojih ciljev. Oni ne delajo z osebami, temveč z osebnostmi. In ti so uspešni. Bravo.  

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.

Voziti traktor ali kuhati turško kavo

Ona je močna ženska. Ko napišem ali pomislim močna mislim na notranjo moč. Za soočanje s seboj. Ona je moč v malem telesu. Ona je mehkoba poezije in moč nadnaravnih sil. Ona je moč v besedi, v akciji in v volji. Ona je moč humorja, ki razbije vsak mrak, konflikt, manipulacijo. Ona je dokaz, da velikost telesa ne definira moč uma. Ona je nekdo, ki jo ustrahuje veličina narave izražena v malih bitjih, neprivlačne zunanjosti. A nekdo, ki vseeno najde moč za soočiti se z njimi. Ona je nekdo, ki je Nekdo. Ona je nekdo, ki tudi v meni v stotinski sekunde najde, moč razigranega, naivnega otroka.

Tistih šestdeset minut, ki si jih najdeva za klepet, kavo in dobro hrano. Pisan čas, nenačrtovan z vsebino, a vedno ponudi arhitekturni dosežek, zvoke uspeha, rast delnic v najinem odnosu, sozvočje okusov hrane, idej, razmišljanj, smeha, iskanj, opažanj, nakupov, …. . Hrana ne pomeni polnjenje želodca, temveč energije za obvladovanja in razumevanja.

Ona je sposobna obdati me z močjo naravnih sil z eno samo izjavo. Pa useka. A veš kaj si jaz želim naučiti, saj ne vem, če bi ti povedala? Bog, kaj si boš mislila o meni? Jo gledam, tako z viška, z zanimanjem. Z viška, ker je med nama izrazita višinska razlika, z zanimanjem, ker me preseneti njena zmedenost. A useka. Jaz bi se res rada naučila voziti traktor.

Začuden pogled in glasen smeh.

On je utelešenje možatosti. Visok, močan in odločen moški. Struktura telesa zna marsikoga ustrahovati in preslepiti. A, če si le dovoli pogledati v oči tega medveda. Spozna, da je njegova večja moč v dostopnosti, razumevanju in prijaznosti, kot v močnem, možatem telesu. On je moč. Moč uma. Moč argumenta. Moč prijaznosti. Moč pomoči. On je moč, moč prijatelja, ideje in ciljne usmerjenosti. On je zbirka moči ekonomije in mehkobe psihologije. On je moč, ki se reflektira v človečnosti.

Pa pravi njegova boljša polovica. Poslušaj, delavci so prišli zgodaj. Jaz sem še spala. Sobota pač. On pa poskrbi za psa in potem stopi na plano njegova človečnost. Jim bom pa skuhal kavo. No, nameraval je skuhati kavo delavcem. Nameraval. Pridem jaz v kuhinjo ona pa gleda v tablico. Kakšno tablico, vsi v en glas? Tablični računalnik in bere navodila. Pazi,  bere navodila,  kako se skuha turška kava?

Začuden pogled in glasen smeh.

Naj bo ovira izražena v tonaži traktorja ali spretnosti kuhanja turške kave. Ti moji prijatelji. Ko jih opazujem. Močni. Odločni. Polni znanja. A še vedno nevedni. In sprejemajo to svojo nevednost. Zmedeno. Prikupno. In analitično.

Ona bi vozila traktor, ker bo v naravi, ker se ji to zdi zanimivo. Zanimivo? Da njej zanimivo. On sledi svoji človečnosti. Turška kava je lahko izziv, ki ga lahko reši pa četudi s pomočjo tabličnega računalnika.

Tako, normalno. Iščejo in raziskujejo. Vsled svojim željam ali situacijam v katerih se znajdejo. Naj bo traktor ali kava. Ne obupajo. In taki so vedno in povsod.

Združuje jih le moč. Moč do življenja in znanja. Voziti traktor. Kuhati turško kavo. Nič posebnega. Nič prestižnega. Nič mogočnega. Nič fascinantnega.

Kar pa je fascinantno je to, da nobena želja ni čudna ali nesprejemljiva in nobena situacija nerešljiva. Moč. Moč ne izvira z telesne moči. Moč izvira iz moči želje posameznika.   

Najraje imam lažnivke

Všeč so mi ljudje z govorečimi očmi. A veste, to so tisti, ki jim iz oči prebereš ali so žalostni, veseli , presenečeni, jezni, zaskrbljeni, …., kakršnikoli.

Zakaj? Ker mi z očmi povedo, da doživljajo svet, okolico, informacijo posameznika, karkoli. Da niso stroji, roboti, da se zavedajo svoje prisotnosti v tem svetu in okolju. Da poslušajo in opažajo in da imajo čustva. Imajo in jih pokažejo. No vedno ne, to verjetno tudi nebi bilo fajn, a všeč mi je ko zaznam, da se pogled spremeni.

Zaskrbljenost? Zato, ker mi povedo, da jim je mar. Mar za situacijo, človeka, dogodek, ….za nekaj. Da jim ni vseeno. Ker mi pokažejo, da so navdušeni nad nečem ali nekom. Neskromno in iskreno. Ker obstajajo še posamezniki, ki jih lahko presenetiš. Ker se ne sramujejo biti žalostni ali jezni.

Oči, ki govorijo mi dajejo navodila, kako nadaljevati pogovor. Povedo mi, kdaj naj neham. Dajejo mi navodila za dinamiko pogovora, pogajanja, vodenja in usmerjanja. In jaz jim sledim. Povedo mi kaj naj preverim. Zakaj so jezni, žalostni presenečeni. Te oči, povedo več, kot bi povedala beseda.

Všeč so mi ljudje z govorečimi očmi. Všeč mi je energija. Všeč mi je življenje, ki ga zaznavam v njih.

A sem dosledna sami sebi in svoji stroki. Informacije uporabljam in jih ne zlorabljam.

Čudno, a najbolj všeč so mi lažnive oči. Lažnivke. Tiste, ki bi želele nekaj skriti in prikriti. In veste kaj? V prvi polovici svojega življenja sem napadala in iskala pravico, vso pravico tega sveta. Zdaj pa jih pustim, naj skrivajo in prikrivajo. Ne iščem pravice, ne dokazujem svoj prav. Zdaj spremljam dramo zapletov in razpletov in čakam. Kaj? Zaključek. Zanima me, kaj bo na koncu? Tragedija, komedija, drama, psihodrama, ……

Vse ostale govoreče oči, mi nekaj povedo ali si nekaj želijo od mene. Lažnivke, pa ne. Te želijo ostati skrite, zakrite. Te želijo ostati v polju zasebno. Samo zame in ne zate. Te so se odločile, da sem neodrasla in nedorasla resnici. Lažnivke, mi pravijo pusti me pri miru. In jaz jih ubogam.

Ubogam, se ne odzivam, ne sprašujem, kar pa ne pomeni, da ne poslušam. Poslušam in opazujem. In to slednje je najbolj zanimivo. Opazovati. Zanima me, kdaj se bodo spremenile? Kdaj bodo, govoreče oči iz lažnivk prešle v presenečenje, dvom in …… (vstavi emocijo po želji).

Sem manipulatorka? Ne. Sledila sem samo zahtevam posameznika. Pustila sem pri miru. A čakala sem razplet. To je vse kar me zanima.  Lažnivke, so si vse zakuhale same. Se motim?