Relativno in absolutno

Vse in nič. Bi rekla. In zadnje mesece sem intenzivno sledila pravičnosti. Rekla bi, da je absolutno relativna. Ja. Odvisno iz katerega zornega kota jo gledaš.

Kar je pravično po meni ni pravično po moji sestri. Kar je pravično po sestri ni za njene otroke, kar je pravično za njene otroke ni za njenega moža, kar je pravično za moža, ni za njegovega delodajalca, kar je pravično za delodajalca ni pravično za stranko, ….. In tako bi lahko zapeljali krog naokrog.

Pravičnost je relativna in subjektivna. 

Kot opazovalka družbe današnjega časa ugotavljam da je pravičnost privilegij moč. Moč pa lahko izhaja iz denarja, znanja ali socialne mreže. Lahko pa ima tudi kak drug vir. Pomembno je le da je ta vir močan in velik. Kot npr. maščevanje.

Absolutna pravičnost?  Bolj ko razmišljam, bolj sem prepričana, da je pravičnost pravljični junak. Včasih celo imaginaren pojem. Koga ali česa? No, to še nisem dognala.

Ne, da nimam teorije. Imam, ko razmišljam, resnično kopljem globoko, a ne, ne bom etiketirala. Morda si ne želim ubiti to pravljično bitje, ki ohranja človečnost v meni. Kljub temu, da me včasih prime, da bi jo najraje izkoreninila v sebi.

Pravičnost? V času odraščanja je bila pravičnost »junak« pravljic, zgodb in pripovedk. V realnem svetu je pravičnost »ovira« na poti do cilja.