In tam je ona. Po meni, predstavlja simbol zdrave ženske,
katere fizionomija telesa nikoli ne bo dovolila vstop v otroško konfekcijo.
Ona, zdrava, reprodukcije sposobne ženske, sedi in razlaga, uvedbo novih pravil gibanja in hranjenja z
izrazito mimiko mučenika, tonom prezira in telesno držo obupanca. Gledam in
bijem bitko med, slediti verbalni ali neverbalni vsebini, medtem, ko ona diha
samo za svojo (nerealno) željo.
Verbalna vsebina se iz režima prehrane in trdne odločitve po
vstopu v otroško konfekcijo preseli k jezi. Dnevno jo prikličejo otroci. Potem
je tu otožnost in osamljenost, ki je, po
njeni sodbi, produkt samoumevne zakonske zveze. Pa še, nihče je ne opazi. Tudi
v delovnem okolju ni prave vrednosti in priznanja.
Enostavno nevidna sem, zaključi.
In če kaj lahko dosežem, je vsaj to, da bom lepa, no vitka,
ker v teh letih lepa več ne morem biti, nadaljuje. Poslušam, razumem, sočustvujem a ne ugovarjam.
Ne želim k žalosti, osamljenosti, nezadovoljstvu in na moje presenečenje tudi
zavisti, priliti tudi občutek krivde.
Utrujena sem pravi, utrujena sem od tega, da mi nič ne uspe,
samo zato, ker delam samo za druge.
Dovolj imam, zaključi.
Zagleda se nekam preko mene. In jaz? Če bi si drznila
obsojati, bi rekla, počiva, izčrpana od količine izrečenih laži.
Sedim in jo gledam, medtem ko bijem bitko, govoriti ali
molčati. Pa prelomim: Te lahko nekaj vprašam?
Pogleda me, kot da bi jo potegnila z Marsa. A vseeno,
zaznam, da pričakuje vprašanje. Kljub temu, da dvomim, upam, resnično upam, da
bo zmagala modrost.
Draga moja, kaj res ne vidiš, da pri tebi ni problem, to kar
ješ, temveč, to kar je tebe? In nadaljujem, Sonce danes v tebi prebuja
depresijo. Vse se vrti okoli moram. Prisile. Ciljev, ki ti jih nalagajo tretje
osebe. Podlegla si diktaturi današnjega časa. Tvoji vladarji so tihi uroki.
Zahteve subkultur, ki počasi a vztrajno postajajo tvoja nova kultura, etika in
morala. Kot zapoved, močnejša od hipnoze. Sonce je danes zate signal depresije,
bledice in lakote.
Te dni se v tebi razkrivajo resnični vzroki neprespanih
noči, ki so posledica podhranjenosti razumevanja same sebe. Te dni se v tebi kaže
pravi pomen pripisovanja vrednosti zunanjosti in pomanjkanje popolnega razumevanja
tvoje notranjosti. Ki te žre, kot trakulja. In v begu pred to trakuljo iščeš
mir in smeh v izstradanosti. Pridružila si se novodobnem prekletstvu. Obsojanju
hrane, ki je vir življenja, zadovoljstva in preživetja. Kriviš jo za
nezadovoljstvo, jezo, osamljenost, zavist in žalost. Ne zavedajoč se, da je
prekletstvo, postavljeno ravno v
obratnem vrstnem redu. Draga moja, v tvojem primeru res ni pomembno kaj ješ,
pri tebi bi veljalo ugotoviti kaj in zakaj žre tebe.
Živimo v času, ko sonce postaja vir depresije in ne
življenja. Živimo v času, ko sonce razkriva vso resnico nerazumevanja bistva
življenja.
Gleda me kot, da bi poskušala formirati nesmiselne želje v
nek urejen red. Ali vsaj delno urejen, ki bi ji ponudil neko logiko iz katere
bi črpala razumevanje. Prazen pogled. Brez volje. Brez leska v očeh. Ona, lastnica
modrosti vesolja, kot sem jo nekoč v hecu imenovala. Me gleda, kot, da bi se
izgubila v dvorani dveh resnic. Tiste, ki si jo želi in tiste, ki je realna.
In spregovori: Ja, nekaj me žre in jaz kljub bolečini še
vedno mirno sanjam!
Ni komentarjev:
Objavite komentar