Špela ni ravno prijazna mamica

Dolga leta smo imeli navado teden pred prvomajskimi prazniki na skupni dopust. Pa je prišla mladina. In tako je to. Te malčki se že rodijo kot šefi. Oni diktirajo kaj in kdaj bomo mi odrasli počeli. No, ne to vzet dobesedno, bolje malo »med vrsticami«, a rezultat je isti. Ravno v času prvomajskih praznikov so se pretekla leta vrstili prehladi, norice, zlomi, vneta ušesa, alergije, …… in verjetno sem še kaj izpustila. In ti mali diktatorji in njihovi pomočniki, bacili in virusi so poskrbeli, da smo si bili primorani vzeti nekaj let pavze v skupnem dopustovanju. In ker je v izkušnji moč smo se tudi mi nekaj naučili. Letos smo že takoj po novem letu vpeljali vse varnostne ukrepe. Oborožili smo se z zelenjavo, agrumi, svežim zrakom, skrbno izbranimi aktivnostmi in uspeli zadržati otroške ude v enem delu ter bacile in viruse izven telesc naših malčkov. Tako, da letos juuuuuupiiiiii smo šli. Skupni dopust, kot nekoč, ko smo bili samski in na dopustu počeli tisto najlepše, »kar nam paše«.

Dogajalo se je veliko…štirinajst različnih osebkov in »zagarantirana« masa doživetij. No, kot rečeno, na tem dopustu vsak od nas počne vse kar mu paše, le da smo skupaj. Nekateri »športajo«, nekateri kuhajo, nekateri berejo, ………… nekateri pa razmišljamo.

Kot velika navdušenka različnih osebnosti mi materiala za razmišljanje nikoli ne zmanjka, a tam….

Sedim in slišim Špelo, mojo prijateljico, mati tri letnika in sedem letnice. Špela že petič odločno opozori svojo živahno hči: Prosim, umiri se malo. Padla boš in z glavo udarila ob rob bazena. Otrok, kot otrok, se na odločnost ne odziva. V žaru razvoja igre, še poveča tempo divjanja. In Špela primerno temu poveča stopnjo odločnosti v tonu in opomin opremi s kaznijo, če se ne zgodi sprememba  v vedenju malčice. Slišati ni bilo prijazno. Kajti odločnost in kazen nista nikoli slišati prijazno. Innnnnnnn zaslišim glasek petletnice poleg mene: Špela pa ni ravno prijazna mamica!

Ukaz, ki je švignil skozi moje možgane: Lili, da se nebi slučajno nasmejala! Čeprav bi. Res. Najraje bi bruhnila v glasen krohot, ob pogledu na petletnico, ki me gleda z malo dozo strahu in veliko dozo ponosa ob svoji modrosti. A se uspem zadržati.

Material za razmišljanje. Otrok razmišlja konkretno. Otrok ne razmišlja abstraktno – logično sklepanje iz danih okoliščin. Otrok se odziva na prvi red čutil (sluh, vonj, okus, otip, vid). In globje od tega ne gre. To, da se nauči abstraktno razmišljati je naša vloga, vloga starejših, vzgojiteljev in učiteljev. No lahko bi rekla vseh, ki smo v stiku z vsakim otrokom.

A kaj otrok? Moje razmišljanje se je razbohotilo v širino in globino. Koliko odraslih »otrok« srečam dnevno?  Koliko je takih posameznikov, ki štejejo veliko pomladi ali če se drugače izrazim dovolj pomladi, da bi že lahko osvojili tovrstne veščine? Ker ne znajo, ali nočejo? Zakaj? Ker se v trenutku prepustijo emocijam, da jih vodijo in odločajo namesto njih. Ne ustavijo se in razmislijo, kaj je vzrok vedenja posameznika?

Ne, dragi moji niso nas naučili. Smo določeni posamezniki, ki nas je zanimalo, zakaj se določeni posamezniki odzivajo pogosto ali vedno na enak način. Zadirčno, provokativno, tiho, sramežljivo, prijazno……lahko tudi molče. Kje je vzrok? Vzrok lahko odkrijemo s sposobnostjo abstraktnega razmišljanja – logičnim sklepanjem.

In verjemite mi, veliko je takih »odraslih« posameznikov. Dvajset let se ukvarjam z izobraževanjem in osebnih razvojem odraslih in vedno znova ugotavljam, da ni težava v pomanjkanju strokovnih znanj. Ne glede na to v kateri dejavnosti posameznik dela ali se razvija, tehnična znanja so na visokem nivoju. V povprečju presegajo 80%. Pomanjkanje je v ostalih znanjih, tistem, ki ga imenujem vzporedno učenje oz. razvoj osebnosti. Tisto, kar je mnogim »brezveze« ali kot sem zadnjič nekje ujela : »če bi se jaz pojavila na kakem takem izobraževanju bi to slabo vplivalo na moj »image«.

In zdaj iz konkretnega k abstraktnemu - otroško razmišljanje iz ust odraslih zveni tako.

Država nič ne da!

Dejstvo: in nič ne bo dala. Socialni transferji so takšni kot so. Nekaj organizacij, kot so Zveza prijateljev mladine ipd., ne zmorejo vsega. Delajo dneve in noči. In dobesedno ne spijo, ker jih težijo težke zgodbe mnogih posameznikov a več z enakim obsegom dobrodelnosti ne zmorejo. Država v kapitalizmu ima drugačno vlogo, kot jo je imela v socializmu in čas je za budnico. Odrastimo.  

Ne dobim službe!

Dejstvo: In vedno manj jih bo. Kaj pa, če bi si jo sami naredili? Vsak od nas nekaj zna. Saditi rožice, zidati, šivati, pisati, programirati, …… Vsi nekaj znamo in delo si je potrebno ustvariti. Počasi. Lepo je, da so nam zgled uspešna slovenska podjetja, kot so »tisti, ki osvajajo zračni prostor« in »tisti, ki so jim izziv izpušni sistemi« – kapo dol. A prepričana sem, da, ko so začeli s svojim delom niso služili milijone in da so ravno tako imeli znanje in polno negotovosti. A verjeli so vase, v znanje in odpravili so se na pot zbiranja izkušenj. Vera vase jim je pomagala krepiti znanje, le-to pa jih je vodilo v vedno bolj pofitabilne izkušnje. Uspeh.

To zdravstvo je zanič in po pozebi čakamo pomoč države!

Ali ste kdaj slišali za zavarovanje? Nooooo, pazite,  da ne boste ponovno razmišljali, kot otrok. Zavarovalnice so pravne osebe in v zavarovalnicah delajo fizične osebe. In le-ti »zavarovalničarji« niso vsi isti. Tudi sama dolgo nisem našla nekoga, ki bi delal zame. In veste kaj, ugotovila sem eno: če mi je zavarovalničar rekel: gospa zdaj imate pa vse zavarovano sem prekinila sodelovanje z njim. Zakaj? Ker nisem butasta in ker znam logično (abstraktno) razmišljati. Kako za vraga imam vse krito, če pa je v zavarovalnih pogojih poglavje: omejitve in izključitve!! Torej ne posplošujte, poiščite tisto peščico zavarovalničarjev, ki delajo za stranko in ne za provizijo.

On je lahko uspešen, ker zna. Jaz? Jaz ne znam.

Kaj mislite, da so se uspešni rodili pametni in vsevedni. Prav tako niso vedeli nič. Edina razlika med uspešnimi in »ne«uspešnimi je v tem, da so uspešni pripravljeni tvegati svoj čas. Čas za učenje, čas za delo, čas za investiranje v kariero, čas za mreženje, čas za širjenje socialne mreže, čas za osebni razvoj, ……. Pravilna razporeditev časa je ključnega pomena. In to je vse kar oni vedo. Kako upravljati s časom, ki ga imajo. Vse ostalo se naučijo "v koraku". Še posebej takrat ko "se nasankajo" in ko "jih nasankajo". Vprašajte jih?

No nisem prepričan, da si jaz upam!?

Vaša notranja ovira. Če ne veste zakaj jo imate in če vas ovira v realizaciji vaših želja, si poiščite nekoga, ki vam bo pomagal iz labirinta nezadovoljstva in upanja. Upanje je pasivna želja, za nasmeh na obrazu potrebujete aktivno željo. Ne zaupate svetovalcem. Prav! Tako boste bolj skrbno izbrali nekoga, ki bo res primeren za vas in bo delal za vas in ne za denar.

Nazaj k petletnici: Špela ni ravno prijazna mamica. Ali drži? Ne. Zakaj je mala izustila to »pametno« opazko? Ker je stara pet let, je otrok in ne zna abstraktno razmišljati – logično sklepati. Ali se je tega možno naučiti, ne glede na starost? Da. Vse ostalo je odvisno od vsakega posameznika.

In za konec: Špela ni ravno prijazna mamica!

Odziv odrasle osebe, ki nima veščin abstraktnega razmišljanja: Šššššššššš, ne govori grdo.

Odziv odrasle osebe, ki ima veščine abstraktnega razmišljanja: Kaj pa skrbna? Ali misliš, da je Špela skrbna mamica?

P.S.

Moje razmišljanje mi samo pomaga preživeti v tem svetu. V prostem času, ko poskrbim za eksistencialne potrebe se vprašam ali je vse kar se dogaja prav? Ni, vem da ni. Toda ostati v tem utopičnem razmišljanju ni dobro zame. Zato sem med prav in dobro, izbrala tisto kar je dobro zame, za mojo družino in moj socialni krog. Kot odgovor na to: Kako v norem svetu ohraniti zdrav razum.