Ko spremeniš konec, prideš na začetek

Danes sem bom spustila  v odnos med delodajalcem in zaposlenim. Ko se spustim v pogovor o tem odnosu imam pogosto občutek, da v teh vodah jadram skozi življenje jamskih ljudi. Toliko nezadovoljstva, toliko tegote, toliko nepoštenosti, toliko obsojanj. Kot, da še vedno velja 282. člen Hamurabijevega zakonika, oko za oko. A zakaj, kje je vzrok, me je zanimalo in da…….

Tole pisanje ni namenjeno kot apel delodajalcem. Namenjeno je tebi zaposleni. Zadnje desetletje zelo pogosto slišim misel: »Ne morejo oni mene tako malo plačati, kot jaz lahko malo delam«. Zakaj, vriska v meni? Kaj je tebi? Zakaj si si poleg vseh negativnih občutkov in čustev še sam sebi prilepil klofuto? Obesil zvonec neuravnovešenega upornika?  Zavezal štrik okoli vratu. Kaj res ne vidiš drugo pot? Pot ki bi te vodila k lastnim ciljem.

Pojdimo na začetek. Ne bom pozabila kolegice. Ne kolegice, sodelavke, ki se je v enem letu po zaposlitvi razvila v zelo uspešno komercialistko. A tam nekje proti koncu prvega leta, je rekla: »Danes mi gre vse tako na živce, še slabih nekaj mesecev nazaj pa sem si samo želela dobiti službo. Na razgovoru, mi ni bilo nič pomembno. Želela sem si samo službo«. Ja jo razumem. In velikokrat sem to slišala.

Danes ko razmišljam trezno o tem pogovoru, ugotavljam, da je potencialni zaposleni na razgovoru vede, kot nosečnica. Poln hormonov in adrenalina. Brez razuma. V njemu utripa samo ena želja. Želim si službo. Zaslepljen od intenzivnosti želje, ne sliši in ne vidi, kaj mu potencialni delodajalec govori? Kupil in pritrdil bi vse, le da podpiše pogodbo in ga od trenutka veljavnosti pogodbe objame tisti občutek socialne varnosti. Zaposlen sem.

Kaj pa delodajalec, je bil pošten? Ne, boste odgovorili vsi kategorično v en glas. Pa ne vem, če bi se strinjala z vami. Pove vam,  kaj pričakuje od vas? Pove, vendar v jeziku odraslih. Včasih malce abstraktno, vendar pove. Toda to da bi vas objela socialna varnost je v tistem trenutku za vas bolj pomembno, kot to, da bi si drznili abstraktno strukturo slike spremeniti v jasno in konkretno podobo vašega delovnega okolja in vaših dolžnosti za katere s podpisom pogodbe prevzemate odgovornost. In da, ste kot večina varnosti željnih, naj me samo vzamejo, naj dobim službo potem pa bo. In je.

In potem je. Seveda je, le da ne tisto kar ste vi pričakovali. Delodajalec je bil na razgovoru pošten. V svojem jeziku. Le vi ste malo zaspali v odstranjevanju meglice. Povedal je kakšna so njegova pričakovanja. Ne bom sodila kako zelo jasno. A povedal je. In zdaj….po porodu in uravnovešenju hormonske slike ste se zbudili v realnosti. Malo razočarani, malo zmedeni, malo nezadovoljni. In tako iz dneva v dan, do dne, ko se razočaranost, zmeda in nezadovoljstvo združijo v jezo. Ki raste in se krepi iz dneva v dan…..In pride dan ko prvič izustite: »Ne morejo oni mene tako malo plačati, kot jaz lahko malo delam (cinično)«. Res?

Od vsem misli na tem svetu ste si moral izbrati ravno tisto, ki ti koristi nič, nula, zero. Od vsem misli na tem svetu ste morali pokazati, da niste borec. Od vseh misli na tem svetu ste si moral izbrati tisto, ki deluje samodestruktivno in samomorilsko na vas. Ne samo da boste ubili vse svoje znanje in izkušnje, ampak boste ubili vse, kar bi lahko pridobili jutri. Se zavedate tega?

Delodajalec. Je kakršen je in dela kot dela. Sledi svoji strategiji in viziji. Način izbira sam. Kaj pa vi? Vi ste pa obupali. Vi nimate strategije in ne vizije. Vi ste si izbrali misel: »Ne morejo me tako malo plačati, kot jaz lahko malo delam«. Pametno! Pametno? Pametno??? Ne bom sodila, bom pa spisala svoje razmišljanje do konca.

Moje mnenje je in vedno bo, da je zaposleni najbolj pomemben člen podjetja. In ta člen mora biti negovan, ustrezno usmerjen in okrepljen, da v nobenem trenutku nebi popustil. In če ste to negovan in usmerjen in okrepljen brali enosmerno, naj takoj dodam, da v nobenem primeru nisem mislila, da v vsem tem procesu ni vašega napora. Je in to zelo intenziven. Zakaj? Ker, če si želite rezultat je napor potreben. Nenehen napor. V kakšni obliki in kako intenziven, ne vem bi morala imeti bolj jasen vpogled v celotno situacijo.

Vi ste pa samo presodili, da niste dovolj negovani, usmerjani in okrepljeni. Odločitev je padla. Vdaja. Ker tovrstna misel, ni nič drugega kot vdaja. Niste prišli na razpotje, temveč na konec. Vaša odločitev, naj bo. Nikogar ne bom prepričevala. Če je pa slučajno v vas kanček borca za svoje izkušnje in znanje. In če slučajno še niste skočili v globoko brezno konca, potem imam hudomušen predlog za vas. Za začetek misel: »Ne morejo oni mene tako malo plačati, kot jaz lahko malo naredim«, zamenjajte z mislijo: »Ne morejo oni mene tako malo plačati, kot jaz njim lahko vzamem«.

Kaj to pomeni? Hmmmmm, jaz verjamem v slovenski um in pamet, tako da ste zagotovo doumeli sporočilo. Vsekakor vas porine naprej, v akcijo tako telesno kot umsko. Iz samodestruktivnosti v samorazvoj.