Voziti traktor ali kuhati turško kavo

Ona je močna ženska. Ko napišem ali pomislim močna mislim na notranjo moč. Za soočanje s seboj. Ona je moč v malem telesu. Ona je mehkoba poezije in moč nadnaravnih sil. Ona je moč v besedi, v akciji in v volji. Ona je moč humorja, ki razbije vsak mrak, konflikt, manipulacijo. Ona je dokaz, da velikost telesa ne definira moč uma. Ona je nekdo, ki jo ustrahuje veličina narave izražena v malih bitjih, neprivlačne zunanjosti. A nekdo, ki vseeno najde moč za soočiti se z njimi. Ona je nekdo, ki je Nekdo. Ona je nekdo, ki tudi v meni v stotinski sekunde najde, moč razigranega, naivnega otroka.

Tistih šestdeset minut, ki si jih najdeva za klepet, kavo in dobro hrano. Pisan čas, nenačrtovan z vsebino, a vedno ponudi arhitekturni dosežek, zvoke uspeha, rast delnic v najinem odnosu, sozvočje okusov hrane, idej, razmišljanj, smeha, iskanj, opažanj, nakupov, …. . Hrana ne pomeni polnjenje želodca, temveč energije za obvladovanja in razumevanja.

Ona je sposobna obdati me z močjo naravnih sil z eno samo izjavo. Pa useka. A veš kaj si jaz želim naučiti, saj ne vem, če bi ti povedala? Bog, kaj si boš mislila o meni? Jo gledam, tako z viška, z zanimanjem. Z viška, ker je med nama izrazita višinska razlika, z zanimanjem, ker me preseneti njena zmedenost. A useka. Jaz bi se res rada naučila voziti traktor.

Začuden pogled in glasen smeh.

On je utelešenje možatosti. Visok, močan in odločen moški. Struktura telesa zna marsikoga ustrahovati in preslepiti. A, če si le dovoli pogledati v oči tega medveda. Spozna, da je njegova večja moč v dostopnosti, razumevanju in prijaznosti, kot v močnem, možatem telesu. On je moč. Moč uma. Moč argumenta. Moč prijaznosti. Moč pomoči. On je moč, moč prijatelja, ideje in ciljne usmerjenosti. On je zbirka moči ekonomije in mehkobe psihologije. On je moč, ki se reflektira v človečnosti.

Pa pravi njegova boljša polovica. Poslušaj, delavci so prišli zgodaj. Jaz sem še spala. Sobota pač. On pa poskrbi za psa in potem stopi na plano njegova človečnost. Jim bom pa skuhal kavo. No, nameraval je skuhati kavo delavcem. Nameraval. Pridem jaz v kuhinjo ona pa gleda v tablico. Kakšno tablico, vsi v en glas? Tablični računalnik in bere navodila. Pazi,  bere navodila,  kako se skuha turška kava?

Začuden pogled in glasen smeh.

Naj bo ovira izražena v tonaži traktorja ali spretnosti kuhanja turške kave. Ti moji prijatelji. Ko jih opazujem. Močni. Odločni. Polni znanja. A še vedno nevedni. In sprejemajo to svojo nevednost. Zmedeno. Prikupno. In analitično.

Ona bi vozila traktor, ker bo v naravi, ker se ji to zdi zanimivo. Zanimivo? Da njej zanimivo. On sledi svoji človečnosti. Turška kava je lahko izziv, ki ga lahko reši pa četudi s pomočjo tabličnega računalnika.

Tako, normalno. Iščejo in raziskujejo. Vsled svojim željam ali situacijam v katerih se znajdejo. Naj bo traktor ali kava. Ne obupajo. In taki so vedno in povsod.

Združuje jih le moč. Moč do življenja in znanja. Voziti traktor. Kuhati turško kavo. Nič posebnega. Nič prestižnega. Nič mogočnega. Nič fascinantnega.

Kar pa je fascinantno je to, da nobena želja ni čudna ali nesprejemljiva in nobena situacija nerešljiva. Moč. Moč ne izvira z telesne moči. Moč izvira iz moči želje posameznika.   

Najraje imam lažnivke

Všeč so mi ljudje z govorečimi očmi. A veste, to so tisti, ki jim iz oči prebereš ali so žalostni, veseli , presenečeni, jezni, zaskrbljeni, …., kakršnikoli.

Zakaj? Ker mi z očmi povedo, da doživljajo svet, okolico, informacijo posameznika, karkoli. Da niso stroji, roboti, da se zavedajo svoje prisotnosti v tem svetu in okolju. Da poslušajo in opažajo in da imajo čustva. Imajo in jih pokažejo. No vedno ne, to verjetno tudi nebi bilo fajn, a všeč mi je ko zaznam, da se pogled spremeni.

Zaskrbljenost? Zato, ker mi povedo, da jim je mar. Mar za situacijo, človeka, dogodek, ….za nekaj. Da jim ni vseeno. Ker mi pokažejo, da so navdušeni nad nečem ali nekom. Neskromno in iskreno. Ker obstajajo še posamezniki, ki jih lahko presenetiš. Ker se ne sramujejo biti žalostni ali jezni.

Oči, ki govorijo mi dajejo navodila, kako nadaljevati pogovor. Povedo mi, kdaj naj neham. Dajejo mi navodila za dinamiko pogovora, pogajanja, vodenja in usmerjanja. In jaz jim sledim. Povedo mi kaj naj preverim. Zakaj so jezni, žalostni presenečeni. Te oči, povedo več, kot bi povedala beseda.

Všeč so mi ljudje z govorečimi očmi. Všeč mi je energija. Všeč mi je življenje, ki ga zaznavam v njih.

A sem dosledna sami sebi in svoji stroki. Informacije uporabljam in jih ne zlorabljam.

Čudno, a najbolj všeč so mi lažnive oči. Lažnivke. Tiste, ki bi želele nekaj skriti in prikriti. In veste kaj? V prvi polovici svojega življenja sem napadala in iskala pravico, vso pravico tega sveta. Zdaj pa jih pustim, naj skrivajo in prikrivajo. Ne iščem pravice, ne dokazujem svoj prav. Zdaj spremljam dramo zapletov in razpletov in čakam. Kaj? Zaključek. Zanima me, kaj bo na koncu? Tragedija, komedija, drama, psihodrama, ……

Vse ostale govoreče oči, mi nekaj povedo ali si nekaj želijo od mene. Lažnivke, pa ne. Te želijo ostati skrite, zakrite. Te želijo ostati v polju zasebno. Samo zame in ne zate. Te so se odločile, da sem neodrasla in nedorasla resnici. Lažnivke, mi pravijo pusti me pri miru. In jaz jih ubogam.

Ubogam, se ne odzivam, ne sprašujem, kar pa ne pomeni, da ne poslušam. Poslušam in opazujem. In to slednje je najbolj zanimivo. Opazovati. Zanima me, kdaj se bodo spremenile? Kdaj bodo, govoreče oči iz lažnivk prešle v presenečenje, dvom in …… (vstavi emocijo po želji).

Sem manipulatorka? Ne. Sledila sem samo zahtevam posameznika. Pustila sem pri miru. A čakala sem razplet. To je vse kar me zanima.  Lažnivke, so si vse zakuhale same. Se motim?

10.000€ za frizerja je premalo

Hmmmm, navadno ne komentiram aktualnega dogajanja, kar ne pomeni, da jih ne spremljam, a tole me je vrglo. Ravno v teh dneh me je nekdo vprašal za kateri poklic bi se odločila, če bi bila ponovno strara 15 let. Bila bi frizerka.

Na francoskega predsednika se je usul plaz kritik zaradi frizerja. Vsak mesec zapravi 10.000€ za frizerja.

Meni se zdi čisto zaslužen znesek. A ste si vi ogledali kolikšna je količina las francoskega predsednika. Bemtiš, da je s tem treba znati upravljati, kot z majhno plačo. No ali pa, ali ste kdaj imeli kilogram testenin in 10 lačnih ust. To ni lahko.

Kako je zdaj s temi lasmi. Po moje mora imeti ta frizer nadnaravne sposobnosti. Glede na količino las francoskega predsednika mora biti res vrhunski analitik. Kako? Ja lepo, zelo dobro mora razmisliti, kam bo postavil kak las, da predsednik zgleda,  kot kak gostolas latino lover. Hja, danes je tako ali drugače bolj pomembno biti lep kot pameten. Ali pač.

No in mislite, da je to delo za enkrat na dan. Po moje ne. Če pogledam moške okoli sebe, se nenehno nekje čohajo. No, nekateri tudi po lasišču. Če las ni, da bi to področje lahko imenovali lasišče, potem je to pleša oz. kot je moja sestra nekoč izjavila, pristajalna steza za muhe. Če pa na tem lasišču nekaj je, potem ……..drama za frizerja, ko se predsednik počoha. Delo se začne od začetka. Potem obstaja možnost, da se pojavi nek piš vetra ali pa celo prepih. No bog ne daj da se sprehodi v bližini klima naprave.

Aja pa na to, da je urejen, se verjetno tudi preobleče večkrat, kot nepredsedniški moški. In seveda, če se sreča s tušem, smo pa tako ali drugače spet na začetku.

Ni lahko delo. Poleg tega, da mora biti dober analitik, poznavalec zakonov fizike, meteorolog v prostem času, psiholog,  da čimbolj omili naglavna čohanja in velik navdušenec športa. Zakaj športa? Ja ker mora nenehno tekati okoli ustoličene glave, držati roke v luft  in mahati s glavničkom pa verjetno tudi s kakim trivremenskim taftom. Čeprav morda zaradi zgodovine med Nemci in Francozi ne deluje na francoske gene. Kaj pa veš? Danes je vse mogoče.

In ko vse to zložiš skupaj, se vam ne zdi, da je to res težko prigaran denar? Toliko znanja in sposobnosti pa še celodnevni delovnik. Buhhhh, bom rekla, po moje je pa preslabo plačan J J J.

  . 

Paaaa, sej sem vam dala 10€!

Prijatelji mi rečejo rentgen. Opazovalka. Zakaj? V poplavi učenja čustvene inteligence, komunikacijski in vodstvenih veščin, me zanima kaj in koliko se ljudje naučijo.

Stojim v vrsti na pošti. Saj veste, danes pošta deluje kot samopostrežna trgovina. Razgledujem si knjige, igrače, pisala, …. Pa me predrami zadirčno nesramno: Pa sej sem vam že dala 10€!!

Vsi prisotni v pošti usmerimo pogled v žensko bitje, ki je izgovorila stavek, ki v osnovi nebi bil nič posebnega, če nebi zvenel nekako tako: Paaaa, sej sem vam dala 10€! Boldano beri z močnim poudarkom in ne pozabite prebrati klicaj.

Ženska, bi rekla tam okoli štirideset, urejena. Zelo urejena. Oblačila dajejo vtis poslovne ženske. Odločne poslovne ženske. Odločne poslovne ženske, ki ve kaj dela. Odločne poslovne ženske, ki ve kaj dela in zna upravljati s podjetjem. Odločne poslovne ženske, ki ve kaj dela in zna upravljati s podjetjem in s seboj.

Res je, da njena zunanja podoba daje vtis resne poslovne ženske, ki ve kaj dela in zna upravljati s podjetjem in s seboj. A njen način izražanja je takoj demantiral zadnje, »upravljati s seboj«. Če bi dotična gospa znala upravljati s seboj se nebi nikoli,  nikoli odzvala,  s tako dozo nevljudnosti. Tako pa je situacija vodila v analitično razmišljanje.  

Ali obstajajo pravila obnašanja v pošti? Obstajajo. Tista črta, ki preprečuje naslednjemu, da diha za ovratnik. V pošti ne smemo kaditi in prepovedan je vstop psom.  Kaj pa pravila komunikacije, ali obstajajo? Ne. Še nikoli nikjer nisem prebrala, da obstajajo pravila komunikacije za pošto. Nikjer ne piše: Ne derite se na uslužbence pošte ali Prosim, bodite vljudni do uslužbencev pošte. Zakaj? Verjetno zato, ker naj bi bila to osnova vzgoje.

Ali obstajajo neka splošna pravila komunikacije, ki naj bi izhajala iz družbe same in bi bilo splošno razumljivo, da veljajo tudi za pošto? Pravila sporazumevanja z ne tako eminentnimi uslužbenci, ki pa si ravno tako, kot vsi zaslužijo spoštljiv odnos. Obstajajo. Če smo le primerno socializirani in razumemo pomen dostojanstva. In zakaj to ne spoštujemo?

Na pošti se izgubi pomen vljudnosti??? Tiste osnovne vljudnosti, ki si jo zaslužimo vsi. In jaz, kot opazovalka ugotavljam, da vljudnost velja samo tam, kjer nam koristi, tam kjer pa od tega nimamo nič, pa smo lahko nevljudni. Neandertalci.

In tu ključno zaključna ugotovitev mojega razmišljanja. Če bi nas nekdo vprašal ali smo vljudni kot oseba, bi brez dvoma potrdili.

Naj bodo prve sekunde še tako pomembne za prvi vtis, a so naslednje sekunde še toliko bolj pomembne za ohranitev in celo graditev odnosa in predvsem tega, da svetu in ljudem okoli nas pokažemo, da znamo upravljati s seboj. Da naš stil za oblačenje ne prikriva odrezavosti, nespoštljivosti, nevljudnosti, mentalne zanemarjenosti, ……, vse te lastnosti nikoli niso in ne bodo dober temelj za učenje komunikacijskih veščin. Kdorkoli smo (revni, bogati, šolani, nešolani, beli, rumeni, upravljalci, izvrševalci, urejeni, neurejeni, ….), in kjerkoli smo (doma, v službi, na rekreaciji, v restavraciji, ….)?

Zakaj? Zato ker je upravljanje s samim seboj ključ do uspeha. Kjerkoli smo in karkoli delamo? Tudi na pošti. 

A me zanima kaj bo potem……

Ni mi jasno, zakaj bi to koga sploh zanimalo? Malo sem opazovala ljudi s katerimi se veliko družim.

Sestra. Živi. Polno živi. Vzgaja otroke. Odločno in mehko istočasno. A vztrajno in dosledno sledi ciljem otroka in jih vodi. Medtem je služba in dom in pes in tisoč in ena aktivnost. Ob koncu dneva ujame trenutek zase in zaspi. Jutri je nov dan v katerega se ponovno zbudi. Živa in ga živi.

Prijateljica Sonja. Športnica. Mama. Žena. Finančnica. Vrtec, služba, dom. Trening. Druženje. Smeh. Raziskovanje v kuhinji. Družina. Primarna in sekundarna. Dinamika, ki nama tu in tam dovoljuje kvalitetno druženje ob kavi in zanimivimi pogovori. Hmmm, priznam vedno me graja, da preveč delam. A jo imam…..rada ker živi. Zaspi, mirno. Moto: če ne moreš spati potem je tvoj problem, pusti druge živeti.

Prijateljica Ana. Uffff!!! Tempirana bomba. Mojem vprašanju kje si, je vedno sledi odgovor z drugega konca sveta. Pač jo življenje preizkuša. Želi si dinamično življenje in ne dinamično službo, a je vedno bolj na strani dinamične službe. Kljub temu jo vedno obdaja rumena barva, barva sonca in energije. Energija življenja pravi.

Nina. Managerka. Uspešna. Žena. Uspešna. Mati. Nenormalno uspešna. Hči. Čudaško hvaležna in dostopna. Prijateljica. Sanjska. Vedno in povsod. Živi, diha in uživa. Ne išče mladost in ne čaka starost. Živi in se bori, potem pa bo, pravi. In je.

Jan, Boštjan in Marko. Norci, norci, norci. V vseh pogledih. Lahko jih srečaš na vsakem vogalu v vsaki družbi in v vseh opravah. Živeti, smejati se in  raziskovati. Akcija jih komaj dohaja. Ljubijo in so ljubljeni. Norci J. Njihov moto: Kaj naj s tem kar je bilo, vplivam lahko na tisto kar bo.

Živijo in so živi. Zdaj. Tu. Ta trenutek. Nihče ne razmišlja, kaj bo po smrti? In jaz?

Lagala bi če bi rekla, da se kdaj nisem spraševala, kaj je tam v onostranstvu. Sem, takrat ko sem najbolj intenzivno mentalno odraščala, v obdobju najstništva. Takrat me je tako ali drugače vse zanimalo.

Zakaj bi me to zanimalo? Kaj bi mi v tem trenutku, ko sem v štiridesetih letih koristilo? Zdaj, ko se še vedno rastem in razvijam. Delam. Kupujem in prodajam. Vzgajam. Spoznavam. Zakaj bi me zanimalo kako je po smrti? Zdaj me zanima kaj nosi nov dan? Kaj se bom naučila? Koga bom spoznala?

Ufffff, komaj čakam nov dan…..