Jaz sem slon, en debel slon....

Če slučajno niste vedeli,  kako v realnosti zgleda to, da ste slon v trgovini s porcelanom? Jaz sem bila. Včeraj. Na predavanju. Odličen predavatelj, vrhunski nastop, fenomenalna vsebina, cel performans.

Sedim v dvorani, predavatelj vrhunsko predstavlja vsebino. V uvodnem delu takoj močno pritegne pozornost – pove, da mu ni mar kaj si mislimo in koliko nam bo všeč. Da je lepo, da imamo vprašanja, a to je naš problem. Da smo tam, da poslušamo. Vprašanja? No le ta bo dovolil, ko jih bo dovolil. Šok!!! Dosegel je svoje…vsi ga gledamo z odprtimi očmi kot, kaj pa je zdaj to?

Zadevo zapleta in poglablja, vsako stvar ponazori s primerom za zjokat. Dobesedno za zjokat!!! Ker jasno odigra primere, dialogov, ki se odvijajo v realnem življenju. Nič novega.

No in se začne moja drama. Po meni bi se morali po vsem slišanem dobro zamisliti,  a dvorana slušateljev,  v smeh. Jaz pa v šok. Takrat se začne moja transformacija v slona.  Tip mi razlaga kak butelj sem, ko se na določene situacije odzivam z enimi in istimi vzorci (in ima prav), dvorana pa v smeh. Ma kakšen smeh?? Glasen brezglav krohot.  Jaz???? Gledam okoli sebe in se ne morem načuditi. Sej veste tisti občutek, ko izstopite iz »busa« na napačni postaji in pred seboj pričakujete knjižnico, tam pa trgovina z gradbenim materialom!!!! Gledam in ….sploh ne vem kaj se dogaja.

Sledim vsebini. Pozorno, res pozorno. Pa kako naj drugače, če tip nenehno ponavlja » vsaka odrasla oseba ve…..«. In jaz poslušam, kot odrasla osebe. Resno! Ker drugače ne vem kako za vraga naj se kaj naučim? Kako naj »zapnem« kako novo informacijo? Kako za vraga naj se spremenim, da mi bo lažje živeti v lastni koži. A jaz postajam vedno večji slon!!!

In ker slon ni majhen…... Je viden, začnem sprva »lest v stol«. Tako slovensko je ne izstopati iz povprečja, jaz pa tam štrlim. Rilec maha direktno predavatelju pod nos, z levim bokom vedno bolj »tišim« v vodstvo, z desnim zabijam sodelavce  v zid, z repom pa opletam po dvorani. Ne samo, da štrlim z glavo…..jaz štrlim po vseh dimenzijah. Iz slona se spremenim v dihurja, ki šokiran, opraši  dvorano, kljub temu, da se trudim, da nebi. Če nebi, bi mi oči ven padle.  Ne meni nič ni smešno. Še manj pa mi je jasno kaj je drugim smešno? A jaz sem slon!!!

Meni ni smešno to, kar tip razlaga. Meni je to za zjokat. Meni je to alarm za prebujanje in to »na hard«.

Pa predavatelj usmeri pozornost »vem, da zdaj vsi razmišljate o tem kako in kdaj to drugi počnejo. Vaši sodelavci, partnerji, otroci, prijatelji, ….. Vse jih vidite. Kaj pa vi?«

In jaz še večji slon.  V bistvu je bil v moji glavi »hard metal rock«? Butne me. Na osnovi česa on sploh sklepa, da kdo razmišlja? V bistvu sem se spraševala ali sploh kdo razmišlja? Ali človek sploh kaj razmišlja,  če se trese od smeha? Pri vseh mojih znanjih in po vseh teorijah, ta smeh pomeni, da je predavatelj v njih uspel prebuditi emocijo – lastnega doživetje, enako ali podobno gledališki komediji, »stand up« nastopu ali nekaj takega. Jaz tam nisem videla nobenega razmišljanja!!!

V bistvu tip predava, da naj bomo odgovorne odrasle osebe, ki odgovarjajo za svoja dejanja, mi pa na polno, direktno njemu pred nosom padamo na izpitu. Kako? Smejimo se, in ko se smejimo ne ogovarjamo, temveč reagiramo.

A JAAAAA, jaz sem slon!!!! Jaz sem kralj slonov!!!! Tip stoji na odru, zelo doživeto izgovarja stavek za stavkom in nas postavlja v situacije v katerih se ne vedemo, kot odrasle osebe. In mi se še naprej ne vedemo kot odrasle osebe.

Z drugimi besedami, po kmečko, mi pove, da sem mentalno neuravnovešena oseba in da dovolim emocijam, da upravljajo z menoj in da imam ušesa, pa jih ne znam uporabljati, da dovolim, da moja preteklost definira mojo prihodnost ter, da nenehno SAMA sabotiram svoj lastni uspeh in razvoj.

Na kratko. Tip mi pove, da sem ena navadna debela lažnivka do same sebe. In jaz naj bi se smejala??? Smešno??? Ne, ne meni ni, meni to res ni smešno. A  jaz sem slon in pika.

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.

Nisem škrta, sem brez profita…..Bila!

Sovražite prodajo? Potem ste tudi vi vir uspeha za uspeh drugih.

Nisem bila škrta, ko se je  pojavila potreba po pomoči, znanju, nasvetu, nasmehu in/ali čustvu. Bila sem razsipna, ko je bilo potrebno dajati. A zdaj? Iskreno, vse sem postavila na glavo in zdaj je prav. 

                                                        Avtor slike: Vasja Grabner

Nisem bila škrta....... In to me jezilo. Ker nisem bila škrta tudi v izražanju emocij, me je to močno jezilo. Jeza je bila obilna, močna in živo rdeče barve. Živo rdeče barve? Relativno? Tako kot vse. Jeza, nasvet, nasmeh.

No, vrnimo se k bistvu. Jezi. Ne, napaka. Bistvo je v »neškrtosti« oz. razsipnosti. Če nebi bilo le-te, nebi bilo jeze. Torej? Misel mi uhaja k temu, da bi morala resno razmisliti o tem. O razsipnosti ali celo o nesebičnosti. Uuuuuu, preveč naenkrat. Bom tokrat o razsipnosti.

»Lepo je dati. In bolje, da ti daš, kot, da iščeš od drugih ali čakaš, da ti da nekdo drug.« Ja, to, so bile usmeritve, ki sem jih dobila, kot otrok. Lepo in nesebično od mojih staršev. Vzgajali so me v prijazno in prijetno osebo. In, ja uspelo jim je. Le!!!! Da tu je en močan »le«. Pozabili so na relativnost ali kot bi rekli ekonomisti upravljanje,  oziroma medicinci bi uporabili izraz doziranje. Ali pa relativnosti tudi sami  niso poznali in/ali znali. Ne bom sodila.

Se raje vrnem k bistvu, neškrtosti oz. razsipnosti. Nekega dne sem se srečala z relativnostjo. Kar mi je omogočilo, da pomoč, znanje, nasvet, nasmeh in čustvo ne dajem, vedno. Wauuuu. Nov svet.

Kako je bilo sprva neprijetno. No, spet sem prijazna in vljudna. Ne, ni bilo neprijetno. Še nobena vojna ni bila neprijetna. Bilo je grozno, strahotno in včasih tudi zelo mračno, kot srednji vek. Začeli so se pojavljati vsi notranji demoni, ki so zahtevali vljudnost in prijaznost, prijaznost in vljudnost, vljudnost in prijaznost, …... Vedno in povsod. Brezpogojno!

Še enkrat k bistvu. Vljudnost in prijaznost naj bi vračala vljudnost in prijaznost. Kje sem že to zasledila? Verjetno v Pepelki. No,  toda tudi v Pepelki ni vse vljudno in prijazno. Tudi tam so kršili pravila, navodila in ukaze. Tudi tam je bil »happy end« mogoč le z obvozom. Prav, pravilno, pravično? Ne vem, ne bom sodila.

Še enkrat k bistvu. Dajala sem. Razsipno. Tako kot so mi rekli, in ker nisem nič iskala, nisem nič dobila. V prijateljstvu, bila sem prijateljica, a prijateljev nisem imela. V odnosih, bila sem prijazna a prijaznosti nisem dobila. V poslu, bila sem sodelavka brez sodelavcev. V profitu, bila sem koristna brez lastne koristi.

Še zadnjič k bistvu. Bila za vir uspeha za uspeh drugih. Nesebično. Vedno in povsod. Kaj me je rešilo? Teorija relativnosti. Nehala sem dajati, vedno in povsod. Spoznala sem,  da je včasih potrebna tudi prodaja.

Sovražite prodajo? Potem ste tudi vi vir uspeha za uspeh drugih. Razmislite. 

Ko trčita dva coachinga .....

….spoznamo, da se za »neUSPEHOM« skriva USPEH.

Le, da ne vemo, kako se zavihteti preko »NE«.

Znanje s področja osnovne potrebe za preživetje – prehranski coaching in transakcijska analiza - teorija osebnosti, razkrivata način.  

Vodili vas bomo preko "NE", do osebnih ciljev, kvalitetnih partnerskih odnosov in uspešnih kariernih poti.

Lepo vabljeni na dan odprtih vrat. Predstavitev bo v sredo, 22.02.2017, ob 17.30.

Poleg INFO ure boste lahko deležni še mini analize telesa s posvetom, ogledali si boste naš klub, pogostili vas bomo z našim detox eliksirjem in še in še...

Prijave kar meni v inbox ali mail nadizin@prehranskicoaching.si.

Relativno in absolutno

Vse in nič. Bi rekla. In zadnje mesece sem intenzivno sledila pravičnosti. Rekla bi, da je absolutno relativna. Ja. Odvisno iz katerega zornega kota jo gledaš.

Kar je pravično po meni ni pravično po moji sestri. Kar je pravično po sestri ni za njene otroke, kar je pravično za njene otroke ni za njenega moža, kar je pravično za moža, ni za njegovega delodajalca, kar je pravično za delodajalca ni pravično za stranko, ….. In tako bi lahko zapeljali krog naokrog.

Pravičnost je relativna in subjektivna. 

Kot opazovalka družbe današnjega časa ugotavljam da je pravičnost privilegij moč. Moč pa lahko izhaja iz denarja, znanja ali socialne mreže. Lahko pa ima tudi kak drug vir. Pomembno je le da je ta vir močan in velik. Kot npr. maščevanje.

Absolutna pravičnost?  Bolj ko razmišljam, bolj sem prepričana, da je pravičnost pravljični junak. Včasih celo imaginaren pojem. Koga ali česa? No, to še nisem dognala.

Ne, da nimam teorije. Imam, ko razmišljam, resnično kopljem globoko, a ne, ne bom etiketirala. Morda si ne želim ubiti to pravljično bitje, ki ohranja človečnost v meni. Kljub temu, da me včasih prime, da bi jo najraje izkoreninila v sebi.

Pravičnost? V času odraščanja je bila pravičnost »junak« pravljic, zgodb in pripovedk. V realnem svetu je pravičnost »ovira« na poti do cilja. 

Koliko pa vi zaslužite

Tako in drugače skoraj vsi merimo svoj zaslužek v denarju. Še v pogovornem jeziku rečemo: pridejo dinarčki. Verjetno ta valuta naše preteklosti še dolgo ne bo izpuhtela. Zvesto jo prenašamo iz roda v rod. No, nič ni narobe z zgodovino. Če izbrišemo zgodovino, ne bomo nikoli vedeli kje smo bili in kje smo zdaj. Tudi temu lahko rečemo zaslužek. No, a to ni tema mojega tokratnega razmišljala. Naj se valuta prenaša iz  roda v rod. Količina, le ta je izziv. Kako iz roda v rod povečati količino izraženo v valuti. Zaslužiti.  

Avtor: Vasja Grabner

Koliko pa ti zaslužiš? Joj, samo tega ne sprašuj. To je tabu tema. Ups, ne to pa ne. O tem se ne govori. In potem je cel kup zafrustriranih posameznikov, ki ne govorijo o problemu, želijo si pa rešitev. Kako lahko nekaj rešiš, če sploh ne veš, da je problem. Oziroma, kje je problem, če sem bolj natančna.

Mnogi pravijo, da nič ne zaslužijo. Oni delajo zato da plačujejo. In ko potegnejo črto ni zaslužka. Nič ne ostane. Nič se ne plemeniti.

Hmmm,  in tu je moj material za raziskovanje in razmišljanje. Zakaj postavljamo vprašanje,  kaj pa delaš? Rišem, vozim, učim, zidam, … Odlične odskočne deske za zaslužek. Ne vem, samo razmišljam. Jaz, ki si vedno želim poiskati napako v sami osnovi. Pa naj bo ta osnova v delu ali posamezniku. In tu, na tej točki ugotavljam, da bi bilo potrebno prestrukturirati vprašanje.

Vprašanje se nebi smelo glasiti: Kaj pa ti delaš temveč, kaj pa ti prodajaš? Čudno in nesmiselno boste rekli, saj niso vsi zaposleni v prodaji? Da, drži, toda vsi prodajajo. Kakorkoli obrnem, tisti ki vozi, riše, uči ali zida, prodaja svoje znanje. In če nič ne zasluži potem ne zna prodati svoje znanje. No, ne na meni začet izvajati voodoo obred, jaz samo razmišljam.

V bistvu me moti to, da (si) ne postavljamo velikih vprašanj. To so težka vprašanja, a odgovori na ta vprašanja nosijo zaslužek.

Kaj pa ti prodajaš? Ja, to je veliko vprašanje. Eno največjih in najbolj pomembnih, če želiš zaslužiti in ne delati zato, da plačuješ.  Ko zaključimo določeno vrsto izobraževanja nismo edini s tovrstno izobrazbo. Zato ne moremo prodajati samo in izključno znanja in izobrazbe. Temveč prodajamo tisto posebnost, ki je samo nam lastna. Torej, kaj prodajaš poleg izobrazbe?

Če ne znaš odgovoriti na to vprašanje ne boš nikoli zaslužil. Tisti, ki so zaslužili, vedo kako prodati, tisto, kar je njihova posebnost predvsem zato, ker so si zastavili veliko vprašanje in zmogli toliko poguma, da so si odgovorili. Iskreno. Odgovorili so edini osebi na tem svetu do katere so lahko 100% iskreni in jim ne bo zamerila, jih odpustila ali pa znižala zaslužek. Sebi.

Postavite si veliko vprašanje, nihče razen vas ne bo vedel. In odgovor boste vedeli samo vi. Kaj z odgovorom? Prodajte ga, nehali boste plačevati položnice in začeli boste služiti.

Dej mi en burek

Gane me. Vedno me gane zgodba. Zgodba, ki ima zaplet in razplet. In teh zgod je veliko. Imeti otroka ali ne imeti otroka? Noseča sem, ne vem pa ali si želim biti? On je, da krasen a ne vem ali je to to? Samo za trenutek, en sam trenutek sem bil nepozoren in…. Želel sem ji samo pomagati, zdaj pa to….

Avtor: Vasja Grabner

Za vsako trditvijo in vsakim vprašanjem je zgodba. Da, to so vse zgodbe. Že to, da je stavek ali vprašanje izgovorjeno pomeni, da je zadaj zgodba. Da se je nekoga nekaj dotaknilo, da čustva stopajo na tron in izrivajo razum. Vprašanja, ki si jih tu na tem mestu pogosto postavljam. Kako dolgo? Kako dolgo bodo kraljevala čustva? Katero čustvo? Kaj je vzrok, da se je čustvo razbohotilo? In tisto zadnje vprašanje kako lahko pomagam?

Če je zgodba,sploh če je zgodba, ki ne vodi v ugodna doživetja, nasmeh in pozitivna čustva, v poslušalcu budijo reševalca. Kot, da bi v sebi slišal sirene rešilca. Misli, naredi nekaj, pomagaj, …..

Za vsako pomočjo se skriva resnica, ki je resnica. Tista prava in edina resnica. Ni sprenevedanje, ni varanje in ni laž. Resnica, ki je enostavno samo brutalna resnica. In ta resnica je resnični kazalec tega, zakaj je posameznik trditev ali vprašanje sploh izgovoril. In ta namen je samo en. Olajšanje. Povedati zgodbo ali zainteresirati za zgodbo in to je to. Olajšati se. Prenesti bolečino ali vsaj deliti jo s poslušalcem.

Rešilec. Tisti zvok sirene rešilca je pogosto, zelo pogosto napačno razumljen. Tista sirena je, izključno in samo budnica poslušalcu naj bo tiho, naj ne misli, naj nič ne naredi in v nobenem primeru naj ne pomaga. Naj ostane kruto brezsrčen in egoistično svoj, če ne želi prejeti klofute, ki je posledica reševanja, ki ni zaželeno.

Bedno? Ne. Tako je. Misliš nasprotno? Tudi jaz, a če ne želiš klofute, zvok sirene rešilca poslušaj egoistično. Ne misli, ne delaj in ne pomagaj v nasprotnem bo tvoje reševanje postalo tista žrtev. In tisti rešilec bo namenjen tebi.

Ne moreš? Tudi jaz, a sem iznašla recept. Beden in butast: pojdi na burek. Ugrizni začuti okus, uživaj in razmišljaj kako je dober ali nezdrav. Bolje in manj boli, kot klofuta za ponujeno pomoč. Ob bureku pa dobro razmisli o tistem četrtem vprašanju: Kako lahko pomagam?

Sem v fazi odločanja, v popolnosti izbrisati četrto vprašanje ali pa dosedanje: »Kako lahko pomagam?«, zamenjati za »Si želiš, da ti pomagam?«

Zdaj grem pa na burek.

Uspeh ni v uniformi

Razmišljala sem….res sem dolgo razmišljala,  o tem zakaj včasih nismo uspešni. Vsi. Res, vsi. Nihče ni popoln. Nihče ni vedno uspešen. Nikomur vedno ne uspe. Res, da je na koncu lahko srečen konec. A je do konca moral tudi preko etapnih neuspehov.

Odgovor sem iskala v svojih razmišljanjih. Pa ga nisem našla. Zato sem intenzivno začela opazovati. Predvsem posameznike, ki jih vidim ali srečam pogosto. Kaj delajo in kako to kar delajo, delajo? Na različnih področjih. Z različnimi cilji.

Preden se lotijo zadeve, nekaj znajo. So strokovnjaki na svojem področju. Imajo talente in spretnosti. Polagajo keramične ploščice, pišejo, vodijo, prodajajo, gradijo, slikajo, šivajo, ……nekaj delajo. In to kar delajo,  delajo dobro. No, da ne bom kritična, nekateri to kar delajo,  delajo vrhunsko. Bolje kot drugi ali celo najbolje od vseh. Toda, tu in tam so neuspešni.

Za uspeh, za izpeljavo načrta, za to,  da zadevi dodajo končno medaljo morajo zadevo prodati. Pa naj bo stvaritev v obliki izdelka, pridelka, produkta ali ideje. Za uspeh potrebujemo nekoga,  ki bo to kupil ali  pa »kupil«.  In ti,  ki kupujejo so ti, ki nam z nakupom omogočajo uspeh. In ti so majhni, veliki, moški, ženske, mame, očetje, hčerke, sinovi, veseli, kritični, nasmejani, osorni, pametni in »prepametni«. Zapakirani so različne obleke z različnimi polnili. In od njih je odvisen naš uspeh.

Hmmmm, kako oni vedo kaj je dobro položena keramična ploščica, če to nikoli niso storili? Kako oni vedo kaj je dobra knjiga, če je nikoli niso napisali? Kako oni vedo, kaj pomeni voditi svojo ekipo sodelavcev, če to nikoli niso počeli? Kako oni vedo? A so kljub temu,  oni ti,  ki odločajo ali bomo uspešni ali ne.

Opazovala sem, opazovala sem kaj delajo, ti,  ki so najbolj pogosto uspešni. Ti, ki najbolj pogosto rečejo. Yes, uspelo mi je. Pa sem ga. Prebil sem led. Jaz sem car. Ti, ki si lahko privoščijo najbolj pogosto izgovoriti, no vzklikniti,  te ali podobne trditve. Ti, ki sami sebi lahko upravičeno pojejo slavospeve. Kaj jim daje to pravico?

Znanje. Da odgovor je znanje, vendar ne znanje, ki so ga imeli do trenutka dokler niso srečali svojega kupca ali »kupca«. Temveč sveže znanje. Tako sveže, kot je sveža vroča dišeča žemlja.

O čem govorim. Oni so pozabili vse dosedanje kupce in »kupce«  in začeli od začetka. S kupcem in »kupcem«, ki je tisti trenutek pred njim. Začeli so se učiti in spoznavati svojega novega kupca in »kupca«. Kdo je on? Kaj dela? Kaj ga zanima? Na kaj se odziva? Kaj mu je pomembno? Kaj ga jezi? Kaj ga veseli? Kaj mu predstavlja izziv? Vse to in še več.

Oni so majhni in vedo,  da v tistem trenutku, ko je pred njimi nov kupec ali »kupec« ne vedo nič. So popolnoma nevedni in neinformirani. Oni so pustili preteklost tam,  kjer mora biti, v preteklosti  in dopustili prihodnosti, da jim omogoči nov uspeh.

Oni ne unificirajo, uniformirajo, ne  posplošujejo , ne kopirajo, ne varajo in ne znajo. Oni spoznavajo in vedno znova ustvarjajo na novo, ker nihče ni enak nobenemu od že znanih kupcev in »kupcev«.

Oni vedo,  da ima vsaka pravljica svoj začetek, svoj zaplet in razplet in svoj srečen konec.  Uspeh.

Oni ne enačijo in ne uniformirajo svojih kupcev in »kupcev«. Oni  ne uporabljajo ene in iste formule za dosego svojih ciljev. Oni ne delajo z osebami, temveč z osebnostmi. In ti so uspešni. Bravo.  

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.