Želela sem si postati avtomehanik, danes sem klepar

Najprej naj napišem nekaj o sebi.  Nikoli, res nikoli nisem razmišljala o tem, da bi delala posel, ki ga delam. Nikoli si nisem želela stati na odru ali za katedrom. Že kot otrok, sem vedno govorila, da nikoli ne bom učiteljica in nikoli me ni zanimal poklic pevke ali igralke. Kot majhna deklica tudi nisem nikoli razmišljala o manekenkah in princeskah. Nikoli nisem razmišljala o nobenem poklicu, ki bi me pahnil v ospredje. Kaj sem si želela? No, svetujem vam, da sedete preden nadaljujete z branjem. Kot majhna deklica sem si želela biti avtomehanik. Kaj mi je bilo tam tako všeč? Iskreno, ne pomnim več tako dobro, kaj me je v tem delu privlačilo? Verjetno sem si  nekje v sebi bolj želela znati nekaj kar ni običajno za deklice. Očitno so pravljice o junakih pustile svojo sled J.

Torej, to kar delam si nikoli nisem želela delati. Zakaj to delam? Ker so skozi življenje moji nadrejeni opazili moje talente in sposobnosti in me razvijali v tej smeri. Jaz sem pa izziv sprejela. Se učila, izpopolnjevala, nadgrajevala in predvsem verjela, da vedo kaj delajo. Če so pač pri svojih letih in karierah rekli, da bi jaz to znala, potem bo držalo. In tako sem namesto avtomehanika, postala »klepar«. Tako v hecu imenujem sama sebe. V  bistvu pa delam kot svetovalec v procesu prodaje in vodenja.

Kaj imata klepar in svetovalec v procesu vodenja in prodaje skupnega? Veliko, bi rekla jaz.

Če je klepar zaposlen v avtomobilski industriji, izdeluje in montira dele avtomobilskih karoserij (nekaj ustvarja), v servisih pa popravlja pokvarjene dele avtomobilskih karoserij ali pa izdela nove dele(nekaj ustvarja in popravlja).

In tu sem jaz našla podobnost, pogosto rečem. Malo za šalo in malo zares.  Včasih naredim vodjo ali prodajalca (ustvarjam), včasih pa potrebuje le rahlo kozmetično korekcijo (popravljam oz. izpopolnjujem že obstoječe sposobnosti). Ni preveč zahtevno, zahteva pa visoko stopno personalizacije, če želiš na koncu občudovati svoje delo na »cesti življenja in dela«.

Personalizacijo? Da. Delo razvoja zaposlenega pogosto zahteva individualne treninge. Kajti le takrat se kot svetovalec dotaknem bistva osebnosti. Tistega notranje ovire, ki vztrajno ne dovoljuje 

posamezniku stopiti stopnico višje. In to personalizirano delo temelji na pogodbi o zaupanju med menoj in zaposlenim. Jaz sem zavezana strogi molčečnosti. Zaposleni pa o vsebini individualnega treninga lahko po lastni presoji govori karkoli želi. Toda, ker je vsebina pogosto osebne narave se to skoraj nikoli ne zgodi. Skoraj. A zgodilo se je.

Smo ljudje, ki opravljamo svoje delo in ne pričakujemo nič več in nič manj kot tisto kar je opredeljeno s pogodbo. In so ljudje, ki so deležni določenih vzporednih elementov v procesu svojega dela, ki jih nekateri zaradi narave svojega dela sploh ne poznamo. In kaj je to? Zahvala in pohvala. In to celo javna. Zahvalo in pohvala, nič takega. Ali celo butasto, da se sploh ukvarjam s tem. In (morda) imate prav . Veste, pri delu in poklicu svetovalca se take in podobne zadeve ne dogajajo. Vsaj meni ne.

Kaj me je tu presenetilo? To, da je nekdo govoril o vsebini osebne narave. Sicer svoje. O tem lahko govori, ima vso pravico. Toda, to da je posameznik pogumno priznal svoje bivše slabosti in s tem povedal, da sem jaz tista, ki mu je omogočila velik karierni preskok. To pa ni ravno človeku lastno.

Človek se sam po sebi zelo rad pohvali, nikakor pa ne rad govori o svojih slabostih. Tudi o bivših ne. In tu  osnova za moje presenečenje.

Jaz klepar, sem v procesu popravila, tisti »prednji desni blatnik«, tako lepo popravila, da mu nova oblika omogoča zelo lahkotno  in tiho »vožnjo« skozi karierno pot. Tu in tam še vedno pade v »gnečo«, prav tako se še vedno pojavljajo nepredvidljive »vremenske razmere«. Včasih je tudi potrebno na »bencinsko črpalko« a vse je mnogo lažje, gladko in brez notranjih frustracij. Ker je »motor« skrbno pripravljen na vse zunanje dejavnike, se ustrezno odziva. Kar pomaga posamezniku da se vedno zna prebiti skozi nenačrtovane situacije.

Ljudje smo družabna, socialna bitja. Radi smo v družbi, radi povemo kaj nas teži, radi povemo kaj nam je uspelo, radi se pohecamo, radi smo tudi tiho ali pa radi modrujemo in pametujemo. Kar pa ne delamo radi? Ne maramo razkrivati svoje slabosti. Pa četudi so bivše.

In ravno to se je tu zgodilo. Na vprašanje svojega nadrejenega: Kako ti je uspelo? Je odgovoril jaz nisem mogel……….., ker………in Lili mi je  pomagala….  Javno je priznal svojo (bivšo) slabost.

V več kot dvajsetih letih mojega dela se mi to še ni zgodilo.

Tebi (jaz sem še vedno zavezana molčečnosti), ki si storil to dobro delo pa naj pošljem še osebno sporočilo. Ni pomembno to, da si bil pogumen in povedal kdo si bil in kakšne so bile tvoje slabosti? Bolj pomembno je to, kaj si mi povedal s tem kdo si danes? Ne gre za zmago nad karierno oviro. Gre za to, da si  hkrati premagal tudi strah in sram pred mnenjem drugih. In to je tisto kar šteje največ. Naj te spremlja vedno in povsod. Ni pomembno kdo si bil, pomembno je to, da se ti zavedaš kdo si danes. Drugi bodo svoj pogled nate spremenili. Morali bodo, tvoje delo jih bo vodilo to.

Jaz? Jaz ostajam »klepar«. Razmišljujoč klepar.

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.

Kaj pa vas žre?

In tam je ona. Po meni, predstavlja simbol zdrave ženske, katere fizionomija telesa nikoli ne bo dovolila vstop v otroško konfekcijo. Ona, zdrava, reprodukcije sposobne ženske, sedi in razlaga,  uvedbo novih pravil gibanja in hranjenja z izrazito mimiko mučenika, tonom prezira in telesno držo obupanca. Gledam in bijem bitko med, slediti verbalni ali neverbalni vsebini, medtem, ko ona diha samo za svojo (nerealno) željo.

Verbalna vsebina se iz režima prehrane in trdne odločitve po vstopu v otroško konfekcijo preseli k jezi. Dnevno jo prikličejo otroci. Potem je tu otožnost in osamljenost, ki  je, po njeni sodbi, produkt samoumevne zakonske zveze. Pa še, nihče je ne opazi. Tudi v delovnem okolju ni prave vrednosti in priznanja.

Enostavno nevidna sem, zaključi.  

In če kaj lahko dosežem, je vsaj to, da bom lepa, no vitka, ker v teh letih lepa več ne morem biti, nadaljuje.  Poslušam, razumem, sočustvujem a ne ugovarjam. Ne želim k žalosti, osamljenosti, nezadovoljstvu in na moje presenečenje tudi zavisti, priliti tudi občutek krivde.

Utrujena sem pravi, utrujena sem od tega, da mi nič ne uspe, samo zato, ker delam samo za druge.

Dovolj imam, zaključi.

Zagleda se nekam preko mene. In jaz? Če bi si drznila obsojati, bi rekla, počiva, izčrpana od količine izrečenih laži.

Sedim in jo gledam, medtem ko bijem bitko, govoriti ali molčati. Pa prelomim: Te lahko nekaj vprašam?

Pogleda me, kot da bi jo potegnila z Marsa. A vseeno, zaznam, da pričakuje vprašanje. Kljub temu, da dvomim, upam, resnično upam, da bo zmagala modrost.

Draga moja, kaj res ne vidiš, da pri tebi ni problem, to kar ješ, temveč, to kar je tebe? In nadaljujem, Sonce danes v tebi prebuja depresijo. Vse se vrti okoli moram. Prisile. Ciljev, ki ti jih nalagajo tretje osebe. Podlegla si diktaturi današnjega časa. Tvoji vladarji so tihi uroki. Zahteve subkultur, ki počasi a vztrajno postajajo tvoja nova kultura, etika in morala. Kot zapoved, močnejša od hipnoze. Sonce je danes zate signal depresije, bledice in lakote.

Te dni se v tebi razkrivajo resnični vzroki neprespanih noči, ki so posledica podhranjenosti razumevanja same sebe. Te dni se v tebi kaže pravi pomen pripisovanja vrednosti zunanjosti in pomanjkanje popolnega razumevanja tvoje notranjosti. Ki te žre, kot trakulja. In v begu pred to trakuljo iščeš mir in smeh v izstradanosti. Pridružila si se novodobnem prekletstvu. Obsojanju hrane, ki je vir življenja, zadovoljstva in preživetja. Kriviš jo za nezadovoljstvo, jezo, osamljenost, zavist in žalost. Ne zavedajoč se, da je prekletstvo, postavljeno ravno  v obratnem vrstnem redu. Draga moja, v tvojem primeru res ni pomembno kaj ješ, pri tebi bi veljalo ugotoviti kaj in zakaj žre tebe.

Živimo v času, ko sonce postaja vir depresije in ne življenja. Živimo v času, ko sonce razkriva vso resnico nerazumevanja bistva življenja.

Gleda me kot, da bi poskušala formirati nesmiselne želje v nek urejen red. Ali vsaj delno urejen, ki bi ji ponudil neko logiko iz katere bi črpala razumevanje. Prazen pogled. Brez volje. Brez leska v očeh. Ona, lastnica modrosti vesolja, kot sem jo nekoč v hecu imenovala. Me gleda, kot, da bi se izgubila v dvorani dveh resnic. Tiste, ki si jo želi in tiste, ki je realna.

In spregovori: Ja, nekaj me žre in jaz kljub bolečini še vedno mirno sanjam! 

Jaz sem slon, en debel slon....

Če slučajno niste vedeli,  kako v realnosti zgleda to, da ste slon v trgovini s porcelanom? Jaz sem bila. Včeraj. Na predavanju. Odličen predavatelj, vrhunski nastop, fenomenalna vsebina, cel performans.

Sedim v dvorani, predavatelj vrhunsko predstavlja vsebino. V uvodnem delu takoj močno pritegne pozornost – pove, da mu ni mar kaj si mislimo in koliko nam bo všeč. Da je lepo, da imamo vprašanja, a to je naš problem. Da smo tam, da poslušamo. Vprašanja? No le ta bo dovolil, ko jih bo dovolil. Šok!!! Dosegel je svoje…vsi ga gledamo z odprtimi očmi kot, kaj pa je zdaj to?

Zadevo zapleta in poglablja, vsako stvar ponazori s primerom za zjokat. Dobesedno za zjokat!!! Ker jasno odigra primere, dialogov, ki se odvijajo v realnem življenju. Nič novega.

No in se začne moja drama. Po meni bi se morali po vsem slišanem dobro zamisliti,  a dvorana slušateljev,  v smeh. Jaz pa v šok. Takrat se začne moja transformacija v slona.  Tip mi razlaga kak butelj sem, ko se na določene situacije odzivam z enimi in istimi vzorci (in ima prav), dvorana pa v smeh. Ma kakšen smeh?? Glasen brezglav krohot.  Jaz???? Gledam okoli sebe in se ne morem načuditi. Sej veste tisti občutek, ko izstopite iz »busa« na napačni postaji in pred seboj pričakujete knjižnico, tam pa trgovina z gradbenim materialom!!!! Gledam in ….sploh ne vem kaj se dogaja.

Sledim vsebini. Pozorno, res pozorno. Pa kako naj drugače, če tip nenehno ponavlja » vsaka odrasla oseba ve…..«. In jaz poslušam, kot odrasla osebe. Resno! Ker drugače ne vem kako za vraga naj se kaj naučim? Kako naj »zapnem« kako novo informacijo? Kako za vraga naj se spremenim, da mi bo lažje živeti v lastni koži. A jaz postajam vedno večji slon!!!

In ker slon ni majhen…... Je viden, začnem sprva »lest v stol«. Tako slovensko je ne izstopati iz povprečja, jaz pa tam štrlim. Rilec maha direktno predavatelju pod nos, z levim bokom vedno bolj »tišim« v vodstvo, z desnim zabijam sodelavce  v zid, z repom pa opletam po dvorani. Ne samo, da štrlim z glavo…..jaz štrlim po vseh dimenzijah. Iz slona se spremenim v dihurja, ki šokiran, opraši  dvorano, kljub temu, da se trudim, da nebi. Če nebi, bi mi oči ven padle.  Ne meni nič ni smešno. Še manj pa mi je jasno kaj je drugim smešno? A jaz sem slon!!!

Meni ni smešno to, kar tip razlaga. Meni je to za zjokat. Meni je to alarm za prebujanje in to »na hard«.

Pa predavatelj usmeri pozornost »vem, da zdaj vsi razmišljate o tem kako in kdaj to drugi počnejo. Vaši sodelavci, partnerji, otroci, prijatelji, ….. Vse jih vidite. Kaj pa vi?«

In jaz še večji slon.  V bistvu je bil v moji glavi »hard metal rock«? Butne me. Na osnovi česa on sploh sklepa, da kdo razmišlja? V bistvu sem se spraševala ali sploh kdo razmišlja? Ali človek sploh kaj razmišlja,  če se trese od smeha? Pri vseh mojih znanjih in po vseh teorijah, ta smeh pomeni, da je predavatelj v njih uspel prebuditi emocijo – lastnega doživetje, enako ali podobno gledališki komediji, »stand up« nastopu ali nekaj takega. Jaz tam nisem videla nobenega razmišljanja!!!

V bistvu tip predava, da naj bomo odgovorne odrasle osebe, ki odgovarjajo za svoja dejanja, mi pa na polno, direktno njemu pred nosom padamo na izpitu. Kako? Smejimo se, in ko se smejimo ne ogovarjamo, temveč reagiramo.

A JAAAAA, jaz sem slon!!!! Jaz sem kralj slonov!!!! Tip stoji na odru, zelo doživeto izgovarja stavek za stavkom in nas postavlja v situacije v katerih se ne vedemo, kot odrasle osebe. In mi se še naprej ne vedemo kot odrasle osebe.

Z drugimi besedami, po kmečko, mi pove, da sem mentalno neuravnovešena oseba in da dovolim emocijam, da upravljajo z menoj in da imam ušesa, pa jih ne znam uporabljati, da dovolim, da moja preteklost definira mojo prihodnost ter, da nenehno SAMA sabotiram svoj lastni uspeh in razvoj.

Na kratko. Tip mi pove, da sem ena navadna debela lažnivka do same sebe. In jaz naj bi se smejala??? Smešno??? Ne, ne meni ni, meni to res ni smešno. A  jaz sem slon in pika.

"Vsi podatki na spletni strani so avtorsko zaščiteni in so avtorska last Ljiljana Pavković s.p. Komercialna uporaba vsebine brez pisnega dovoljenja je strogo prepovedana.

Nisem škrta, sem brez profita…..Bila!

Sovražite prodajo? Potem ste tudi vi vir uspeha za uspeh drugih.

Nisem bila škrta, ko se je  pojavila potreba po pomoči, znanju, nasvetu, nasmehu in/ali čustvu. Bila sem razsipna, ko je bilo potrebno dajati. A zdaj? Iskreno, vse sem postavila na glavo in zdaj je prav. 

                                                        Avtor slike: Vasja Grabner

Nisem bila škrta....... In to me jezilo. Ker nisem bila škrta tudi v izražanju emocij, me je to močno jezilo. Jeza je bila obilna, močna in živo rdeče barve. Živo rdeče barve? Relativno? Tako kot vse. Jeza, nasvet, nasmeh.

No, vrnimo se k bistvu. Jezi. Ne, napaka. Bistvo je v »neškrtosti« oz. razsipnosti. Če nebi bilo le-te, nebi bilo jeze. Torej? Misel mi uhaja k temu, da bi morala resno razmisliti o tem. O razsipnosti ali celo o nesebičnosti. Uuuuuu, preveč naenkrat. Bom tokrat o razsipnosti.

»Lepo je dati. In bolje, da ti daš, kot, da iščeš od drugih ali čakaš, da ti da nekdo drug.« Ja, to, so bile usmeritve, ki sem jih dobila, kot otrok. Lepo in nesebično od mojih staršev. Vzgajali so me v prijazno in prijetno osebo. In, ja uspelo jim je. Le!!!! Da tu je en močan »le«. Pozabili so na relativnost ali kot bi rekli ekonomisti upravljanje,  oziroma medicinci bi uporabili izraz doziranje. Ali pa relativnosti tudi sami  niso poznali in/ali znali. Ne bom sodila.

Se raje vrnem k bistvu, neškrtosti oz. razsipnosti. Nekega dne sem se srečala z relativnostjo. Kar mi je omogočilo, da pomoč, znanje, nasvet, nasmeh in čustvo ne dajem, vedno. Wauuuu. Nov svet.

Kako je bilo sprva neprijetno. No, spet sem prijazna in vljudna. Ne, ni bilo neprijetno. Še nobena vojna ni bila neprijetna. Bilo je grozno, strahotno in včasih tudi zelo mračno, kot srednji vek. Začeli so se pojavljati vsi notranji demoni, ki so zahtevali vljudnost in prijaznost, prijaznost in vljudnost, vljudnost in prijaznost, …... Vedno in povsod. Brezpogojno!

Še enkrat k bistvu. Vljudnost in prijaznost naj bi vračala vljudnost in prijaznost. Kje sem že to zasledila? Verjetno v Pepelki. No,  toda tudi v Pepelki ni vse vljudno in prijazno. Tudi tam so kršili pravila, navodila in ukaze. Tudi tam je bil »happy end« mogoč le z obvozom. Prav, pravilno, pravično? Ne vem, ne bom sodila.

Še enkrat k bistvu. Dajala sem. Razsipno. Tako kot so mi rekli, in ker nisem nič iskala, nisem nič dobila. V prijateljstvu, bila sem prijateljica, a prijateljev nisem imela. V odnosih, bila sem prijazna a prijaznosti nisem dobila. V poslu, bila sem sodelavka brez sodelavcev. V profitu, bila sem koristna brez lastne koristi.

Še zadnjič k bistvu. Bila za vir uspeha za uspeh drugih. Nesebično. Vedno in povsod. Kaj me je rešilo? Teorija relativnosti. Nehala sem dajati, vedno in povsod. Spoznala sem,  da je včasih potrebna tudi prodaja.

Sovražite prodajo? Potem ste tudi vi vir uspeha za uspeh drugih. Razmislite. 

Ko trčita dva coachinga .....

….spoznamo, da se za »neUSPEHOM« skriva USPEH.

Le, da ne vemo, kako se zavihteti preko »NE«.

Znanje s področja osnovne potrebe za preživetje – prehranski coaching in transakcijska analiza - teorija osebnosti, razkrivata način.  

Vodili vas bomo preko "NE", do osebnih ciljev, kvalitetnih partnerskih odnosov in uspešnih kariernih poti.

Lepo vabljeni na dan odprtih vrat. Predstavitev bo v sredo, 22.02.2017, ob 17.30.

Poleg INFO ure boste lahko deležni še mini analize telesa s posvetom, ogledali si boste naš klub, pogostili vas bomo z našim detox eliksirjem in še in še...

Prijave kar meni v inbox ali mail nadizin@prehranskicoaching.si.

Relativno in absolutno

Vse in nič. Bi rekla. In zadnje mesece sem intenzivno sledila pravičnosti. Rekla bi, da je absolutno relativna. Ja. Odvisno iz katerega zornega kota jo gledaš.

Kar je pravično po meni ni pravično po moji sestri. Kar je pravično po sestri ni za njene otroke, kar je pravično za njene otroke ni za njenega moža, kar je pravično za moža, ni za njegovega delodajalca, kar je pravično za delodajalca ni pravično za stranko, ….. In tako bi lahko zapeljali krog naokrog.

Pravičnost je relativna in subjektivna. 

Kot opazovalka družbe današnjega časa ugotavljam da je pravičnost privilegij moč. Moč pa lahko izhaja iz denarja, znanja ali socialne mreže. Lahko pa ima tudi kak drug vir. Pomembno je le da je ta vir močan in velik. Kot npr. maščevanje.

Absolutna pravičnost?  Bolj ko razmišljam, bolj sem prepričana, da je pravičnost pravljični junak. Včasih celo imaginaren pojem. Koga ali česa? No, to še nisem dognala.

Ne, da nimam teorije. Imam, ko razmišljam, resnično kopljem globoko, a ne, ne bom etiketirala. Morda si ne želim ubiti to pravljično bitje, ki ohranja človečnost v meni. Kljub temu, da me včasih prime, da bi jo najraje izkoreninila v sebi.

Pravičnost? V času odraščanja je bila pravičnost »junak« pravljic, zgodb in pripovedk. V realnem svetu je pravičnost »ovira« na poti do cilja. 

Koliko pa vi zaslužite

Tako in drugače skoraj vsi merimo svoj zaslužek v denarju. Še v pogovornem jeziku rečemo: pridejo dinarčki. Verjetno ta valuta naše preteklosti še dolgo ne bo izpuhtela. Zvesto jo prenašamo iz roda v rod. No, nič ni narobe z zgodovino. Če izbrišemo zgodovino, ne bomo nikoli vedeli kje smo bili in kje smo zdaj. Tudi temu lahko rečemo zaslužek. No, a to ni tema mojega tokratnega razmišljala. Naj se valuta prenaša iz  roda v rod. Količina, le ta je izziv. Kako iz roda v rod povečati količino izraženo v valuti. Zaslužiti.  

Avtor: Vasja Grabner

Koliko pa ti zaslužiš? Joj, samo tega ne sprašuj. To je tabu tema. Ups, ne to pa ne. O tem se ne govori. In potem je cel kup zafrustriranih posameznikov, ki ne govorijo o problemu, želijo si pa rešitev. Kako lahko nekaj rešiš, če sploh ne veš, da je problem. Oziroma, kje je problem, če sem bolj natančna.

Mnogi pravijo, da nič ne zaslužijo. Oni delajo zato da plačujejo. In ko potegnejo črto ni zaslužka. Nič ne ostane. Nič se ne plemeniti.

Hmmm,  in tu je moj material za raziskovanje in razmišljanje. Zakaj postavljamo vprašanje,  kaj pa delaš? Rišem, vozim, učim, zidam, … Odlične odskočne deske za zaslužek. Ne vem, samo razmišljam. Jaz, ki si vedno želim poiskati napako v sami osnovi. Pa naj bo ta osnova v delu ali posamezniku. In tu, na tej točki ugotavljam, da bi bilo potrebno prestrukturirati vprašanje.

Vprašanje se nebi smelo glasiti: Kaj pa ti delaš temveč, kaj pa ti prodajaš? Čudno in nesmiselno boste rekli, saj niso vsi zaposleni v prodaji? Da, drži, toda vsi prodajajo. Kakorkoli obrnem, tisti ki vozi, riše, uči ali zida, prodaja svoje znanje. In če nič ne zasluži potem ne zna prodati svoje znanje. No, ne na meni začet izvajati voodoo obred, jaz samo razmišljam.

V bistvu me moti to, da (si) ne postavljamo velikih vprašanj. To so težka vprašanja, a odgovori na ta vprašanja nosijo zaslužek.

Kaj pa ti prodajaš? Ja, to je veliko vprašanje. Eno največjih in najbolj pomembnih, če želiš zaslužiti in ne delati zato, da plačuješ.  Ko zaključimo določeno vrsto izobraževanja nismo edini s tovrstno izobrazbo. Zato ne moremo prodajati samo in izključno znanja in izobrazbe. Temveč prodajamo tisto posebnost, ki je samo nam lastna. Torej, kaj prodajaš poleg izobrazbe?

Če ne znaš odgovoriti na to vprašanje ne boš nikoli zaslužil. Tisti, ki so zaslužili, vedo kako prodati, tisto, kar je njihova posebnost predvsem zato, ker so si zastavili veliko vprašanje in zmogli toliko poguma, da so si odgovorili. Iskreno. Odgovorili so edini osebi na tem svetu do katere so lahko 100% iskreni in jim ne bo zamerila, jih odpustila ali pa znižala zaslužek. Sebi.

Postavite si veliko vprašanje, nihče razen vas ne bo vedel. In odgovor boste vedeli samo vi. Kaj z odgovorom? Prodajte ga, nehali boste plačevati položnice in začeli boste služiti.